Laž, ki tepta slovenski narod

25. 05. 2016, 14:35 Jože Bartolj

Ne vem, kaj pomeni to, da je v Sloveniji še vedno tako veliko število ljudi, ki ne znajo ali nočejo obrniti lista zgodovine in pogledati v današnji svet, ki je tu, resničen in nam vsem bližji. Da je današnji čas lepši, lahko rečemo le tisti, ki smo prejšnji politični, gospodarski in nedemokratični režimski čas, od začetka do konca, v dobrem in slabem živeli in preživeli.

Ob tem moramo spoznati in verjeti, da dan ni enak dnevu. Ali to hočemo ali ne, nas lahko edino to osvobodi nekega mita preteklosti. Živeti danes za včeraj je nemogoče. Kritike na današnjo splošno nemoralo, za katero odgovornost nosijo predvsem politiki in državne institucije, so več kot upravičene. Niso pa rešitev. Rešitev je v nas samih. To pomeni tudi v vseh prej naštetih posameznikih in inštitucijah.

Tudi v tistih preteklih nedemokratičnih časih, ko smo živeli pod okriljem »rdeče zvezde« in jih nekateri še vedno pogrešajo, nismo bili vsi enaki; ne v socialnem položaju in ne v upoštevanju človekovih pravic. Tega nikoli ni bilo in ne bo. Je pa razlika, biti mlad danes ali takrat, ko številnim niso bile dane možnosti pogledati v drugačen svet. Nekateri so sprejeli rdeče knjižice in zato so imeli veliko več možnosti: od šolanja, stanovanja, do napredovanja v službi itd. No ja, življenje je kljub temu teklo vsem, tako kot teče danes. In dokler se niso odprle državne meje, da smo pogledali kako živijo drugi, želje po drugačni ureditvi večina nas, ko smo bili še mladi, ni imela.

Tako kot to, da so številni videli in slišali, da po slovenskih gozdovih pritajeno ječijo številne žrtve in da za njimi žaluje nekaj deset tisoč mater in otrok brez svojih staršev, si tega niso upali povedati na glas. Slovenska javnost desetletja ni vedela in ni smela vedeti, kam so njih trupla odvrgli. Niti tega, da bi jim svojci lahko prižgali skromno lučko. To je bil čas, ko so rdeči politiki in njihovi simpatizerji še visoko dvigali zastave z rdečo zvezdo in Slovencem vladali, na s krvjo namočeni zemlji naših bratov in sester.

Res je, da je od tega je minilo že več desetletij. In danes imamo svojo demokratično državo z novo politično ureditvijo. Države in režima z rdečo zvezdo ni več. Jugoslavije ni več. Ne v Sloveniji in ne na Balkanu. Zato takratni simboli sodijo v muzej za spomin in opomin, da je tisti čas preteklost in ne na sedanja obeležja novih časov in spominov. In upamo, da bodo mnogi spoznali manipulacijo, ko jim po petindvajsetih letih življenja v samostojni državi Sloveniji, ki se ni rodila z rdečo zvezdo, nekateri nostalgiki neke ‘krvave preteklosti’ na njihove mlade glave povešajo pokrivala s simbolom »rabljev«, simbolom nekega drugega časa, saj simbole želijo pokazati kot nekaj vsakdanjega, a mi vemo, da bodo za vedno ostali del naše krvave zgodovine.

Tako kot tudi ni res, pa je, da po tolikih letih in spremembah v družbi in politiki, številni ne verjamejo niti nekdanjemu in pokojnemu voditelju komunistične partije v Sloveniji Edvardu Kardelju, da se 26. in 27. aprila 1941 v vili pod Rožnikom ni (zgodilo) dogovorilo nič (vir: RTV SLO, 27. april 2016, povzetek starega intervjuja z E.K.). Danes je čas, ko potrebujemo slogo, razumevanje in resnico, ki nas bo edina osvobodila vseh travm neke preteklosti. Le osvobojeni vseh spon bomo živeli v slogi in moči.

Samostojna državo Slovenijo smo slovesno razglasili 26. junija 1991 in nikoli prej. Tistega dne smo zastavo z rdečo zvezdo sneli z droga in jo dali v muzej. Res je, da so nam ostali še številni spomeniki, ulice in celo griči, ki nas spominjajo na osebe, ki so krive, da je slovenska zemlja krvavela za njihove politične ideale. Sedaj živimo že 25 let v svoji državi, za katero se moramo vsak dan zavzemati, da jo nam politični in državni uradniki ne odpeljejo v vrtinec ‘človeških slabosti’ In čas teče in teče, z nami ali brez nas. To je bilo in bo!

Naj Bog blagoslovi slovenski narod in državo nadaljnjih tisoč let.

Več komentarjev na Casnik.si