»Umah« in »nimam človeka«
| 29.04.2016, 14:30 Tone Gorjup
Ne vem, če vam je poznan izraz »umah«, morda pa tudi na besedno zvezo »nimam človeka«, ki sicer izhaja iz evangelija, ob branju ali poslušanju evangelijev nismo pozorni. Naj kratko razložim. Besedi »nimam človeka« (Jn 5,7) je izrekel hromi ob kopeli Betesda, ki nikoli ni mogel priti do vode, ko se je vzburkala, in bi tako bil ozdravljen. Osemnitrideset let (pozor, 38 let!) je čakal, nihče mu ob pravem času ni pomagal, morda tudi nikogar ni poprosil, in iz konteksta razberemo, da ga je le malokdo opazil. Po levi in desni so ga prehitevali, opazili pa so ga najbrž le tisti, ki jim je bil v napoto. Jezus pa ga je v njegovi stiski ni spregledal. »Umah« pa je izraz za muslimansko skupnost, ki jo držijo skupaj vera, tradicija, običaji, družina – skratka, beseda »umah« označuje močno povezano družbeno skupnost, kjer se nadvse močno prepletajo religija, politika, norme in običaji.
Taka skupnost ima zelo močne mehanizme (samo)kontrole. Ti sistemi vplivajo na vse pore družbenega in posameznikovega življenja in ne dopuščajo svobode, zato imajo zametke totalitarizma in fundamentalizma (ni važno ali temeljijo na religiji, filozofiji, gibanju, denarju, zgodovini). Zdi se, da je iz take skupnosti nemogoče izstopiti. Mnogi seveda tako tudi (iskreno) mislijo in se prepustijo »usodi« življenja v njej. Slišati je: »vsi tako delajo, drugače ni (bilo) mogoče…« Le redki posamezniki zmorejo preseči to ujetost. Spomnimo se pri nas na primer Zdenka Zavadlava, ki je izstopil iz Udbe in spregovoril.
Ob branju knjige Sabatine James, Obsojena brez zločina – Moj boj za vero in svobodo, se namreč jasno odstira povezava med »umah« in »nimam človeka«, oziroma povezava med ujetostjo v družbeni sitem in vzklikom hromega po rešitvi. Sabatine je bila namreč muslimanka, rojena v Pakistanu, mladostna leta pa je preživela v Avstriji. Bila je dobra muslimanka, ki je molila petkrat na dan. Pakistanska skupnost – umah je družine močno držala skupaj tudi v Avstriji. Prisilna poroka in srečanje s sošolcem, ki je postal kristjan in jih podaril Sveto pismo, sta jo dokončno začela odpirati drugačnemu svetu. Odkrila je Boga, ki jo nagovarja, vabi, pušča svobodo in ne ukazuje… Kristjani so bili njenega spreobrnjenja veseli, ko pa jo je bilo potrebno zagovarjati in povedati resnico na sodišču – njena družina in pakistanska skupnost sta namreč organizirali zlagani proces pred državnim sodiščem – so jo vsi zapustili… Sabotina zaključuje: »Sama seveda nisem mogla narediti ničesar. Potrebovala sem podporo socialni služb in agencij … Potrebovala sem organizacijo po zgledu pakistanske umah, ki bi spletla dovolj gosto … mrežo …« (str.191).
Nekaj dejstev mi prihaja na misel: »Gorje družbi, kje je večina ljudi dobrih, pa le-ti molčijo.« Vsi sistemi delujejo enako – delujejo mrežno. Slabi in dobri. Spomnimo se sistemov naše polpretekle zgodovine, za katere mnogi trdijo, da še delujejo, in se zdi, da imajo prav. In spomnimo se Jezusa, ki pravi: »sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči« (Lk 16,8). Delovati skupaj v dobrem, podpreti dobre posameznike, dobre stvari, dobre ideje – narediti mrežo dobrega! (prepričan sem, da to velja za vsa področja človekovega življenja!). Mreže in omrežja slabega ves čas delujejo, toda tudi omrežja dobrega so in še več jih je potrebno. Omrežja slabega se vedno borijo prti omrežjem - skupnostim, občestvom - dobrega. Če se izrazim svetopisemsko: Omrežje slabega je občestvu dobrega sicer vedno »za petami« in ga hoče uničiti (prim 1 Mz 3,14-15), vendar ga uničilo ne bo, kajti glava zla je že strta (prim Rim 16,20)… Jezus nas v evangeliju vabi k temu, da držimo skupaj, se povezujemo, podpiramo in ravnamo preudarno. Pravi: »Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje« (Mt 10,16). Učimo se od drugih, bodimo preudarni in se povežimo v delu za dobro.
Dr. Jože Plut
