Koga moti molitev na ulici?

Slovenija | 23.02.2016, 13:43 Marjana Debevec

Skupina posameznikov in nekaterih organizacij je državnemu zboru napisala protestno pismo proti pobudi 40 dni za življenje in proti ljudem, ki vsak dan pred ljubljansko porodnišnico molijo za končanje splava ter za vse nerojene otroke in njihove matere. Omenjena skupina namreč trdi, da s tem molivci kršijo ustavno in zakonsko pravico žensk do odločanja o rojstvu otrok in do splava.

Zavod Božji otroci, ki je nosilec omenjene molilne pobude, pa v izjavi odgovarja, da mimoidoče informirajo povsem nepristransko, saj so prepričani, da si ženska zasluži veliko več kot splav in da nobena sočutna oseba, ki ve za trpljenje po splavu, ne želi, da bi ženska trpela zaradi osebne tragedije splava. Udeleženci pobude 40 dni za življenje 55. člen ustave uresničujejo tako, da mirno ozaveščajo o povezavi med srečo staršev in življenjem njihovih otrok ter nudijo naslove, kamor se lahko mati v stiski obrne. Njihovo izjavo si lahko preberete na naši spletni strani.

Vso do tu gre torej za predstavitev stališč ene ali druge strani, ne glede na to, kako upravičena se nam zdijo. Povsem nekaj drugega pa je, ko na razpravo pogledamo z izkustvene strani... namreč z očmi mamice, ki je splav naredila. Gre za študentko fakultete za socialno delo, katere profesorice so v veliki večini podpisnice protestne izjave proti molitvi pred porodnišnico.

Sama pravi, da je bila vzgajana svobodno in da spovednice še ni videla od znotraj. Kot lahko jasno razberemo iz njenega pisma, pri splavu ne gre za versko, ampak človeško vprašanje. V nadaljevanju ga bom kar v večini navajala, saj odgovori na marsikatero vprašanje.

Splav je naredila v četrtem letniku srednje šole. In potem se je začelo... Takole piše: »Vsako noč sanjam iste sanje. V polsnu slišim jutranjo budilko, ki se oglaša kot glas iz zvočnika ordinacije, kjer sem sprejela odločitev za splav. Pravzaprav je nisem sprejela sama. Samo strinjala sem se z zdravnico, ki me je seznanila z možnostjo abortusa plodu, za katerega kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije, nisem imela prostora. Ne v svojem telesu, ne v načrtovanju študijske poti, še manj v strogo urejenem svetu družbeno uveljavljenih staršev, ki podobno pričakujeta tudi od naju.

Splavila sem. Ko je meni neznana mešanica analgetikov in pomirjeval popustila, so se začele počasi pojavljati more, ki ne prenehajo. Čez dan sem uredu, tudi v družbi, čim pa pride čas da sem sama, pa se začne podoživljanje odločitve, in iskanje lukenj v času, skozi katere bi še lahko vstopila, in spremenila svojo odločitev. Vem da je prepozno, a zelo želim nazaj svoj MIR!!!! Povsem sem obsedena z željo po tem miru, ki jo utišam z Apavrini ali čim podobnim.«

Ste tudi vi začutili strašno stisko matere po splavu? In to naj bi bila pravica ženske? Omenjena študentka zato ne more razumeti svojih profesoric in se sprašuje, ali je namen stroke socialnega dela proizvajati nesrečne ljudi... Takole piše dalje: »Vse njihovo govorjenje o brezmejnih pravicah žensk, o sodobnem prevzemanju ženskih vlog, o pravici do odločanja o svojem telesu, mi gre na bruhanje!!! Zato ker njihove prazne besede nimajo več stika z resničnim življenjem.«

Še bolj pretresljiv pa je njen stik z molivci pred ljubljansko porodnišnico. Takole piše: »Ko sem zadnjič skušala kar se da neopazno iti mimo skupinice na Šlajmerjevi, sem po dolgem času začutila delček znanega občutka miru. In ko je potreba po miru prevelika, moram nazaj tja…«

