O nestrokovnosti neke stroke

Slovenija | 31.12.2015, 12:37

Po mojem nastopu na predreferendumskem soočenju na javni televiziji, v četrtek, 10.12.2015, so zazvonili alarmni zvonci po različnih hierarhičnih stopnjah sistema, ki mu trenutno pripadam. Direktorica je takoj v petek zjutraj prejela klice in pošto, s skupnim imenovalcem: kaj se v njenem centru dogaja?

Iz zanesljivih virov- nekaterih sodelavcev ki so petkovo obsedno stanje opazovali od blizu- sem izvedel, da so ves dopoldan pri direktorici sestankovale vodje enot, nekak krizni štab, ki se je odločal o reakciji na moj televizijski nastop. Dogovorili so sklic izredne seje Strokovnega sveta, ki se je sestal, a se po mojih informacijah, še ni dokončno opredelil do mojega nastopa. Iz medijev sem pa izvedel, da je vodja regijske interventne službe, Francka Premzel, podala prijavo na Častno razsodišče Socialne zbornice Slovenije, zaradi domnevnih kršitev določil Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, ki naj bi ga osebno kršil z nastopom v televizijskem soočenju.

V luči tega dogajanja razumem tudi agitacijo Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije, ki smo ga zaposleni prejeli tri dni pred referendumom.

Društvo Socialnih delavk in delavcev Slovenije je s soglasjem vodstva Centra za socialno delo Maribor, 17.12.2015, vsem strokovnim delavcem centra po e-pošti poslalo svoje stališče v zvezi z referendumom. Preberete ga lahko tukaj. Zaposlenim na Centru za socialno delo Maribor je vodstvo po mojem nastopu na javni televiziji očitno želelo predstaviti tisti pravi, »uradni » del stroke socialnega dela, ki je po volji trenutne politike in aktualne ministrice, Anje Kopač Mrak.

Ob branju stališča DSDDS se mi odpira precej vprašanj, na katera bi želel odgovor s strani omenjenega društva.

Stroka socialnega dela ima svoje strokovno združenje, Socialno zbornico Slovenije, ki se tokrat, za razliko od prejšnjega referenduma o DZak, ni opredelilo.

Prav tako se kot strokovno združenje predstavlja tudi Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije. Ob tem je zanimiv podatek, da ima omenjeno društvo svoj sedež kar na Fakulteti za socialno delo, in gostuje na spletni strani fakultete, ki je v predreferendumskem dogajanju s pritiski na študente in izjavo dekanje pokazala, da s svojim delom sledi navodilom LGBTQ-lobija, etika stroke pa je v aktualnem primeru drugorazredna tema. DSDDS ni v razvidu društev v javnem interesu na področju socialnega varstva. Od kod patronat Fakultete za socialno delo do omenjenega društva je vprašanje, ki ga naslavljam na omenjeno fakulteto.

DSDDS v svojem Stališču navaja precej strokovno nevzdržnih in nevarnih trditev.

V poudarjenem tisku izpostavi, da pomeni novela »nujno potrebno izenačitev pravic in pridobitev pravic istospolnih parov s heterospolnimi, ki te pravice že imajo zakonsko pridobljene in urejene«. Od kod ta nujnost, ni razvidno. V trenutno veljavni zakonodaji in opredelitvi Ustavnega sodišča do tematike, takšne nujnosti ni zaznati. Morda bi na to znala odgovoriti profesorica Barbara Novak, z Ljubljanske Pravne fakultete, ki se ob rob omenjene tematike oglaša z izrazito pristranskimi pravnimi mnenji.

V nadaljevanju pravi DSDDS takole:»Stroka socialnega dela in socialni delavci in delavke pa si moramo prizadevati, da so v isti zakonodaji urejene tudi pravice vseh ljudi, tudi tistih, ki so v manjšini in teh pravic še nimajo urejenih«.

Ta stavek zraven zaskrbljujočega nepoznavanja namena in pomena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, nakazuje malomarno (ne)poznavanje temeljnih pravnih aktov s področja človekovih pravic, saj 14. člen Ustave RS v povezavi s 14. členom EKČP in Protokolom št. 12 EKČP povsem nedvoumno zavezuje zakonodajalca, da spoštuje enake pravne položaje in razlikuje med različnimi. Ko bi to počela strokovno nepodkovana politika, bi takšno izjavo skušal razumeti, ko pa to izjavi samooklicana stroka, potem me pa res skrbi, kaj se s tem delom stroke dogaja.

Ko primerjam Stališče DSDDS, je že na prvi pogled očitno, da je skoraj identično Stališču Strokovnega sveta za enakost spolov glede referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s prvopodpisano Anjo Kopač Mrak, trenutno resorno ministrico.

