Ne bojte se!
| 29.03.2016, 19:57 Mateja Feltrin Novljan
Velikonočni prazniki še odzvanjajo, danes je torek v velikonočni osmini. Kako ga doživljate? Iščete različna zdravila, ki vam bodo očistila jetra, tarnate, ker je tu ponovno delovni dan, se jezite na sočloveka, znanega ali naključno izbranega, ker ne ustreza temu, česar si vi želite? Upam, da nič od tega. Želim si, da bi znali živeti iz vsega lepega, kar nam je bilo dano v preteklem tednu. Upam, da ste si privoščili razkošje svetega tridnevja.
Ja, privoščili. Namerno sem zapisala ta izraz, ki ga največkrat uporabljamo za to, da povemo, kako dobro kosilo smo si privoščili ali pa počitnice v nekem prestižnem letovišču. Simbolika svetega tridnevja in same velik noči je tako bogata in v sebi nosi toliko presežnega, da si jo preprosto moramo privoščiti. Tako življenjska, ko v času velikega četrtka, tako kot Jezus, sedimo ob mizi s svojimi prijatelji; ko na veliki petek našega življenja, v času trpljenja, doživljamo izdaje, osamljenost in bolečino; ko v jutru velike sobote prižgemo ogenj in z njim ponovno pripravimo vse za praznično mizo, h kateri bomo povabili tudi tiste, ki so nas razočarali in ko v nedeljo zjutraj najdemo prazen grob. Če smo Jezusu pustili, da vstopi v temine našega srca in doživljanja, potem je grob očiščen mnogih zamer, ki se počasi nabirajo v nas.
A kljub vsemu so bili letošnji velikonočni prazniki drugačni. V njih je na veliki torek globoko zarezal strah, ki ga širi terorizem. Bruselj. Tako blizu in vsakdo pozna vsaj enega človeka, ki je tam. Na veliko noč so talibani udarili v Pakistanu. Papež Frančišek se je včeraj spomnil nanje in obsodil zavržno dejanje, ki je veliko noč umazal s krvjo. Umorjenih je bilo mnogo nedolžnih oseb. Med njimi so bile v veliki večini družine krščanske manjšine, zlasti ženske in otroci, ki so se zbrali v javnem parku, da bi v veselju preživeli velikonočni praznik. Izrazil je svojo bližino vsem, ki jih je prizadel ta nizkoten in nesmiseln zločin. Povabil nas je, da bi h Gospodu molili za številne žrtve in njihove svojce. Civilne oblasti in vse pristojne družbene strukture tistega naroda pa je pozval, da bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi prebivalstvu povrnili varnost in vedrino, predvsem najbolj ranljivim verskim manjšinam. Ponovno je spomnil, da nasilje in ubijalsko sovraštvo vodita edinole v bolečino in uničenje: spoštovanje in bratstvo sta edina pot za dosego miru.
Da misli resno, je papež Frančišek dokazal že večkrat, tudi na veliki četrtek z umivanjem nog. Medtem ko Evropska unija pretresa najhujša begunska kriza in so po Parizu krvavi teroristični napadi pretresli še Bruselj, se je odločil za zelo zgovorno potezo - letos je noge umil enajstim beguncem, med njimi več muslimanom, ki so bili nad to gesto vzhičeni. Kaj ste si mislili vi? Tudi moja prva misel ni bila takšna, kot je sedaj, ko vem, da je to veliko in edino pravo dejanje – le kdo bo sejal mir in upanje, če ne papež. "Ali muslimani, hindujci, katoliki ali Kopti: vsi smo bratje, vsi smo otroci istega boga," je ob izvajanju velikonočne tradicije dejal papež Frančišek in obenem spomnil tudi na torkove napade v belgijski prestolnici: "To je bilo dejanje uničenja, dejanje vojne, s strani ljudi, ki ne želijo živeti v miru."
Kdo so ti ljudje, ki ne želijo živeti v miru? Bolj kot odgovor na to vprašanje me vznemirja misel na ljudi, ki imajo moč in bi že davno tega lahko naredili marsikaj za mir, pa tega niso storili. Še več, uživali so v svoji moči in se naslajali nad nemočnimi … doma in na tujih tleh. V mislih imam vladajoče strukture, ki kjerkoli že, v prvi vrsti skrbijo za svoje privilegije, privilegije svojih priviligirancev, ki jih podpirajo, da ostanejo na položajih, drobtinice pa raztresejo ljudstvu in seveda še prej poskrbijo, da je to razdvojeno, ker skreganim je lažje vladati. Žal ta formula še kako deluje in prav zato je prišlo do nastale situacije. Zdaj je posejano zrnje zla – strah. Veliko odgovornost za to imajo tudi nekateri mediji, ki so si očitno za poslanstvo vzeli to, da bi vsaj vzdrževali, če ne že vztrajno stopnjevali strah in sovraštvo, da se bomo še naprej prepirali in delili na vaše in naše. Predvsem pa, da nas bo strah vsakega begunca, tudi tistega nemočnega otroka, ki joče v naročju svoje matere. Zato je potrebno, še bolj kot kadarkoli prej, od odgovornih zahtevati, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja ali nedejanja in od samih sebe, da se zavedamo, kaj lahko sami storimo, predvsem pa, da smo za svojo srečo odgovorni sami. Zato si ne dovolimo, da nas preplavi strah.
Victor Hugo je zapisal: "Nikdar se ne bojmo tatov in ubijalcev. Bojmo se sami sebe. Predsodki, glej, to so tatovi, pregrehe, to so ubijalci. Velike nevarnosti so v naši notranjosti. Bojmo se le tega, kar grozi naši duši.“ Zato v velikonočnem veselju živimo besede, ki jih v Svetem pismu večkrat preberemo: „Ne bojte se!“
