Vadstena 2016
Binkoštno romanje v Vadsteno
Matjaž Merljak
Rojaki z vse Švedske so letos že 43. prišli na romanje k sveti Brigiti Švedski v Vadsteno. Med gosti je bil tudi nadškof Ivan Jurkovič, ki je pri pridigi zbrane spodbujal k domovinski ljubezni in solidarnosti z begunci. Za oddajo Slovencem po svetu in domovini smo se pogovarjali s slovenskim duhovnikom Zvonetom Podvinskim.
Gostje letošnjega srečanja so bili nadškof Ivan Jurkovič, nekdanji nuncij v Rusiji, zdaj pa predstavnik Svetega Očeta v Ženevi; veleposlanik Slovenije v Kopenhagnu Tone Kajzer z družino; predsednik Slovenske zveze na Švedskem, ki povezuje vsa slovenska društva in predsedniik slovenskega društva v Kopingu, Alojz Macuh; ans. Lunca iz Slovenije in prijatelji Rafaelove družbe in Višarskih dnevov mladih.
Kljub deževnemu in hladnemu vremenu so v Vadsteno ob jezeru Vättern prišli rojaki z vseh delov Švedske. Število iz leta v leto nekoliko upada, a zbrani so bili povezani s sozavetnico Evrope sveto Brigito Švedsko. Najprej so bili pri sveti maši, ki jo je daroval nadškof Jurkovič, nato so šli v procesiji do slovenske lipe, ki so jo posadili ob srebrnem jubileju romanj in kjer jih je nagovoril Lenart Rihar, voditelj Rafaelove družbe. Odšli so tudi v starodavno cerkev, kjer je skrinja z relikvijami svete Brigite Švedske, kjer so zapeli litanije matere božje, obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji in se spomnili na slovenska krščanska izročila.
Nadškof Jurkovič je v nagovoru spomnil, da smo kot ljudje in kot kristjani vedno del večje skupnosti, širšega okolja. Spregovoril je o binkoštnem prazniku in rojstvu Cerkve ter naglasil, da je vera zahtevna naloga. Večino nagovora je nadškof Jurkovič namenil domovini ter vse vpraša: Kaj nam je dalo 25 let države? Ali imamo to državo po svojih zaslugah ali po božji dobroti? Po nadškofovih besedah nam mora biti obletnica nov navdih za delo za skupno dobro. S svojo državo nismo izgubili na kakovosti bivanja, ampak smo s tem pridobili. Dejal je še, da nas je 20. stoletje potisnilo v velike stiske in skupaj smo poklicani, da živimo v skupnosti evropskih narodov, ki je zelo različna. Želimo si in upamo, da bo to drugačno stoletje, kot je bilo 20. stoletje.
Da imam domovino, ni zadosti. Potrebne so kreposti, da smo boljši, da smo bolj odgovorni, da smo pripravljeni na velike žrtve. Samo narodi, ki so pripravljeni na velike žrtve, imajo domovino, je še razvijal svoje misli nadškof Jurkovič in se vprašal: Kaj so te velike domovinske kreposti? Na prvo mesto je postavil premislek našega odnosa do družine: Vsi narodi, ki znajo pravilno razumeti odnos do družine, so uspešni narodi - morda ne na kratek čas, a dolgoročno gotovo. Družina je naloga, ki jo imamo pred Bogom in pred narodom. Spomnil je še, da je domovina možna v okviru pravične in prave države in tu nas čaka velika odgovornost.
Ob koncu je še dejal, da naj živimo iz navdiha vere in Svetega Duha, da bi znali razumeti aktualno veliko stisko naših narodov in kontinenta - šok krize beguncev. Zbrani je položil na srce, naj ne pozabijo, da so bili tudi sami migranti in begunci, ne le zaradi preganjanja, ampak tudi ker so iskali boljši svet. "Naš bližnji ima pravico do naše ljubezni, do naše gostoljubnosti. Človek v potrebah in stiskah, ima pravico do naše radodarnosti," je še dejal nadškof Jurkovič.
