Med Zaheji in prešuštnicami

Naš pogled | 15.03.2016, 14:35 Petra Stopar

Če smo se morda že prej odločili, da se bomo v odnosu do človeka, ki nas je kakorkoli prizadel ali obratno, obnašali samosvoje ali se pred njim ogradili, ta odločitev v teh dneh postaja zelo negotova, saj nas prav razmišljanja radijskega misijona s spremljajočimi Božjimi besedami opozarjajo, naj ne bomo zazrti sami vase in naj ne obsojamo, ampak naj gremo preko sebe, naj skušamo ravnati kot Kristus, ki se je, kot prvič, usmilil prešuštnice, kot drugič, pa je z ljubeznijo pristopil do cestninarja Zaheja.

O njiju nam je spregovoril tudi voditelj letošnjega misijona na Radiu Ognjišče br. Raniero Cantalamessa. Tudi, če kdo meni, da je o Božji besedi slišal že vse, se moti, kajti ob njegovih mislih lahko odkrijemo nove odtenke evangeljskega sporočila, in s tem dobimo tako potreben pogum, pogum za soočanje z vsakim novim dnem in ravnanjem v odnosih do bližnjih.

Vsi poznamo zgodbi prešuštnice in Zaheja, bogatega cestninarja. Jezus nam je s svojim ravnanjem do obeh dal zgled, ki mu je danes v mnogih primerih težko slediti. Za to so potrebni velika vera, pogum in notranji mir. Slednjega dandanes premorejo le redki. A prav je, da si za vse to prizadevamo. Tudi papež Frančišek nas je povabil, naj nas ne bo strah ali sram, če se bomo v odnosu do soljudi zgledovali po Kristusu. On sam nam je namreč naročil, naj bomo usmiljeni, kakor je usmiljen naš Oče. Medtem ko ženo, ki so jo farizeji pripeljali do Jezusa, vidimo kot grešnico, ker je prešuštvovala, ker je storila očiten greh, pa lahko na Zaheja, ki je zgolj opravljal svojo dobičkonosno službo, gledamo kot na človeka, od katerega je Jezus pričakoval, da bo stopil korak v drugo smer, da bo dal nekaj več od sebe, kar je bilo v njegovi moči, pa tega prej ni sprevidel.

Mi vsi smo kot ženska, ki je grešila, je dejal papež. Vsi smo bili nekoč prešuštniki pred Bogom, izdajalci njegove zvestobe. Toda Bog našega imena ne poistoveti z našimi slabimi dejanji. Želi nas osvoboditi, vendar lahko to stori samo, če bomo to hoteli tudi mi. Če se še malo bolj zamislimo nad Božjo besedo, v kateri farizeji obsojajo ženo, se spomnimo starodavne zgodbe, ki opisuje, da je Jezus začel po pesku pisati grehe farizejev, ob čemer je še posebej pomenljivo to, da jih je pisal v pesek, in jih ni klesal v kamen. Pustil je namreč Božjemu usmiljenju, da te grehe z vetrom zabriše, in ustvari možnost za nov začetek. On je zapisal v zemljo, v prah, iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje Božjo obsodbo: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« Je ob tem še spomnil papež. Do tega spoznanja je prišel tudi Zahej, ki je po usmiljenem in ljubeznivem pristopu Jezusa spoznal, da mora del svojega premoženja dati ubogim, da mora storiti več.

Ko bi tudi drugi, ki morda tavajo v temi, razumeli kot Zahej, in brez pridiganja ali očitkov občutili, da so ljubljeni, sprejeti, cenjeni in se tako spreobrnili. In da bi sami od sebe razumeli, da če hočejo začeti novo življenje, morajo urediti s preteklostjo. Če bi tudi mi ravnali do naših »Zahejev« tako kot Jezus, seveda z določeno mero dostojanstva in zaupanja vase, kako bi se počutili? In kakšen odziv bi spodbudili? Kajti, če je ljubezen tista, ki lahko v človeku vzbudi največ, potem nam Bog daje dokaj lahko nalogo, saj pri tem, da bi druge pripeljali na pot spreobrnjenja, ne potrebujemo niti denarja niti velikih strokovnih znanj. Vse, kar lahko storimo, je to, da smo Jezusovi odposlanci.

Tudi če je težko, sprejmimo ta izziv v postnem času, a brez vnaprejšnjih predsodkov in pričakovanj. Zaupajmo, da bo Bog naša dejanja usmiljenja, če ne v tem trenutku, pa v prihodnosti obrnil v naše dobro in nam podelil mir.