Blaž LesnikBlaž Lesnik
Mark GazvodaMark Gazvoda
Marcel KrekMarcel Krek

Kako se vrniti v civilizacijo?

| 11.05.2016, 14:14 Jože Bartolj

V lanskem letu so med množico predpisov sprejeli tudi Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Če bi sodili po besedah, ki smo jih ob obravnavi tega zakona poslušali, bi se verjetno vsi strinjali, da poslanci in vlada popolnoma resno tokrat nameravajo očistiti Slovenijo sramote, ki jo predstavlja preko 600 že evidentiranih grobišč (bolje “morišč”) s pobitimi, ki štejejo v desettisoče.

Z današnjega zornega kota vidimo, da je od lepih besed do civilizacije dolga, zelo dolga pot.

Vrnitev, ki bi lahko bila opravljena pred 25 leti

Ko smo leta 1990 dobili demokratično vlado, pred tem pa se je z ustavnimi spremembami 1989 Slovenija odpovedala nazivu “socialistična”, se je odprla pot do civilizacije. Energija tistega časa, ki je z demokratičnimi silami izvedla tudi program samostojnosti, je bila sama po sebi tudi popotnica za vrnitev v civilizacijo.

Kaj smo si predstavljali? S političnimi reformami, volitvami, jasnim prelomom s totalitarno državno ureditvijo, ki bi jo branila politična tajna policija pred notranjim in zunanjim sovražnikom, z odmikom od jugoslovanskega samoupravnega modela je bilo skoraj samo po sebi umevno, da smo dejansko zavrgli vrednote revolucije. Predstavljali smo si, da kot narod enotno ugotavljamo zablodo socializma in torej nimamo nikakršnih težav, da bi to tudi jasno povedali. Pričakovali smo, da bo v skupščini bolj ali manj enotno in brez razprav sprejeta najprej obsodba preteklega sistema, sprejeta zakonodaja, ki bi uživanje privilegijev iz preteklosti ukinila ter kriminalizirala delo tajne policije ter drugih pravosodnih organov v političnih pregonih in hkrati rehabilitirala žrtve – tako žive kot pokojne. Pričakovali smo skesane funkcionarje ZKS, ki bi pred javnost stopili z iskrenim obžalovanjem ter izrazom pripravljenosti polnega sodelovanja z demokratičnimi oblastmi v preiskavi povojnih in medvojnih grozot, v upanju, da jim ta iskrenost pomaga doseči le moralno obsodbo in ne tudi ječe. Pričakovali smo, da bo narod, zgrožen zaradi spoznanja vsega hudega kar je komunizem zapustil, brez večjih težav v svoj vrednostni in pravni sistem sprejel zavračanje komunizma, socializma in ikonografije ter oseb, ki so ga vodile.

Če bi se takrat izpolnila naša pričakovanja, bi bila pogrebna maša v Kočevskem rogu, ki jo je daroval ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, skoraj naravno sprejeto končno dejanje pietete do mrtvih. Ostala bi zgolj in samo še postavitev spominskih obeležij, ki bi narodu pričevala o krajih morije. Svojci, ki so tako pogrešali svoje pokojne, bi na osnovi iskrenega kesanja “partije” in očiščenja dobrega imena pokojnih, brez večjih težav sprejela ta pogreb kot dokončno dejanje slovesa in s tem tudi osebnega zadoščenja. Slovenija bi se vrnila v civilizacijo in spravljena odšla v samostojnost.

Vrnitev, ki bi lahko bila opravljena ob vstopu v EU

A ostali smo v začudeni praznini, saj je z modrimi očmi in slovesno zadržanostjo zadnji šef CK ZKS s svojim nagovorom na pogrebni maši, z “več resnic” pojsanil, da se partija nima namena opravičevati, ker je njihova resnica tudi pravica, da v mrtvih še naprej vidijo sovražnike.

V počasnem dojemanju, da ta demokratično izvoljen parlament niti v večinskem Demosu ni enoten glede osnov (vrniti dobro ime in zaplenjeno premoženje, pregon zločincev,…) “normalnosti”, se je hitelo z izgradnjo države ter nasedlo novi partijski potegavščini: gledati je treba naprej! Naj se z zgodovino ukvarjajo zgodovinarji, mi pa potrebujemo enotnost, da čimprej pridemo do Evrope.