Tudi v delu, kjer govori o egalitarnem odnosu med spoloma, v katerem se zanika različnost, hkrati pa namesto enakopravnosti uvaja enakost spolov, kar kaže pri vseh vpletenih na nevarno uvajanje teorije spola v znanstven diskurz na najvišjih ravneh, in hkrati na nevarno nepoznavanje filozofskih in etičnih načel, na katerih stroka stoji ali pade.

V nadaljevanju Stališče DSDDS trdi tole: »Ker vemo, da istospolne partnerske zveze, skupnosti in družine že obstajajo, živijo med nami, predlagana zakonska ureditev tako pomeni, da s tem prispevamo tudi k vzpostavitvi egalitarnega odnosa tako na formalni in zakonski ravni, ki pa lahko pomembno prispeva k zmanjšanju šikaniranj, stigmatizacije, nestrpnosti in izključevanja na podlagi spolne usmerjenosti«.

Otroci, ki živijo v omenjenih skupinah, imajo že sedaj vse pravice; egalitarnost, ki ne loči med enakopravnostjo in enakostjo, pa je tista ki v družbo vnaša strah, nestrpnost in izključevanje in zavira sobivanje različnosti. Temeljno se mi zdi spoznanje, da različnost bogati; enakost, uniformnost pa vnaša v demokratični koncept družbe zametke totalitarnost. Izkušnje tujine kažejo, da je naša previdnost povsem na mestu. Posebej neberljiv, hkrati pa pomenljiv je tudi zaključek Stališča DSDDS. Takole se glasi:« Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije kot strokovno združenje PODPIRA predlagano novelo ZZZDR, ker menimo, da ustrezno ureja in izenačuje pravice ljudi in družin, ki živijo v istospolnih partnerskih skupnosti. Zakonska ureditev pravic omogoča večjo enakopravnost in s tem zmanjševanje stigmatizacije, neenakopravnosti na podlagi spolne usmerjenosti, temveč izenačitev položaja istospolnih partnerskih zvez s heterospolnimi. Predlagana novela pa v ničemer ne spreminja ali poslabšuje položaja že pridobljenih pravic obstoječih družin«. Iz teh nevarnih izjav je razvidna ne le mantra skrajne levice, da novela nič ne jemlje, ampak tudi nepoznavanje teorije etike socialnega dela, ki je, kot ostale etične teorije strok pomagajočih poklicev izpeljana iz Kantove Deontološke teorije.Splošna etična načela pomagajočih poklicev (spoštovanje avtonomije, načelo dobronamernosti, načelo neškodljivosti, načelo pravičnosti), tukaj padejo. Stroka podpiše predajo pred vse bolj nasilnim homoseksualnim aktivizmom.

Kodeks etičnih načel v socialnem varstvu v četrti točki govori o spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Izpostavi, da «delavci na področju socialnega varstva spoštujejo vse z Ustavo in zakoni Republike Slovenije zajamčene pravice ter vse mednarodne dokumente s področja človekovih pravic, ki jih je sprejela ali ratificirala Republika Slovenija«.

Da je zavrnjena novela ZZZDR v neskladju z Ustavo RS, Splošno deklaracijo človekovih pravic OZN, iz leta 1948, vemo vsi, ki smo se zaradi osebnega, profesionalnega in širšega družbenega interesa, poglobili v perečo tematiko nasilnega, aktivističnega spreminjanja družinske zakonodaje.

»Sram me je, da sem del te stroke«, so se glasile moje besede v prvem krogu soočenja na javni televiziji. Takšne stroke, ki širi opisane neznanstvene nesmisle.

Ob številnih klicih in pismih podpore trezno razmišljujočih strokovnjakov in drugih posameznikov iz vse Slovenije se zavedam, da je potrebno stroko postaviti na trdnejše temelje, ki jih ne bodo ogrožali vsakokratni poskusi vsiljevanja interesov ozkih skupin s strani homoseksualnih aktivistov, ki se, po izkušnjah iz tujine, vedno uveljavljajo s kršenjem človekovih pravic najšibkejšim, otrokom in revnim ženskam.

V opisanem primeru pogrešam odziv uradnega strokovnega združenja, Socialne zbornice Slovenije. Nanje sem naslovil vprašanje, ali bodo podali strokovno mnenje v zvezi z novelo ZZZDR. Njihov odgovor je bil, da gre tokrat za politično vprašanje, in da se do njega ne bodo opredeljevali. O tem imam svoje mnenje, ki ga bom objavil ob izreku Častnega razsodišča Socialne zbornice o mojem primeru.