Zato omenjena študentka profesorice prosi za kanček spoštovanja do teh ljudi, ki tam mirno molijo. Na njihove očitke, da pobudniki 40 dni za življenje kršijo 55. člen ustave, pa odgovarja: »Ali 55.člen Ustave ne govori o tem, da država zagotavlja možnosti ZA uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok?? Vlogo države prevzemajo prostovoljci na Šlajmerjevi, vi pa bi jih kaznovali, z opravičilom da je prepoved prekinitve nosečnosti oblika mučenja žensk…kako naj vaše pisanje razumem dobronamerno, ko me pa vsak dan močna notranja želja vodi k njim? Pogosto hodim mimo (ustaviti si ne upam) in še nisem slišala, da bi karkoli prepovedovali.«

Študentka socialnega dela opozori tudi na trditve, da molivci izrabljajo verska čustva in izvajajo politični pritisk. Takole piše: »Nikogar nisem slišala, da bi ženske povpraševal, če gredo na splav. Pa bi jih morali!!! Nisem slišala, da bi kakšnega zdravnika imenovali morilca. Pa bi jih morali!! Vse v meni kriči, da je to resnica!!! S čim se pa dotikajo vas, da tako sovražno nastopate proti njim? Morda so se dotaknili vaših razbolelih ran, s tem ko opozarjajo na stiske, kakršno doživljam sama? Vas moti, da naše stiske s svojo tiho oporo blažijo?«, še piše študentka.

Na tako veliko stisko matere po splavu lahko odgovori le tišina in Božje usmiljenje, ki ji edino lahko, kot je tudi sama doživela, povrne mir. Tudi v naši okolici je gotovo veliko žensk, za katere verjetno niti ne vemo, da imajo za seboj izkušnjo splava. Lahko pretrgamo tišino in spregovorimo o tej tabu temi. Mogoče bomo komu, ne le materi, ampak tudi očetu, bratom in sestram splavljenega otroka pomagali ugledati luč na koncu tunela. In k temu nas vabi sveto leto usmiljenja – če bomo bolj pozorni in rahločutni do naših bližnjih, bomo morda v ozadju zaznali stiske, za katere se nam še sanjalo ni. Mogoče bomo bolje razumeli včasih nerazumljive odzive, ki pa so le odsev te velike bolečine, ki jo nosijo v sebi. Naj bo to vabilo za vse nas v tem svetem letu.

Objavljamo odlomek iz pisma študentke na Fakulteti za socialno delo:

»S težavo pišem dalje, a skrivnost, ki jo nosim, je na trenutke neznosno breme.

Po neki zabavi sem šla s takratnim fantom k njemu domov. Ko mi je nato izostala menstruacija, sem vedela, da sem se spravila v težko s… .

Fantu, s katerim sva bila bolj fuckbodies, kot kaj drugega, nisem zaupala, obenem sem verjela, da kot ženska pač sama odločam o svojem telesu. Navsezadnje sem samo verjela temu, kar so mi povedale profesorice, ki so nama najbrž obema skupne.

Vsako noč sanjam iste sanje. V polsnu slišim jutranjo budilko, ki se oglaša kot glas iz zvočnika ordinacije, kjer sem sprejela odločitev za splav. Pravzaprav je nisem sprejela sama. Samo strinjala sem se z zdravnico, ki me je seznanila z možnostjo abortusa plodu, za katerega kot dijakinja zadnjega letnika gimnazije, nisem imela prostora. Ne v svojem telesu, ne v načrtovanju študijske poti, še manj v strogo urejenem svetu družbeno uveljavljenih staršev, ki podobno pričakujeta tudi od naju.

Splavila sem. Ko je meni neznana mešanica analgetikov in pomirjeval popustila, so se začele počasi pojavljati more, ki ne prenehajo. Čez dan sem uredu, tudi v družbi, čim pa pride čas da sem sama, pa se začne podoživljanje odločitve, in iskanje lukenj v času, skozi katere bi še lahko vstopila, in spremenila svojo odločitev. Vem da je prepozno, a zelo želim nazaj svoj MIR!!!! Povsem sem obsedena z željo po tem miru, ki jo utišam z Apavrini ali čim podobnim. A dovolj moje zgodbe…

Omenila sem ti Pobudo, ki mi jo je poslala prijateljica. Z namenom, da jo kot ženska, za pravice žensk delim naprej. Ko sem jo prebrala, in nato šla pogledat še stran omenjenih Božjih otrok, se je v meni prebudil občutek grozne umazanosti...

