Kako žalovati po izgubi otroka?

Slovenija | 04.02.2016, 11:53

»Ni besed in ne dejanj, s katerimi bi lahko staršem odvzeli vso bolečino ob izgubi otroka, vendar lahko ustrezna podpora in razumevanje zelo olajša proces žalovanja,« pravi Lucija Pavše, psihologinja v Porodnišnici Ljubljana. Izguba otroka med nosečnostjo, porodom ali kmalu po porodu je ena izmed najtežjih preizkušenj, hkrati pa še vedno ostaja tabu tema. Na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana so zato sestavili zloženko Gnezdo brez ptičkov, namenjeno žalujočim staršem in njihovim družinam.

Včasih so menili, da ženska, ki izgubi plod, ne žaluje, saj otroka še ni videla. Danes vemo, da se ženska na otroka naveže že zelo zgodaj v nosečnosti, torej je tudi žalovanje lahko dolgotrajno. Traja lahko več mesecev, tudi več let. Ženska najprej pade v šok, sledi akutna faza žalovanja, temu pa prebolevanje. »Žal v družbi še vedno velja prepričanje, da je bolje, če staršev ne sprašujejo po počutju, o otroku in jih ljudje celo spodbujajo, naj na dogodek čim prej pozabijo. Neprimerne so izjave v stilu »saj sta še mlada, saj imata doma že enega otroka, življenje gre naprej in podobno«. Taki stavki žalujoče starše zelo prizadenejo, saj jim nekako odvzamejo pravico do žalovanja. Okolica jim na nek način ne priznava obstoja tega otroka,« pravi psihologinja Lucija Pavše, zaposlena v Psihološki ambulanti na Kliničnem oddelku za perinatologijo Porodnišnice Ljubljana. Žalovanje otežuje pomanjkanje spominov na otroka in t. i. tihi dogovor, katerega značilnost je molk. »Paru lahko pomagamo s tem, da mu priznamo žalovanje, omogočimo rituale, soustvarjamo spomine in poslušamo njegovo zgodbo. Bolje je, če konkretno rečemo 'pogosto se spomnim nate, predstavljam si, da ti mora biti zelo hudo, danes je mesec dni od smrti tvojega otroka, kako se počutiš, ali grem s tabo na pokopališče' … v nasprotju s pričakovanju okolice, da bodo morda take besede starše prizadele, jim lahko zelo pomagajo,« pravi psihologinja.

Kot pojasnjuje Pavšetova, žalovanje ni odvisno le od tedna nosečnosti, temveč od pomena izgube za žensko. Neuspela nosečnost staršem po njenih besedah ne predstavlja le izgube otroka, temveč tudi izgubo pričakovanj, sanj, želja … Kako naj si v prvi vrsti pomagajo svojci sami? »Pomembno je, da staršem omogočimo, da si ustvarijo spomine. Da se jim omogoči, da se od njega dostojno poslovijo, ga vzamejo v naročje, božajo, fotografirajo, dostojno pokopljejo. Po tej akutni fazi pa si morajo starši dovoliti žalovati, da izražajo čustva, povezana z izgubo. Nekaterim pomaga zapisovati misli, prebiranje literature, pogovor z bližnjimi.«

Prekinitev nosečnosti zaradi nepravilnosti pri plodu

Z napredkom medicine, ki omogoča vse zgodnejše odkrivanje nepravilnosti pri plodu, pa narašča skupina staršev, ki se soočajo s prav posebno obliko žalovanja po prekinitvi želene nosečnosti na željo staršev zaradi ugotovljene nepravilnosti pri plodu. Žalovanje teh staršev še posebej obarvajo izraziti občutki krivde in ambivalenca med pravilnostjo take odločitve in težavami življenja s prizadetim ali hudo bolnim otrokom. Tudi ta skupina staršev, ki večinoma prekinja nosečnost v 2. trimesečju, ko je prekinitev nosečnosti opredeljena kot splav, zahteva posebno pozornost.Podatki kažejo, da se pari po neuspeli nosečnosti v polovici primerov zatečejo v delo, v polovici pa si v iskanju nadomestka, s katerim bi zapolnili praznino, prizadevajo za novega otroka. Niti eno niti drugo ni najbolj zdravo. »Zato svetujemo paru, naj si najprej dovoli žalovanje. Žalovanje je zdravilno in pomaga preprečevati težave v naslednji nosečnosti.«

Gnezdo brez ptičkov - zloženka za starše, prijatelje in zaposlene

Zloženka Gnezdo brez ptičkov, ki je namenjena žalujočim staršem in ponuja informacije, kam se obrniti po strokovno pomoč, pravice, ki jih imajo starši mrtvorojenega otroka, kot tudi napotke za prijatelje, sodelavci in druge, kako se odzvati ob takšnem dogodku. Zloženka naj bi prišla v roke vseh žensk, ki jih bo doletela tovrstna izkušnja. Želijo si, da bi bila na voljo v vseh ambulantah in porodnišnicah po državi.

Pri soočanju staršev s tovrstno izkušnjo imajo zelo pomembno vlogo tudi zdravniki in zdravstveni delavci, zaradi česar so na ginekološki kliniki izdali tudi zloženko za zaposlene. »Tudi za zdravstvene delavce je delo s starši, ki so izgubili otroke, eno najtežjih, zato je v zloženki tudi nekaj priporočil, kako naj se oni soočajo s temi težkimi preizkušnjami,« je še povedala Pavšetova.

Prisluhnite celotnemu pogovoru!