Mednarodni dan družin, trajnostna prihodnost in apostolska spodbuda Radost ljubezni - Amoris Leatitia

Svet | 27.05.2016, 16:34 Andrej Šinko

Meseca maja smo se v cerkvi in v sekularnem laičnem svetu posebej spominjali družine. 15. maj je Mednarodni dan družin – razglasila ga je Generalna skupščina Združenih narodov leta 1993. Letošnje leto je bilo geslo: »Družine, zdravo življenje in trajnostna prihodnost«. Izmed različnih dogodkov, ki v tem tednu potekajo po Sloveniji, je zanimivo, da so že veliko let družinam tedaj brezplačno odprta vratov mnogih muzejev in galerij.

Srečanje s spominom naroda oziroma pokrajin, in srečanje z lepoto sta dve pomembni sestavini življenja. Zelo pomembno se mi zdi, da starši ne čakajo, da se otroci s tem srečajo predvsem preko šole, ampak da sta narodni spomin in lepota del običajnega družinskega življenja. Tu bi lahko v naši pogosto razdeljeni deželi našli pomemben vir bližine med vernimi in nevernimi. Letošnji poudarek na pomembnosti trajnostne prihodnosti za družinsko življenje, bi kristjane lahko spodbudil tudi k »lastnim« virom ekologije, k premislekom, ki so v papeževi lani izdani okrožnici O skrbi za skupni dom, Laudato si'. Kot vemo, je papež Frančišek ekološko okrožnico napisal tako, da je del besedila napisan za vse ljudi, ki so odprti, ki so »ljudje dobre volje«, kot se pogosto reče. Del besedila je namenjen ljudem, ki verujejo v Boga stvarnika in del kristjanom, ki verujemo v Sveto Trojico. Kristjani so torej pozvani, da okrožnico beremo, se o njej pogovarjamo in skupaj z ljudmi vere in ljudmi dobre volje iščemo odgovore na pereče izzive ekoloških sprememb. Letos, ko je mednarodna skupnost prepoznala povezanost ekološke problematike in družinskega življenja, je bila odprta velika priložnost za odprt in pristen dialog.

Drugo pa je, da kristjani sami bolj poglobimo in zaživimo poziv Svetega Pavla v pismu Rimljanom. Za kristjane je namreč odprto vprašanje, kako ekološko krizo razumeti na način osebno ljubečega odnosa do stvarstva. Poziv ni enostaven, saj naravo pogosto razumemo zgolj kot premet, objekt, brez globljega zavedanja odnosa stvarstvo-Stvarnik. Nekako smo glede narave padli v skušnjavo deizma, češ da je Bog svet ustvaril, potem pa se nekako umaknil od njega. Sveti Pavel pa postavlja drugačno razumevanje: »Stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8, 19). Poziv velja vsem kristjanom, na poseben način pa družinam. Družina je prvi prostor, ko se človek sreča s stvarstvom, in oblikuje odnos do njega.

V okviru Cerkve pa menim, da razmislek o dnevu in tednu družine, ki je sicer potekal teden dni prej kot v laičnem civilnem okolju, ne bi smel prezreti več kot dvoletnega procesa sinode o družini in aprila izdane posinodalne okrožnice papeža Frančiška Amoris Leatitia – Radost oziroma veselje ljubezni. Tega ne pišem v smislu kritike mnogih drugih prizadevanj za dobro in lepo v družini, ampak zaradi tega, ker Amoris Leatitia odpira poglobitev in svežino, ker krepi pogum in upanje ter spodbuja k skupni ustvarjalnosti celotne cerkve, laikov in duhovnikov.

Dogajanja in rezultatov dveh sinod in posinodalne spodbude ni mogoče podati v nekaj odstavkih. Zajema namreč tako rekoč vse različne situacije družin. Podati pa želim par točk, s katerimi upam, da bi spodbudil odprt odnos do apostolske spodbude. Na ta način bi se dogajanje v naši Cerkvi ujelo z gibanjem razumevanja družine na svetovni ravni krščanstva. Prav te dni so denimo v Vatikanu objavili temeljne smernice prihodnjega, IX. Svetovnega srečanja družin leta 2018 v Dublinu. »Temeljna lista« celotnega srečanja je Amoris Leatitia. Za nadškofa Martina Svetovno srečanje družin ni izoliran dogodek, ampak je »del procesa razločevanja in opogumljanja, spremljanja in spodbujanja družin«. Zanj je srečanje dogodek vse Cerkve, in upa, da bo predstavljalo pomembno stopnjo za izvajanje rezultatov sinodalne poti in apostolske spodbude Amoris Leatitia.

Nekateri kristjani, tudi v Sloveniji, so velikokrat izrazili vprašanje, zakaj pravzaprav sinoda, ali dvomili, da je sploh potrebna. Ali nista dovolj jasnih besed o družini napisala papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI? O tem sem obširneje pisal drugje, tudi v vsaki letošnji številki Naše družine (priloge Družine), tu pa naj navedem le par dejstev.

