Papež na Lezbosu

Cerkev po svetu | 16.04.2016, 14:14 Marta Jerebič

Papež Frančišek se je danes mudil na grškem otoku Lezbos. Glavni cilj potovanja je bil 'prinesti tolažbo številnim migrantom', pa naj bodo to begunci, prosilci za azil ali ekonomski migranti – papež namreč nikoli ni delal razlik, kot jih dela politika. Kot je dejal že novinarjem na letalu, je bilo to njegovo potovanje zaznamovano z žalostjo, saj so se srečali z največjo katastrofo po drugi svetovni vojni – ljudmi, ki trpijo in ne vedo, kam bi šli, ki so morali pobegniti. Frančišek jih je objel v begunskem centru Moria, ki so ga humanitarne organizacije po sporazumu med EU in Turčijo o vračanju migrantov nazaj v Turčijo označile za zapor. V centru, kjer za ograjo biva približno 3 tisoč ljudi, se je papež srečal s 150 mladoletnimi begunci, nato pa še z 250 prosilci za azil. Skupaj z ekumenskim patriarhom Bartolomejem ter pravoslavnim nadškofom Aten in vse Grčije Hieronimom II. je imel kratek nagovor, podpisali so tudi skupno izjavo in imeli skupno kosilo z osmimi begunci. V pristanišču Mitilini so se nato s prebivalci Lezbosa z minuto molka poklonil ljudem, ki so umrli v brodolomih v Egejskem morju. V spomin nanje so v morje vrgli tri vence.

Skupina beguncev, ki jih je papež vzel s sabo v Rim © Radio Vatikan

Papež v Rim vzel 12 beguncev

Papež je naredil še konkretnejšo gesto sprejemanja beguncev. Na povratnem letu v Rim spremlja tri begunske družine iz Sirije, skupno 12 oseb, od tega 6 mladoletnih.

Gre za ljudi, ki so bili v sprejemnih centrih na Lezbosu prisotni že pred dogodovorm med EU in Turčijo. Vatikanski tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je pred odhodom z Lezbosa pojasnil, da so papeževo pobudo uresničili s pogajanji med vatikanskim državnim tajništvom ter pristojnimi grškimi in italijanskimi oblastmi.

Vsi člani treh družin so muslimani, njihove hiše so bile uničene. Za njihov sprejem in vzdrževanje bo poskrbel Vatikan, začetno gostoljubje pa jim bo zagotavljala Skupnost sv. Egidija.

Potovanje, zanamovano z žalostjo

Papež je na letalu novinarjem dejal, da je to potovanje, zaznamovano z žalostjo. “Srečali se bomo z največjo katastrofo po drugi svetovni vojni. Srečali se bomo z ljudmi, ki trpijo in ne vejo, kam bi šli, ki so morali pobegniti. Šli bomo tudi na pokopališče: morje. Številni ljudje so se tam utopili. Tega ne govorim, da bi vas zagrenil, ampak zato, ker tudi vaši mediji danes lahko prenesejo duševno razpoloženje, s katerim opravljam to potovanje,” je dejal papež.

V tvitu pa je sporočil: “Begunci niso številke, ampak osebe, imajo obraz, ime, zgodovino in kot take jih je treba obravnavati.”

Srečanje z grškim premierjem Ciprasom

Na letališču je papeža sprejel grški premier Cipras. Sledil je zasebni pogovor med njima, kolikor pa je televizija še prenašala pogovor med njima, je bilo slišati papeževo zahvalo grškemu narodu za gostoljubnost. Grčija je zibelka človeštva in vidi se, da še naprej daje zgled človečnosti, je dejal. Cipras pa se je papežu zahvalil za njegovo nasprotovanje vojni in poziv k sprejemanju v trenutku, ko drugi v Evropi postavljajo ovire in gradijo zidove.

Frančišek se je nato na letališču pogovarjal še z Bartolomejem in Hieronimom II.

