Kaplan Martin Čedermac v stripu
Kaplan Martin Čedermac v italijanščini in stripu
Matjaž Merljak
Pri zadrugi Most iz Čedada je izšel znameniti roman Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac v italijanskem prevodu, prevodu je zadruga Most dodala isti roman v stripu Morena Tomasetiga v beneškoslovenskem narečju.
Roman obravnava dramatični položaj slovenskih duhovnikov v Benečiji ob fašistični prepovedi rabe slovenščine v cerkvah videmske nadškofije iz leta 1933. Italijanski prevod je pripravil sedaj že pokojni Provansalec Ezio Martin (1921-2012). Prevod je bil pripravljen že jeseni 2007, a je vrsto let zaradi pomanjkanja finančnih sredstev tičal v predalu.
Uvodno besedo je prispeval pisatelj Boris Pahor. Zapisal je, da je roman “psihološka umetnina in obenem pričevanje, do kod je segla rimska dvatisočletna kultura v fašistični interpretaciji XX. stoletja in kako je rimska kurija sekundirala osvajalnim težnjam neetičnega mogotca. Vendar je treba poudariti, da čeprav je pripoved osredotočena na usodo skromnega dela slovenskega prebivalstva, dosega obravnavana tema evropske razsežnosti, saj tako imenovanih manjšinskih entitet ni malo, kakor ni malo tudi takih, ki so prezrte ali jim je celo onemogočen normalni razvoj”.
Prevodu je zadruga Most dodala isti roman v stripu Morena Tomasetiga v beneškoslovenskem narečju, ki je v petnajstdnevniku Dom izhajal v 67 nadaljevanjih med 31. januarjem 2011 in 31. januarjem 2014.
Po msgr. Marinu Qualizzi, ki je napisal predgovor, bo nova knjiga “širšemu krogu bralcev omogočila, da spoznajo, kako so ti duhovniki delovali, včasih celo zelo junaško, vsekakor pa izredno plemenito v obrambo človeškega dostojanstva. Dejstvo, da je ta obramba prišla na dan na specifičnem področju krščanske vere, le še bolj poudarja pomembnost takega vedenja”.
“Kaplan Martin, umetniško ponazorjen na podlagi osebnosti Antona Kufola, tudi z nekaterimi potezami Jožefa Cramara, župnika iz soseščine, – nadaljuje msgr. Qualizza – je podoba idealista, ki le s težavo sprejema težko resničnost, v kateri mu je dano živeti, globoko prepričan, da veže evangelij in človeško dostojanstvo neločljiva enotnost, kakor to konkretno izražata obstoj ljudi in ozemlja, na katerem živijo. To je smer utelešenja, to se pravi vnašanja večnega in nevidnega v naš vsakdanjik, ki ni nikoli aboten za tistega, ki ta vsakdanjik živi na dostojanstven način. Martin živi za svoje ljudi in za svoj celoviti blagor, to pa združuje dve pomembni plati iste stvarnosti: osebo in zapisano besedo, v tem primeru katekizem. Človek ne more rasti brez kulture in njene zapisane podobe, besede, ki postane dokument in zgodovina. Od tod Martinova ganljiva obramba slovenskih knjig s pomočjo zveste gospodinje. Ne gre za lažni ideal neumnega in verujočega ljudstva, pač pa za osebe, ki se zavedajo in so sposobne zastopati svoje stališče, ker so ozaveščene. Martin je zvonček, ki sproti prebuja njihovo vest”.
Prepoved slovenščine v bogoslužju in verouku predstavlja tragično prelomnico v zgodovini Beneške Slovenije. “Aparat fašističnega režima je opravljal svojo nalogo z izmenjevanjem palice in korenčka, da bi dosegel zastavljeni cilj nasilne asimilacije ljudi iz Beneške Slovenije – ugotavlja msgr. Qualizza –. Obdobje avstro-ogrskega cesarstva, ki je doseglo neko ravan kulturnega pluralizma in je dopuščalo različnim narodom, da niso izgubili svoje identitete, je minilo. Te stvari so bile, kajpada, odkrite potem, ko se je v naslednjem časovnem obdobju videla nepopravljiva škoda. Zagotovo so bila trideseta leta preteklega stoletja za Benečijo izredno negativna, tako da še danes občutimo in doživljamo njihov pogubni učinek. Dobila so varljiv videz, ki konec koncev nadaljuje s pogubnim delovanjem fašizma. Kajti nenadoma je prišlo do presenetljivega odkritja, da smo mi, prebivalci dolin, slovanskega izvora. Verjetno gre za edinstveno dejstvo v zgodovini narodov, ki ima namen zanikanja. Vse, kar jih zanima, je izbrisati samostalnik “Slovenec” in pridevnik “slovenski”! Ko bi to dosegli, bi vse bilo dobro, razen da še to, kar ostane od slovenskega narečja, prepustijo pozabi v vrtincih in naraslih vodah Nadiže”.
Dandanes se po msgr. Qualizzi “nadaljuje zgodba Martina Čedermaca v drugačnih časih, ki pa imajo iste probleme, ne zaradi političnega pritiska, pač pa zaradi psevdo-jezikoslovnega kljubovanja. Ob koncu ostaja kot zgled kaplanov zaključni govor, verski in civilni zagovor, kajti obeh plati ne smemo ločiti; govor, ki vabi vsakega človeka – ne le nas v Benečiji –, naj nikoli ne razprodaja svoje identitete, kajti to je edini dokaz osebnega dostojanstva in človekove absolutne vrednosti. Vedno in povsod”.
(vir: Novi glas)