Na vprašanje »Zakaj sinoda« in katere so teme sinode – tako menim – je eno najbolj jasnih besed povedal papež Frančišek sam, ko so mu na letalu iz Lezbosa aprila letos zastavili vprašanje glede tega, ali se je glede ločenih in ponovno poročenih kaj spremenilo. Papež je odkrito povedal, da ker ni svetnik, so ga taka vprašanja medijev v dveh let sinodalnega procesa kar malo razjezila in razžalostila. Ali medij, ki to vpraša, ne opazi, da je »družina po vsem svetu v krizi. In družina je osnova družbe. Ne opazi, da se mladi ne želijo poročiti. Ne opazi, da je število rojstev v Evropi za zjokat se. Ne opazi, da se na eni strani zaradi pomanjkanja dela in na drugi zaradi možnosti dela zgodi, da oče in mama sprejmeta dvojno delo, otroci pa odraščajo sami, in se ne učijo odraščati v pogovorih z očetom in mamo?« To so veliki problemi!

Skoraj točno sredi procesa sinode decembra 2015 so bile zapisane besede, ki po mojem mnenju dobro izražajo težnjo sinode in odpirajo ključ za njeno razumevanje. »Gre za to, da bi z novo svežino in navdušenjem premišljevali o tem, kar nam razodetje, posredovano po veri Cerkve, pove o lepoti, vlogi in dostojanstvu družine (št.4 poročila sinode 2014). V tem duhu smo poklicani živeti leto dozorevanja …« Ta citat pokaže težnjo procesa: poudarek je na novi svežini in navdušenju, s katerim bi spoznavali in uresničevali vlogo, lepoto in dostojanstvo družine.

Sedaj, ko je izšla Amoris Leatitia, bi morda kdo pomislil, da se je dozorevanje končalo. Apostolska spodbuda – in že prej sinoda – pravi drugače. Bistveni del se bo zgodil, če bo dinamika sinode postala del redne dinamike na ravni lokalnih Cerkva, škofij, sam pa bi dodal tudi župnij in malih skupin. Izziv je jasen: vsi kristjani smo odgovorni, da se uresniči papeževa iskrena prošnja, da spodbudo beremo in skupaj prepoznavamo načine, kako jo živeti. Če pogledamo na župniji, to pomeni, da bo v kakšni župniji morda prvi nosilec pogovora župnik ali kaplan, drugje pa ne. Tedaj smo laiki poklicani in pozvani, da začnemo sami brati Amoris Leatia in se o njej pogovarjati. Včasih dinamiki v župniji pomaga, če se koga povabi. Vendar, kakorkoli se bo začelo, v nadaljevanju je edina sinodi zvesta pot ta, da duhovniki in laiki, moški in ženske, posvečeni in neposvečeni, vse tri generacije, pogosto tudi poročeni in neporočeni delujemo povezano, da v molitvi in pristnem dialogu stopijo skupaj. Ključ je v pristnem dopolnjevanju (komplementarnosti), v »hoji skupaj«, poslušanju drug drugega, predvsem pa v skupnem poslušanju Svetega Duha. Prav Sveti Duh je namreč prvi akter sinode, ki je za skupnost kristjanov vir pravega navdiha in tolažbe. Pravo navdušenje, pravi pogum in upanje so darovi Svetega Duha.

Za zaključek omenimo par ključnih besed sinode in eno kratko pojasnimo. Med njimi so tudi dvojni pogled, pastoralno spreobrnjenje, iskanje novega jezika, usmiljenje, razločevanje, spremljanje, kultura bližine, poklicanost in poslanstvo. Zanimivo je tudi to, da so se že uveljavile besede, ki označujejo velik premik: Ne gre več za to, da bi v pastoralni skrbi delali za družine, ampak da se skupaj z družinami dela za družine.

Kako sinoda in Amoris Leatitia razume spremljanje kot eno osrednjih besed sinode? Spremljanje vključuje tri vidike. Včasih spremljati pomeni človeka poslušati in mu nič reči. Poslušanje v tišini je del spremljanja. Drugače je, ko z nekom »hodite skupaj« in je človek odprt, da sliši nasvet, spoznanje: tedaj je pomembno povedati primerno resnico in/ali nauk, ki je bolj iz življenjske izkušnje kot iz naučenega (strokovnega) znanja. Najboljše spoznanje je modrost, ki povezuje izkušnjo življenja, strokovno in drugo znanje. Tretji čas je pa tedaj, ko človek ve, kaj je dobro storiti (tedaj ne potrebuje besed nauka), vendar nima moči, izgublja upanje ipd. Tedaj spremljati pomeni krepiti upanje in pogum, dati moč, da se človek s težavami spopade z novo vztrajnostjo. Kdaj je pri spremljanju prvi, drugi ali tretji čas, ni mogoče napovedati z nekim modelom, ampak je to zadeva razločevanja, presoje iz osebne zrelosti. Spremljanja lahko vsak, ki ima živi izkustvo in ima določeno stopnjo zrelosti. Tako spremljanje ni predvsem delo strokovnjakov ali duhovnikov, redovnikov. Glede družine gre predvsem za poklicanost izkušenih zakoncev. Lahko ga vršijo vsi ljudje, ki se v življenju do primerne mere naučijo resnično poslušati drugega, ga spodbujati in mu krepiti upanje in pogum, ter iz svoje izkušnje življenja posredovati tudi spoznanje.