Mati in sin
Trk svetov ob materinskem dnevu
Slovenija Marjana Debevec
Pred dnevi sem na ulici srečal mlajšo znanko iz prestolnice. Zadržala sva se v pogovoru, saj se že precej časa nisva videla. V klepetu mi je zaupala,da ima končno službo. Po družboslovni diplomi je bila dve leti brez zaposlitve. Ob omejevanju zaposlovanja v javnem sektorju ni nič kazalo, da ji bo kmalu uspelo najti primerno zaposlitev.Tako ji je službo uredil oče, direktor večjega podjetja. Z zanimanjem sem jo poslušal, nato pa povprašal, kako ji je nova služba všeč. Presenečen sem ugotovil, da niti najmanj. Rakla je, da ne najde izpolnitve v pisarniškem delu, za katerega je dovolj peta stopnja izobrazbe. To z izobrazbo je bilo začinjeno z rahlo prezirljivim tonom, ki ga nisem takoj razumel. Med poslušanjem sem brskal za kakšno, situaciji primerno spodbudno besedo, a sem kmalu ugotovil, da sem bolj koristen v vlogi poslušalca.
Nadaljevala je s pripovedjo o službi, ki jo sicer prezira, vendar ima ob skorajšnji očetovi upokojitvi možnost postati direktorica. Ko sem že odprl usta, da bi ji za navedeno čestital, je mojo namero sprevidela in mi takoj hitela pripovedovati o svojih novih sodelavkah. Kako grozne da so, neizobražene, pogovarjajo se samo o možeh in otrokih, tudi tiste njenih let imajo že po več otrok, skratka, zategnjene tradicionalistke.
Pripovedovala je malodane o pravcatem kulturnem šoku, in pomilovala ženske, ki kuhajo, perejo in likajo za družino, in še ob nedeljah, ko bi lahko poležale, gredo namesto tega k maši in otroke spremljajo k verouku. Nato ji je zazvonil telefon. S kratkim pozdravom se je poslovila in odhitela svojim opravkom naproti.
Malo sem še postal, in zamišljeno gledal za njo. Tisti hip mi je postalo žal vase zagledanega, rahlo opravljivega dekleta. V naslednjem trenutku sem imel pred očmi ženske, o katerih je pripovedovala.
V očeh znanke z diplomo FDV-ja, ki je pri tridesetih še majčkeno očijeva punčka, in živi doma, je slovenska katoličanka, dekle, mati, žena, označena z etiketo skromno izobražene ženske, tradicionalno usmerjene, sprijaznjene s svojo vlogo v družini, družbi. V pogovoru je zmanjkalo časa za moj pogled, zato ga podarjam materam ob današnje prazniku.
Ob tem sem se še enkrat zamislil nad besedami dekleta, in skušal ugotoviti, kakšna logika stoji za njimi. Pomislil, da te besede niso zrasle v njenem srcu, kajti zvenele so natanko tako, kot jih v javnost vedno znova pošiljajo njene profesorice, v zadnjem času poznane kot podpisnice peticije proti molitvenemu bdenju pred porodnišnico.
Drage slovenske matere in žene! Tudi če vaša izobrazba zaradi podaritve družini ni prestopila srednje šole ali univerze, našemu narodu prinašate blagoslov življenja! Tudi če vas ni slišati v javnosti, in je vaš način oblačenja skromen in nevpadljiv, vam pripada središčna družbena vloga.
Ste kot jutranje sonce, in vaše roke kakor žarki, ki v jutru prvi objamejo svoje ljube. Vaše misli, vaši pogledi radostno iščejo tiste, ki jih nosite v srcih. Celo takrat, ko ni vse v najlepšem redu.
Tudi vam ni prihranjeno razočaranje, pogosto ste same, prestrašene, ali v stiski. Takrat se tolažite, da ljubezen tudi boli, hkrati pa z razprostrtimi rokami iščete poti v nasprotno smer. Ne sprašujete, ko to ni potrebno, predvsem pa ne dvomite.
Drage Slovenke in Slovenci, ob takšnih materah smo zrasli, in od njih prejeli najlepšo popotnico za življenje. Ob prihajajočih velikonočnih praznikih se mi izrisuje še spoznanje, kako dragocene ste v božjih očeh. Vaš pogum je vstali Jezus nagradil, in se vam dal videti z naročilom, da veselo novico ponesete še drugim. Ve, ki rodite človeka za ta svet, ste hkrati znanilke večnega življenja. Kako čudovita simbolika je v tem!
