Urška Makovec
Kaj pa če bi Slovenija postala davčna oaza?
Jože Bartolj
Že od začetka aprila se ves svet ubada s Panamo. Ne na primer zato, ker tam četrtina prebivalstva živi pod pragom revščine. Ne, s Panamo se ubadamo, ker je davčna oaza in zatočišče tistih, ki svoj dobiček raje skrijejo tja, kot da bi pustili, da jim ga polovico odžrejo dacarji.
1. Ni vse nezakonito
Poslovanje teh oseb oziroma podjetij ni nujno kaznivo, na kar je bilo že večkrat opozorjeno. Mnoga podjetja so tako optimizirala svoje davčne stroške, kar ni nezakonito.
S tem pa ne želim ščititi utaje davkov, korupcije in drugih nezakonitih ravnanj. Zadeve naj se razčistijo. In morda bi še bolj kot to, ali so nekateri Slovenci denar skrivali v Panami, preverili, od kod jim ta denar in ali so ga zaslužili zakonito.
2. Panama – za tiste, ki imajo denar
V davčne oaze lahko denar “izvažajo” le tisti, ki ga imajo. In v Sloveniji večino časa in “javnih skrbi” posvetimo tistim, ki ga imajo. Težava so tisti, ki delajo in imajo visoke plače, težava so kapitalski dobički, težava so preveč pametni, težava so uspešna podjetja. Za vse našteto precej uspešno skrbimo: najbolje plačane in tiste, ki ustvarjajo dobiček, potolčemo z davki, uspešnim nastavljamo birokratske ovire, pametne in delovne spodimo v tujino.
Kaj pa tisti, ki jim ni treba razmišljati, kam bi vložili denar, saj jim ga na koncu meseca (ali že prej) preprosto ne ostane nič? Posvetimo se raje tem. Ali še bolje, pustimo uspešnim posameznikom in podjetjem, da delajo, in jih spodbujajmo, da bodo lahko ustvarili še več. Tako bodo ustvarili delovna mesta za brezposelne, plačevali več davkov in vsi bomo živeli bolje.
3. Slovenija, davčna oaza?
Zorni kot panamske afere bi lahko tudi obrnili in se, namesto da se zgražamo nad davčnimi oazami, vprašali, zakaj ne bi Slovenija postala država, v kateri bi si vsi želeli ustanavljati podjetja.
Medtem ko nam slovensko-ameriška gospodarska zbornica (AmCham) dopoveduje, da bi lahko postali referenčna država v digitalni Evropi, je pri nas moderno seliti se v tujino, ker se v Sloveniji “pač ne da”. In medtem ko predsednik vlade Miro Cerar v otroškem parlamentu mladim pravi, da so “v veliki meri sami ustvarjalci svojega življenja in v prvi vrsti sami odgovorni zase” (v tem ima popolnoma prav), upam, da si na drugi strani na vse pretege prizadeva, da tem “ustvarjalcem” ne bo treba iti iz domovine, če bodo hoteli ustvarjati. Največjo odgovornost za to, da ustvarja ugodne razmere, ima namreč prav on.
Panama se je liberalizirala, Slovenija pa …
Panamsko gospodarstvo se je liberaliziralo že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, privabili so tuje investicije in privatizirali državna podjetja. Samo v letih od 2006 do 2012 se je delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine zmanjšal za deset odstotnih točk, to je skoraj za četrtino. Danes Panama dosega okoli šestodstotno gospodarsko rast, storitve predstavljajo okoli tri četrtine BDP, javni dolg znaša okoli 40 odstotkov BDP, inflacija 2,1 odstotka (2014), stopnja brezposelnosti pa je pod petimi odstotki (vir: Svetovna banka).
Ne pravim, da bi se preselila v Panamo, še manj, da je to država, po kateri bi se morali vedno zgledovati. Bi pa Slovenci imeli verjetno veliko več koristi, če bi energijo, ki jo uporabimo za iskanje davčnih prestopnikov v Panami (ki so, vsaj po poročanju medijev, Sloveniji povzročili bistveno manj škode, kot snovalci slovenske bančne luknje), namenili iskanju zgledov, da bi mi postali davčna oaza in, kar je ključno in bistveno v vsej zgodbi, res postali referenčna država, ki spodbuja zdravo tekmovalnost in posel, ki prinaša blaginjo za vse.
Več komentarjev na Casnik.si
