Čigav sem: Janezov ali Milanov?

Komentarji | 03.02.2016, 17:41 Jože Bartolj

Verjetno po doživetem v preteklem tednu tudi najbolj optimističnih in vladni večini naklonjenih opazovalcev slovenske politične scene ne more povsem obiti razmišljanje o alternativnih rešitvah aktualni vladi. Vera v to, da bi SMC pod tem predsednikom vlade in ob takih koalicijskih partnerjih lahko zmagala na naslednjih volitvah, bi verjetno našla svoje mesto v opisu verske blaznosti.

Razmišljanja vseh glavnih političnih akterjev o tem kaj bi prinesle volitve, so se pojavila že ob koncu lanskega leta, ko je z referendumsko zmago prišla tudi napoved ustanovitve nove stranke. Reakcije vseh uradnih in forumskih komentatorjev so bile povsem skladne s tipičnim slovenskim dojemanjem politike: nič ni naključno, vse je le zvijača iz strateškega priročnika Janeza Janše (če se ne zgodi na “levici”) ali Milana Kučana (če se ne zgodi na “desnici”). Torej je v obeh primerih le nekakšna metastaza oziroma izrastek tistega kar že poznamo.

Paradoksalno je, da ob splošnem prepričanju, da nujno potrebuje slovenska politika nekaj novega, to novo nima nikakršnih možnosti za nastanek ali uveljavitev, ker nihče v novo ne verjame. V populaciji dveh milijonov ni mogoče pričakovati, da se bo s politiko začel (kredibilno!) ukvarjati nekdo, ki bo priletel z vesolja, saj bi vsaka druga izkušnja na področju politike, gospodarstva ali civilne družbe samodejno za seboj potegnila asociacijo z “levico” ali “desnico”, ki pa je takoj obsojena na zarotno povezavo s podzemljem prej omenjenih možakarjev. V glavah nekaterih nedvomno tako, da je preostanek državljanov te države zgolj v vlogi figuric na njunem bojnem polju, ki jih poljubno premikata sem in tja ter žrtvujeta zdaj enega zdaj drugega.

Problem slovenske politike je pretirana personifikacija. Namesto pogovora o pristopih k reševanju vsakdanjih in bodočih problemov ter oblikovanja jasno profiliranih izbir, smo postavljeni pred odločitev ali smo za Janeza ali za Milana. Če si za Janeza, misliš o zadevah tako, če pa za Milana, pa obratno. Razvoj te personifikacije pa je pripeljal tako daleč, da zdaj velja celo večja nevarnost: če razmišljaš o čemerkoli, se moraš najprej pozanimati, kako o tem razmišljata Janez in Milan, da ne bi slučajno razmišljal narobe in se znašel v dokazovanju, da nisi “njihov”.

V tako noro stanje smo zašli zato, ker je slovenski politični prostor oblikovan glede na atipično postavljene prelomnice. Prvotna delitev se nam je zgodila pred tridesetimi leti, ko je uradna politika imela tri akterje (ZKS, SZDL in ZSMS) in preganjala vse, kar se ni dogajalo v okviru teh akterjev. Krog, ki se je formiral okoli Nove revije, predvsem ob 57. številki, je predstavljal opozicijo režimu in s tem postavil ločnico, ki je ni bilo mogoče obiti: ali si z novorevijaši ali pa si z režimom. Čeprav je bilo kar nekaj idej te skupine spornih, se zaradi nujne enotnosti o tem ni razpravljalo in tako se je ta mantra prijela in ostala med nami do današnjih dni: enotnost “desnice” za vsako ceno, čeprav vsemo, da nismo enotni.