Begunski center Moria

Množica vpije: Svoboda! Svoboda! Papeža v begunskem centru Moria pričakajo kartoni z napisi Pomagaj, pomagaj, pomagaj! Prosim reši jazide pred genocidom!

Sveti oče se rokuje s številnimi fanti, starimi od 8 do 16 let, ki so starše izgubili v vojni. Tam so celotne družine, ki prosijo za pomoč. Nenehno je slišati jok otrok, med njimi je kar nekaj novorojenčkov. Papež prisluhne zgodbam ljudi in jih blagoslavlja ter poskuša potolažiti tiste, ki pred njim v joku padejo na kolena. Te podobe veljajo več kot besede. Begunce ne obravnava kot številke, ampak kot osebe z njihovimi tragičnimi zgodbami, upanji in strahom, da bodo vrnjeni v pekel, od koder so pobegnili.

Še posebej je pozdravil otroke, govoril z njimi in jih ljubkoval, zbiral njihove risbice, ki večinoma prikazujejo potovanje po morju. Te risbice papež želi imeti na svoji mizi, na letalu jih bo pokazal novinarjem.

Papež: Niste sami! Ne izgubite upanja!

Papež jim je nato v nagovoru znova izrazil bližino: “Želim vam povedati, da niste sami. Z bratoma, patriarhom Bartolomejem in nadškofom Hieronimom II. smo prišli, da bi svet opozorili na to humanitarno krizo in prosili za njeno rešitev.”

Papež je izrazil upanje, da bo svet postal pozoren na te zares tragične in obupne razmere ter da bo odgovoril na način, ki je vreden naše skupne človečnosti.

Na eni strani se torej opaža brezbrižnost, a na drugi lahko takšne krize iz nas potegnejo najboljše. Grško prebivalstvo je velikodušno odgovorilo na potrebe migrantov, prav tako prostovoljci od drugod. Res pa je, da je treba storiti še veliko, je dejal papež, ki je spodbudil k upanju:

»To je sporočilo, ki vam ga želim pustiti: ne izgubite upanja! Največji dar, ki vam ga lahko damo, je ljubezen: usmiljen pogled, pozorno poslušanje in razumevanje, spodbudna beseda, molitev.«

Carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej je v svojem nagovoru poudaril, da bo svet sojen na podlagi tega, kako obravnava begunce.

Pravoslavni nadškof Aten in vse Grčije, Hieronim II., pa je dejal, da brezbrižnost pomeni propad človečnosti in Evrope. Agencije Združenih narodov je pozval, naj končno že poskrbi za te tragične razmere.

Vsi trije verski voditelji so nato podpisali skupno izjavo, v kateri poudarjajo, da je na humanitarno krizo treba odgovoriti s solidarnostjo, sočutjem, velikodušnostjo ter takojšnjo in učinkovito uporabo sredstev. Prednostna naloga je zaščita človeških življenj.

Pozivajo tudi k reševanju vzrokov za humanitarno krizo, konec vojne in nasilja na Bližnjem vzhodu, reševanju sporov prek dialoga in sprave, ki bo omogočila praviče in dolgotrajen mir ter dostojanstveno vrnitev tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Verske skupnosti prosijo, naj povečajo prizadevanja za sprejem, pomoč in varstvo beguncev katere koli vere, države pa prozivajo naj, dokler traja ta negotovost, omogočijo začasen azil in podelijo status begunca vsem, ki to res so. Na koncu pozivajo k vztrajni molitvi.

Bartolomej, Frančišek, Hieronim II. © Radio Vatikan

Skupna izjava, ki so jo podpisali papež Frančišek, patriarh Bartolomej I. in nadškof Hieronim II.

