Se bomo res obrnili stran?

Naš pogled | 03.05.2016, 14:30 Marta Jerebič

O beguncih, prosilcih za azil, ekonomskih migrantih je bilo pretečenih že ogromno besed. In verjetno jih ogromno še bo. Na političnem področju bo še naprej potekalo trgovanje oziroma otepanje z njimi. Manj ali nič se bo delalo za reševanje vzrokov za migracije. Voditelj iraških katoličanov, kaldejski patriarh Louis Sako, v svoji novi knjigi izraža prepričanje, da bi lahko teroriste Islamske države vojaško porazili v nekaj tednih, če bi to res želeli. Toda glasovi iz ZDA, ki omenjajo do dvajset let bojevanja, nedvoumno razkrivajo svoj interesni položaj: ohranjanje različnih interesov je zanje dosti pomembneje od preživetja kristjanov.

Tudi predsednik Papeškega sveta Pravičnost in mir kardinal Peter Turkson pravi podobno: »Zdi se, da je ISIS močan, v resnici pa je finančno in vojaško močno podprt. Zakaj tega ne ustavimo? Zakaj ne umaknemo svojih interesov, da bi nafto kupovali po nizkih cenah?«

Skratka, vsi vemo, da se pristojni Islamske države ne lotijo zaradi svojih interesov. In tako bomo še naprej priča le političnemu pregovarjanju.

Mi, navadni ljudje, morda ne moremo narediti veliko. Največji dar, ki ga lahko damo migrantom, je ljubezen, usmiljen pogled, pozorno poslušanje in razumevanje, spodbudna beseda, molitev, je papež dejal na nedavnem obisku na Lezbosu.

Frančišek je že na letalu novinarje opozoril, da je to njegovo potovanje, zaznamovano z žalostjo, da se bodo srečali z največjo katastrofo po drugi svetovni vojni, z ljudmi, ki trpijo in ne vejo, kam bi šli, ki so morali pobegniti. Da bodo šli tudi na pokopališče: morje, kjer so številni ljudje utonili.

Kot je dejal, tega ni govoril, da bi novinarje zagrenil, ampak zato, ker mediji lahko prenesejo duševno razpoloženje, s katerim je opravljal potovanje na Lezbos. Kako so to nalogo opravili drugi mediji, ne vem, sama sem hotela približati prav to čustveno plat, ki bi jo v tem komentarju rada še nekoliko poglobila. Kot sem že omenila, v medijih bolj beremo politično pričkanje in kupčkanje v zvezi z begunci. Manj v njih zasledimo dejanske zgodbe ljudi, ki so zbežali z vojnih območij ali pred revščino. Ne vem, koliko od vas je videlo slike otrok, ki so jih otroci narisali za papeža in jih je papež nato na letalu pokazal novinarjem.

Na naši spletni strani si tudi ob tem komentarju lahko ogledate sliko, ki jo je najverjetneje narisal afganistanski otrok. Prikazuje njihovo potovanje po morju, za katerega so morali tihotapcem odšteti od 3 do 5 tisoč evrov. Pravzaprav prikazuje brodolom njihovega čolna, na katerem piše – Help us: Pomagajte nam; otroke, ki se utapljajo v razburkanem morju, spodaj napis: Afganistanci. Zgoraj na sredini sonce, ki toči krvave solze … krvave solze …

Si predstavljate, da otrok vidi, kako drugega otroka pogoltne morje. To se mu za vedno vžge v spomin. Vprašanje, če bo takšne rane sploh mogoče kdaj pozdraviti.

Ena od mam iz skupine treh sirskih družin, ki jih je papež pripeljal z Lezbosa, je povedala, kako v enem od nenehnih bombardiranj ni bila uničena samo njena hiša. Pod tistimi ruševinami je ostal tudi nasmeh njenega otroka. »Od takrat sin govori zelo malo, večino časa iz njegovih ust ne pride niti ena beseda: pogosto se zapre v neprepusten molk. Vsako noč se zbuja v joku. Ne uspemo ga prepričati, da bi se igral z 8-letno sestro in drugimi otroki,« je povedala ob prihodu v Italijo.

Ali se nas to res nič ne dotakne? Se politikov res nič ne dotakne, da so migranti v namestitvenih centrih po Grčiji in drugod sedaj kot v Guantanamu, v kletki, kjer s strahom pričakujejo, da jih bodo vrnili v pekel, iz katerega so pobegnili?

Res je, ne moremo sprejeti vseh migrantov. In ravno zato bi morali iskati rešitve za območja, od koder prihajajo. Politiki pa nič. Tratijo besede. Na misel jim ne pride, da bi se opravičili za stanje, ki so ga v njihovih državah pravzaprav oni povzročili. Vsaj meni ni znano, da bi se kdo opravičil.

Papež Frančišek se je. »Prepogosto vam nismo prisluhnili! Odpustite nam za zaprtost in brezbrižnost naše družbe,« je dejal v videosporočilu, ki so ga predvajali na novinarski konferenci jezuitskega centra Astalli za pomoč beguncem.

Migrantov se otepamo kot beračev. Morda mu še kaj damo, a pogledamo v obraz ga ne, kaj šele, da bi z njimi spregovorili kakšno besedo in uspeli ugotoviti, kaj zares potrebujejo. Razlika med berači in migranti je mogoče ta, da migranti točno vedo, kaj želijo – mir v svoji domovini, možnosti za dostojno življenje.

Skrajni čas bi že bil, da odgovorni naredijo kaj v tej smeri, ne pa da dajejo le drobtinice od bogatinove mize in vstanejo od mize takoj, ko so sami siti, tistih, ki se morajo zadovoljiti s temi drobtinicami, pa niti ne pogledajo.

S tega vidika lahko preberemo tudi otroško risbico. Otroci, ki se utapljajo. Sonce – Bog, ki joče. In slika, na kateri ni reševalcev. Se bomo res obrnili stran in pustili, da se utopijo?