Živeli smo v tihem prepričanju, da ne EU in ne NATO ne bosta dopustila tako obremenjene države, ki niti premoženja ne vrne, kaj šele dobrega imena, da bi postala del elite narodov in držav. Tako stroga pravila o vsem: od pravosodja do okolja, od mehanizmov tržnega gospodarstva in konkurence pa do državnih pomoči, da bomo nedvomno izjemno strogo prijeti tudi zaradi neizdanih mrliških listov ter dobili “prehodno obdobje” v katerem moramo urediti našo totalitarno dediščino. Slovenija bi se z vključitvijo v EU vrnila v civilizacijo, zaradi zahtev demokratičnega sveta.

Vrnitev, ki nas še kar čaka

A tudi EU, NATO in druge pomembne skupnosti, kjer smo danes polnopravni člani, niso vrnile Slovenije v civilizacijo. Ostajamo torej barbarski narod, ki se že 70 let ne spravi k pokopu svojih mrtvih.

S potekom časa in razočaranjem prizadetih svojcev, ki še kar čakajo, da bo kdo kaj rekel ali storil, se dviguje tudi cena vrnitve v civilizacijo. Kar je bilo ob osamosvojitvi samoumevno je treba zdaj dokazati, saj smo postali skeptični do vsake napisane in izrečene besede vodilnih mož in žena v politiki. Po vseh sprejetih predpisih, komisijah državnega in lokalnega značaja, prostovoljnih akcijah in reakcijah ter spominskih slovesnostih prihajamo do spoznanja, da jih je prav malo, ki bi res imeli iskren namen kaj storiti.

Danes pač ni dovolj, da bi zgolj postavili znamenja na kraju evidentiranih grobišč in morišč: smo prevečkrat poslušali o strošku in potrebi po javnem naročilu ter predolgo čakali, da bi se iz besed zakona “se postavi” (samo od sebe??) z neznansko dolgimi polemikami o primernosti napisa (menda se še spomnite Mirana Potrča, ki je razlagal, kaj in kako razlikovati med “pravo” in “izdajalsko” stranjo ob sprejemu t.i. vojnih zakonov v obdobju 2004-2007) kaj rodilo.

Danes pač ni dovolj, da bi se na kraju grobišča ali morišča opravilo pogrebni obred in s tem dokončno slovo, saj smo prepričani, da pritiče vsaj nekaj truda nameniti temu, da bi ugotovili kdo vse je tam zakopan.

Danes pač ni dovolj, da bi pokopavali mrtve, vrednostno sodbo razlogov za njihovo žrtvovano življenje pa prepustili bodočim rodovom.

Danes pač ni dovolj, da bi kar sprejeli na znanje, da so žrtve umrle nasilne smrti, a bi ne preiskovali kaznivega dejanja in krivca poskusili najti ter mu soditi.

Pot do vrnitve k civilizaciji

Proces vrnitve bo trajal zelo dolgo: komunizem je narodu prizadel tako hude poškodbe, da bodo tudi rodovi, ki še niti rojeni niso, trpeli posledice. A vendar je proces treba začeti, da se nam nekatere zadeve ne bodo več zdele tako neznansko težke – ko sprejmeš nekaj kot neizpodbitno dejstvo, nehaš izgubljati energijo po nepotrebnem.

Država mora zastaviti svojo lastno rehabilitacijo tako, da se zaveže jasnim ciljem:

1. mrtve bomo iskali, tudi če so njihova grobišča in morišča skrita v najbolj nemogočih koncih;

2. mrtve, ki jih bomo našli, bomo poskusili identificirati, kakor to omogoča stroka;

3. po najboljših močeh bomo skušali ugotoviti razlog dejanske smrti in ga kategorizirati kot posledico kaznivega dejanja, če bo tako ugotovljeno ter postopati kakor veleva zakon glede pregona;

4. mrtve bomo pokopali: v družinski grob, če bo tako želela družina identificiranega ali v skupni grob (kostnico) če bo neidentificiran ali brez družine;

5. vrnili bomo dobro ime vsem, ki so se zoperstavili komunizmu, saj sistem, ki je zgrajen na takem zločinu ne more terjati drugega kot upor;

6. iz slovenske zavesti bomo zavestno pregnali mit pozitivnosti revolucije in njenih nosilcev ter posledic.

Take zaveze nam odprejo možnost, da bomo v miru pričakovali vsako novo informacijo o najdenem grobišču ali morišču, saj se bo postopalo vedno enako. Trajalo bo še desetletja, a v zavest ljudi bo prišel mir, saj bomo vedeli, da bomo nekoč normalni. Po grobih ocenah bo trajalo okoli 40 let… Simbolično, kakor potovanje izraelskega ljudstva skozi puščavo.