(prevod Radio Vatikan)

Mi, papež Frančišek, ekumenski patriarh Bartolomej in nadškof Aten ter vse Grčije Hieronim, smo se srečali na grškem otoku Lezbos, da bi izrazili našo globoko zaskrbljenost glede tragičnega stanja številnih beguncev, migrantov ter posameznikov med iskanjem azila, ki so prispeli v Evropo, bežeč stran iz področij spopadov in v mnogih primerih od vsakodnevnih groženj za njihovo preživetje. Svetovno mnenje ne more prezreti ogromne humanitarne krize, ki se je začela zaradi širitve nasilja in oboroženih sporov, zaradi preganjanja in preseljevanja verskih ter etničnih manjšin, in prisilnega izseljevanja iz njih lastnih domov, kršenja človeškega dostojanstva, temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Tragedija priseljevanja in prisilnega izseljevanja je doletela na milijone oseb in je zato v osnovi kriza človeštva, ki zahteva odgovor solidarnosti, sočutja, velikodušnosti ter dejanske zavzetosti. Iz Lezbosa pozivamo mednarodno skupnost, da na to pogumno odgovori ter se na ta način sooči s to ogromno humanitarno krizo in tudi z vzroki zanjo preko diplomatskih, političnih in karitativnih pobud ter preko skupnih prizadevanj tako Bližnjega Vzhoda kakor Evrope.

Kot voditelji zaupanih nam Cerkva, smo združeni v želji po miru ter v spodbudi, uveljaviti rešitev sporov preko dialoga in sprave. Medtem ko priznavamo do sedaj vložene napore za pomoč beguncem, migrantom in tistim, ki prosijo za azil, pozivamo vse politike, ki imajo odgovornost, naj z vsemi sredstvi zagotovijo posameznikom in skupnostim, pri tem mišljeni tudi kristjani, da bodo lahko ostali v svojih domovih in jim bo tako zagotovljena temeljna pravica do življenja v miru in varnosti. Zato pa je nujno potrebno čim širše mednarodno soglasje ter program pravne pomoči za uveljavitev te pravice, za ubranitev temeljnih človekovih pravic med tem stanjem, ki je postalo nevzdržno, za zaščito manjšin, za boj proti ilegalnim prehodom in tihotapstvu z ljudmi, za odpravo nevarnih migrantskih smeri, ki gredo preko Egejskega morja ter vsega Sredozemlja in za vzpostavitev zanesljivih postopkov ponovnega vključevanja. Na ta način bomo sposobni pomagati tem državam in bomo neposredno angažirani pri soočanju s potrebami tolikih naših trpečih bratov in sester. Našo solidarnost še posebej izražamo do grškega ljudstva, ki je navkljub svojim ekonomskim težavam, velikodušno odgovorilo na to krizo.

Skupaj prosimo za konec vojne in nasilja na Bližjem Vzhodu, za pravičen in dolgotrajen mir ter za dostojanstveno vrnitev tistih, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Verske skupnosti pa prosimo, naj povečajo prizadevanja za sprejem, pomoč in varstvo beguncev katere koli vere, da bo tako z njihovimi pobudami koordinirana pomoč verskih in civilnih organizacij. Vse države pozivamo naj, dokler traja ta negotovost, omogočijo začasen azil in podelijo status begunca vsem, ki to res so, ter da povečajo napore pri njih pomoči in da si prizadevajo skupaj z moškimi in ženskami dobre volje za hiter konec potekajočih spopadov.

Evropa se je znašla pred doslej največjo humanitarno krizo po drugi svetovni vojni. Da bi se soočili s tem težkim izzivom, pozivamo vse Kristusove učence, naj se spomnijo Gospodovih besed, po katerih bomo nekega dne sojeni: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35-36.40).

Z naše strani pa, v pokorščini volji našega Gospoda Jezusa Kristusa, smo se odločno in trdno odločili povečati napore pri pospeševanju polne enosti vseh kristjanov. S prepričanjem ponovno potrjujemo, da (za kristjane) »sprava pomeni pospeševanje družbene pravičnosti znotraj nekega ljudstva, kakor tudi med vsemi ljudstvi… Skupaj želimo prispevati k temu, da bo omogočen človeški in dostojanstven sprejem tako ženskim in moškim migrantom, beguncem in tistim, ki prosijo v Evropi za azil« (Ekumenska listina 2001). S tem ko branimo temeljne človekove pravice beguncev, tistih, ki prosijo za azil, migrantov ter številnih oseb, ki živijo na robu naših družb, nameravamo namreč izpolniti poslanstvo služenja naših Cerkva v svetu.