Osebno mislim, da je bil odločilen moment za prehod novorevijašev iz disidentske skupine intelektualcev v jedro opozicijskega gibanja razkol v ZSMS, ki je bil razlog za proces JBTZ. Iz akademske razprave v ljudsko gibanje se je namreč premaknilo, ko se je narod postavil v bran Janezu in ostalim. Tako je “pomlad” dobila obraze, ki so personificirali boj proti režimu. Prve volitve leta 1990 so bile glasovanje o strankah brez jasnih programov in profilov. Prej bi lahko rekli, da se je ljudstvo izrekalo najprej glede na to, ali si za ali proti samostojni Sloveniji in če si bil za, si imel nekaj dodatnih možnosti: interesna skupina kmetov je volila SKZ, malo bolj navdušeni za varstvo okolja so volili Zelene, nekaj obrtnikov se je odločila za liberalce, Cerkvi bolj zvesti so se odločili za SKD, zaskrbljeni in ponižani delavci so se odločili za Tomšičevo SDSS in ostanek se je odločil za novorevijaše, ki so se zbrali v SDZ. Iz te interesne lepljenke je nastala koalicija DEMOS, ki je svojo povezanost obdržala lahko le do osamosvojitve, saj je bila le okoli tega cilja sposobna doseči soglasje. Kako bodo pa zadeve urejene v novi državi, pa se večini ni niti sanjalo, kaj šele, da bi imela katerakoli stranka kadrovski potencial, da bi področne politike lahko tudi zares vodila po neki predhodno začrtani poti. Razen ZKS, seveda, ki itak ni videla večjih potreb, da bi nova država spreminjala področno prakso po posameznih resorjih.

Z novo državo in razpadom Demosa se je pojavilo vprašanje, ki bi morala biti podlaga za oblikovanje novih strankarskih programov: kako bo vloga nove države drugačna po posameznih področjih našega življenja? Stranke, predvsem Demosove, so bežale pred tem vprašanjem predvsem zato, ker so jih pretežno vodili ljudje, ki so v prejšnjem sistemu gradili poklicno pot, a zadeli ob stekleni strop takrat, ko bi morali zasesti bolj odgovorna mesta. Ker pač niso bili v partiji, jim je bila pot zaprta. Tolmačenje večstrankarskega sistema je bilo privzeto tako, da smo zdaj ta strop prebili in da je tudi “našim” ljudem pot odprta do vrha. Niso pa se spraševali o potrebnosti služb, ki so jih opravljali ali po katerih so hrepeneli, niti ne o potrebnosti procesov, ki so tam potekali. Skratka, demokratizacija naj bi bila predvsem v načinu kadrovanja, ne o preoblikovanju same vloge države. Ta pojav se nam je redno ponavljal po vsakokratnih volitvah, saj je pri koalicijskih pogajanjih vedno prišla na tapeto kadrovska delitev resorjev, ki je bila tudi najbolj pomembna točka ob sporih, ne pa reformna politika vlade bodočih partnerjev.

Zakaj si niso nove stranke privoščile resne razprave o vlogi države? Nedvomno predvsem zato, ker se od dobrega starega sistema samoupravnega socializma nismo nikoli res poslovili. Liberalizacija države je naletela na odpor na treh straneh. Najprej na strani partijskih ostankov, ki so svoj vpliv črpali iz obvladovanja družbenih in državnih podstruktur. Od takih in drugačnih svetov do vseh mogočih centrov in uradov, do državnih in lokalnih monopolnih organizacij: povsod so bili ljudje vajeni postopkov in načinov dela po socialističnih uzancah. Ker se je zakonodaja spreminjala zelo počasi in še to večkrat nejasno, so ljudje delovali po navodilih nadrejenih, nadrejeni pa so delovali po izkušnjah (iz socializma…). Ker je bil uradniški in “javni” sektor tudi sicer izobražen na družboslovnih fakultetah, je duh “pravilne” usmeritve profesorskega kadra, učnih programov in politično korektnega pogleda na družbene odnose, kar samodejno poskrbel, da posebne težnje po liberalizaciji ni bilo. Ker pa so bili to še avtorji ali snovalci novih predpisov, je bilo nemogoče pričakovati kaj več kot malenkostne popravke obstoječega stanja.

