Nadškof Zore: Smo tako trdosrčni, da niti edinosti med mamo in otrokom včasih ne znamo vzpostaviti
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Dom sv. Jožef Celje tudi v letošnjem pastoralnem letu organizira razmišljanja in pogovore o spravi slovenskega naroda. Letos je k sodelovanju povabil vseh šest škofov ordinarijev. Prvo razmišljanje na temo Temeljne postavke naše človeške edinosti je imel ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
Nadškof Zore je začel razmišljanje s pojasnilom besede edinost. Ta izvorno pomeni, da je samo eden, četudi je nečesa več, nihče pa je ne more živeti sam s seboj, ampak v soglasju z drugim ali z drugimi: »Ko pa se posameznik odpre drugemu ali drugim in se odloči, da bo skupaj z njimi gradil edinost, vstopi v tok izmenjave duhovnih dobrin vseh vrst, ki ga morejo v resnici obogatiti.«
Prvo nasprotje edinosti je egoizem in sebičnost, ko človek v središče vesolja postavi samega sebe, na druge pa gleda kot na sredstvo za doseganje lastnih ciljev. Ta pojav pa lahko vidimo v sodobnem svetu, kjer vidimo sebičnost celih narodov. »Zakaj je danes toliko gorja, vojn, lakote na svetu? Zakaj nekatere dežele zaostajajo v razvoju? Eden od zelo pomembnih razlogov je sebičnost tistih ljudi, ki te dežele izkoriščajo za svoje blagostanje.« Ljubljanski nadškof je nato nadaljeval razmišljanje o brezbrižnosti in otopelosti do svetovnih problemov in do stisk ljudi, kot so begunci, ki jih doživljamo kot oddaljene: »Brezbrižnost, iz katere se rodi trdosrčnost. Vzhodni očetje temu rečejo 'sklerokardija' – otrdelost srca.«
Nato je nanizal in opisal prvine, ki gradijo edinost. Najprej, je dejal, se je treba spreobrniti ali odpreti se navzven, tako kot je Jezus poslal svoje učence v svet, kot je sv. Frančišek šel med gobavce ali kot je rekel papež Frančišek 'iti na obrobje'. »Včasih noben človek na svetu ni tako daleč, kakor je daleč nekdo v tvoji družini, s katerim si prekinil vse odnose, s katerim živiš v ne-edinosti,« opaža nadškof.
Drugi in tretji temelj edinosti pa sta po nadškofovem mnenju usmiljenje in spoštovanje človeka zaradi človeka, česar pa danes ni, saj »spoštujemo človeka, ker pripada določeni družbeni skupini, zagovarja iste misli kot jaz. Zaradi takšnega pristopa k človeku imamo danes sprejete zakone, ki legalizirajo umor nedolžnega. Ali je možno večje brezpravje in ali smo lahko dlje od edinosti, kot je to dejstvo?« Smo tako zelo sebični in trdosrčni, da niti edinosti med mamo in otrokom včasih ne znamo vzpostaviti, je ugotovil nadškof in poudaril, kako zelo potrebujemo leto usmiljenja.