Na koncu še o skupnem grobu.

V razpravah o lokacijah končnega počivališča žrtev se je pojavilo kar nekaj različnih pogledov. Nedvomno gre za legitimno vprašanje, ki bi moralo biti rešeno v širši javnosti v skupni razpravi.

Teharje potrebujejo dokončanje v smislu dokončne ureditve parka, simbolične ureditve spomina na tamkajšne taborišče in predvsem sanacijo okolja. Nedvomno bi to lahko bilo eno izmed možnih pogrebnih mest tistih, ki bodo identificirani kot teharski taboriščniki, a ne bi bilo prav, da to postane splošno slovensko pokopališče neznanih žrtev slovenskega holokavsta iz vseh grobišč in morišč.

Maribor je sicer lepo urejeno pokopališče, ima tudi urejeno kostnico za začasno spravilo posmrtnih ostankov pred izvedbo preiskav sodne medicine, a pokopati neznane slovenske žrtve tam je hkrati tudi klofuta vsem, ki iz Dolenjske in Notranjske ter ljubljanske pokrajine (to pa je domicil večine padlih domobrancev) zvesto čakajo vrnitve svojih domačih.

V Novi slovenski zavezi predlagamo, da je Ljubljana kraj, kjer naj se nahaja ta skupni dokončni grob vseh, ki bodo ostali neidentificirani ali brez groba pri domačih. Različne so lokacije, ki bi bile dostojne in možne: predlagali smo kar Trg republike, saj bi tako dopolnili prizorišče osamosvojitve (kjer je bila spuščena zastava z rdečo zvezdo, proti kateri so se žrtve borile), spomenik revolucije (ki nas spomni na ideologijo v imenu katere so bili pobiti) ter grobnico herojev (kamor so bili z državnimi častmi pretekle totalitarne države položeni njihovi dejanski ali politični krvniki).

Hkrati pa smo slišali tudi za druge predloge: Orlov vrh, kjer je že bilo urejeno domobransko pokopališče (po zmagi revolucije oskrunjeno in izničeno); Navje, kjer je Plečnik predvidel pokop slovenske elite; Žale, kjer so spomeniki in grobovi, ki sodijo v vseslovensko zavest; pa še kakšen predlog smo slišali, ki kaže, da Ljubljana ima prizorišča vredna častnega spomina.

Ljubljana je državna prestolnica in kot taka je dolžna sprejeti simbole državnosti. Med te pa je treba uvrstiti tudi pokojne žrtve komunistične revolucije, čeprav jih nekateri ne želijo priznati drugače kot sovražnike. Celo na washingtonskem Arlingtonu počivajo tudi pokojni vojaki nacistične Nemčije, fašistične Italije in imperialistične Japonske: civilizacija se pač kaže v odnosu do mrtvih. Mi pa smo še zelo daleč…

Več komentarjev na Casnik.si

Prejemniki odlikovanj Škofije Koper (photo: Blaž Lapanja) Prejemniki odlikovanj Škofije Koper (photo: Blaž Lapanja)

Silvester Čuk prejel najvišje škofijsko odlikovanje

Koprski škof dr. Jurij Bizjak je dopoldne v prostorih škofijskega ordinariata Koper podelil škofijska odlikovanja - medalje sv. Hieronima. Medalja svetega Hieronima, glavnega zavetnika škofije, je ...

Nataša Ličen in Marko Juhant (photo: Rok Mihevc) Nataša Ličen in Marko Juhant (photo: Rok Mihevc)

Marko Juhant: Ni vseeno, komu najprej postrežemo

V sklopu rednih sobotnih oddaj smo se pogovarjali z Markom Juhantom, specialnim pedagogom. Govorili smo o vzgojnih prijemih ali receptih, ki delujejo in o tistih, ki so bolj prazne obljube. ...

Mag. Andreja Jernejčič (photo:  Lin&Nil, svetovanje in izobraževanje, d.o.o.) Mag. Andreja Jernejčič (photo:  Lin&Nil, svetovanje in izobraževanje, d.o.o.)

Nastop je zame zadetek v polno

Mag. Andreja Jernejčič je z več kot petindvajsetletnimi izkušnjami v komuniciranju, novinarstvu in odnosih z javnostmi, strokovnjakinja za javno nastopanje. Je avtorica sedmih knjig ter dveh ...