Druga stran odpora je bila na strani novih strank: če so svoj obstoj zagotovile na glasovih ponižanih in preganjanih političnih disidentih, so končno dobile možnost, da popravijo domnevne krivice iz preteklosti in imenujejo nekatere izmed teh podpornikov na vodilna mesta. Tako smo dobili pretežno kadre srednjega uradniškega nivoja, ki so postali vodilni na svojih področjih. Na žalost so veščine vodenja nekaj, kar se pridobi s prakso, novi obrazi so bili pa povečini nevešči in zato hitro osmešeni v javnosti ali pa so izbrali pot oponašanja svojih predhodnikov, kar je prav tako pripeljalo do utirjanja na dobre stare poti. Večina ni bila sposobna ločevati med dobrimi in slabimi nasveti svojih sodelavcev in so zapadli v človeško razumljivo hrepenenje po priljubljenosti na delovnem mestu. Nekateri so zato skoraj patetično postali največji zagovorniki nespremenljivosti zadev na svojem področju.

Tretja stran upora pa je bila najhujša: ljudje, ki niso in ne poznajo drugega sistema kot tistega, v katerem so odraščali, delovali in se znašli, so previdni in prestrašeni, da bi se zbudili v novem okolju, ki ga ne bi razumeli. Ti ljudje so volivci in tako so ključni pri zagotavljanju oblasti političnim strankam. Če je javno mnenje povsem nenaklonjeno spremembam, se jih politika na daleč izogne. En sam resen poskus v vseh letih (ko je šlo zgolj za glasno razmišljanje o enotni davčni stopnji) je takoj naletel na silovit odpor. Pa ta poskus sam po sebi še nič ni pomenil.

Kaj pa je torej v tem novem konceptu države bistveno? Odločiti se bomo morali kdo nosi največjo odgovornost: državljan ali država. Naša aktualna politika (“leva” in “desna”) se otepa določiti državljana kot tistega, ki je najbolj odgovoren za lastno dobrobit in prihodnost. Spodbuja se družbeno razmišljanje o državi kot tisti, ki je jamstvo, da bo jutri za vse poskrbljeno. Država je kot božanstvo, ki bo poskrbelo za vse in nosi krivdo za vse: propade podjetje in kriva je država, ni zaposlitve in kriva je država, za pokojnine mora poskrbeti država, za zdravstvo mora poskrbeti država, za izobrazbo tudi in tako v neskončnost.

Dokler ne bo v politični prostor vstopila stranka, ki bo ponujala nov pogled na vlogo države ter uspela resno nagovoriti volilno telo glede paranoičnega strahu, da umik države v zgolj vlogo regulatorja in ne izvajalca dejavnosti pomeni konec življenja in popolno revščino, je vsaka nova stranka na “desnici” zgolj slaba kopija obstoječih levih idej. Res, slovensko volilno telo rado kupi novost, tudi če gre za stare izdelke z novim ovitkom, a s takimi izdelki je vedno problem: ko ga odviješ zasmrdi ali pa razočaran ugotoviš, da to itak poznaš in ne deluje. Vsaka reciklaža se enkrat zaključi. “Levica” nam je do zdaj prebrisano ponujala reciklirane izdelke (LDS, Stranka mladih, SNS, SMC, Zares,…pokopališče je polno dokazov).

Moj nasvet organizatorjem novih strank: najprej povejte, kaj specifično novega in drugačnega ponujate. Če v programu tega res nihče drug nima, bomo lažje ocenjevali ali bo vaša kadrovska ponudba tudi sposobna to izpeljati. Tako boste prišli do glasov. Če ne ponujate ničesar drugega razen novih obrazov, bo treba razložiti zakaj novi obrazi ne najdejo svojega mesta v starih strankah, kjer program že je. Če ponujate nov program in neprepričljive kadre, bo verjetno bolj smiselno, da se program priključi tistim, ki so že na trgu s kilometrino.

Bom pa v prihodnjih nekaj kolumnah po področjih zapisal, kje se konkretno vloga države najbolj pretirano postavlja kot nadomestna pamet državljanov. Sami boste presodili, če se boste strinjali s tako vlogo ali ne.

Več komentarjev na Casnik.si