Naša današnja spodbuda želi prispevati k širjenju poguma in upanja v vseh tistih, ki iščejo zatočišče in tudi v vseh tistih, ki jih sprejmejo in jim pomagajo. Mednarodno skupnost pozivamo, naj ji bo zaščita človeških življenj prioriteta in naj tudi na vseh nivojih podpre vključujoče politike za vse verske skupnosti. Grozno stanje vseh, ki jih je prizadela aktualna humanitarna kriza, pri tem so mišljeni tudi naši bratje in sestre kristjani, vpije po naši vztrajni molitvi.

Lezbos, 16. april 2016

Hieronim II., Frančišek, Bartolomej I.

Papež nagovoril prebivalce Lezbosa

Papež se je Grkom zahvalil, da so kljub velikim težavam, s katerimi se sami spopadajo, znali imeti odprti srce in vrata.

»Mnoge preproste osebe so dale na razpolago tisto malo, kar so imele, da bi to delile s tistim, ki je ostal brez vsega.«

Frančišek je pozval k odgovornosti in solidarnosti v tej dramatični situaciji. Opozoril je, da migranti živijo v kritičnih razmerah, v tesnobi in strahu, včasih v obupu zaradi materialne stiske in negotove prihodnosti. Dejal je, da razume zaskrbljenost ustanov in ljudi.

»Pa vendar, nikoli se ne sme pozabiti, da migranti, še preden so številke, so osebe, so obrazi, imena, zgodbe. Evropa je domovina človekovih pravic, in kdorkoli stopi na evropsko zemljo bi jih moral izkusiti, tako bi se tudi bolje zavedal dolžnosti, ki jih sam mora spoštovati in braniti.”

Papež se je nato spomnil številnih, med njimi otrok, ki jim niti ni uspelo prispeti na evropska tla: življenje so izgubili v morju, postali so žrtve nečloveškega potovanja in bili podvrženi trpinčenju nizkotnih mučiteljev.

Prebivalci Lezbosa po Frančiškovih besedah dokazujejo, kako v tej deželi, ki je zibelka civilizacije, še vedno utripa srce človeštva, ki zna najprej prepoznati brata in sestro; človeštva, ki hoče graditi mostove in beži pred iluzijo, da nam postavljanje ograd daje večjo varnost.

»Pregrade namreč, namesto da bi pomagale k pravemu napredku narodov, ustvarjajo delitve; delitve pa prej ali slej povzročijo spore,« je poudaril in nato pojasnil, kako pokazati solidarnost s tistimi, ki so bili prisiljeni zbežati iz lastne domovine. Treba je odpraviti vzroke za takšne razmere, ne sprejemati enostranskih političnih odločitev, odločno se je treba zoperstaviti širjenju in trgovanju z orožjem in z njim povezanimi spletkami. Vsem, ki sledijo načrtom sovraštva in nasilja, je treba odvzeti vsako podporo. Države in mednarodne ustanove morajo med seboj sodelovati, prav tako verske skupnosti.

Papež je poudaril, da Bog pred tragedijami, ki človeštvu zadajajo rane, ni brezbrižen, ni oddaljen. Ne le da nas podpira, v Jezusu nam je pokazal pot miru.

Preden je sveti oče odvrgel venec iz lovorjevih listov v morje, je v spomin na tiste, ki so utonili v morju, izrekel še molitev. Med drugim je dejal: "Čeprav so številni grobovi njih brezimni, pa je Tebi vsak od njih poznan, ljubljen in izbran. Naj jih nikoli ne pozabimo, temveč naj počastimo njihovo žrtev in sicer bolj z dejanji kot z besedami.”

Prepoznati moramo, da smo vsi bratje in sestre, ena človeška družina, je še dejal papež.