Anonimno želim povedala kaj si mislim, pa ne le mislim, ampak kaj v svojem telesu ČUTIM!!!!

Pobude svojih profesoric, ki so zame navadne izdajalke svoje stroke, preprosto ne zmorem razumeti!

Ali pa je namen stroke socialnega dela proizvajati nesrečne ljudi??? Vse njihovo govorjenje o brezmejnih pravicah žensk, o sodobnem prevzemanju ženskih vlog, o pravici do odločanja o svojem telesu, mi gre na bruhanje!!! Zato ker njihove prazne besede nimajo več stika z resničnim življenjem. Ko sem zadnjič skušala kar se da neopazno iti mimo skupinice na Šlajmerjevi, sem po dolgem času začutila delček znanega občutka miru. In ko je potreba po miru prevelika, moram nazaj tja…

Zato prosim svoje profesorice za kanček spoštovanja do teh ljudi, ki tam mirno molijo. Jaz ne znam. Pustite jih pri miru, naj vsaj oni to počnejo zame, in meni podobne!

In profesorica Barbara Kresal! Vi in ostale podpisnice trdite, da shodi pred ginekološko kliniko kršijo 55.člen Ustave.

Ali 55.člen Ustave ne govori o tem, da država zagotavlja možnosti ZA uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok?? Vlogo države prevzemajo prostovoljci na Šlajmerjevi, vi pa bi jih kaznovali, z opravičilom da je prepoved prekinitve nosečnosti oblika mučenja žensk…kako naj vaše pisanje razumem dobronamerno, ko me pa vsak dan močna notranja želja vodi k njim? Pogosto hodim mimo (ustaviti si ne upam)in še nisem slišala, da bi karkoli prepovedovali.

In ali ni prav v Ustavi v 17.členu zapisano, da je človeško življenje nedotakljivo? Se vam ne zdi, da ste s tem pisanje v globokem nasprotju z ustavo, in najbrž tudi sama s seboj?

Spoštovana Vesna Leskošek! Trdite, da nesorazmerno posegajo v človekove pravice drugih oseb? Da izrabljajo verska čustva in izvajajo politični pritisk?? Nikogar nisem slišala, da bi ženske povpraševal, če gredo na splav. Pa bi jih morali!!! Nisem slišala, da bi kakšnega zdravnika imenovali morilca. Pa bi jih morali!! Vse v meni kriči, da je to resnica!!!

S čim se pa dotikajo vas, da tako sovražno nastopate proti njim? Morda so se dotaknili vaših razbolelih ran, s tem ko opozarjajo na stiske, kakršno doživljam sama? Vas moti, da naše stiske s svojo tiho oporo blažijo?

In spoštovana Mojca Urek!

Pozivate vladne institucije naj zaščitijo ustavne pravice ženske in jim zagotovijo nemoteno uresničevanje teh pravic! Kako boste v tem primeru to storili? Z dopisom ste seznanili tudi policijo. Morda želite, da jih policija razžene z vodnim topom? Morda aretira, ali le prepove zbiranje??

Ali bo pa policijo morda le zadržal 39.člen Ustave, ki vsem omogoča svobodo izražanja misli, javnega nastopanja in izražanja?

Cenjene profesorice, tudi nekaj uporabnega znanja mi je ostalo! In še več bolečine…

Za konec še misel zate, uporni socialni delavec(ne vem, če se boš s tem poimenovanjem strinjal)!

Na socialnih omrežjih sem prebrala, da je to zate le igra, ustvarjanje novih priložnosti. Če je tako, potem nisi pravi naslovnik tega pisma. Pa vendar sem si za tole izpoved izbrala prav tebe. Morda pač zaradi tvojega pojavljanja ob tem vprašanju, ne vem… Morda po tihem upam, da boš kaj storil, zapisal v zvezi s tem…ne vem. In s tem se poslavljam.P.«