Lahko usmiljenje (še) resetira našo družbo?

| 08.12.2015, 13:54

V času, ko se v Evropo zgrinjajo stotisoči beguncev in migrantov, vsak s svojo usodo in željami, v času, ko v njeni bližini čakajo množice, ki jih mami blišč zahodnega potrošništva in obeti boljšega življenja, (potem ko so se v njihovih deželah tako ali drugače zrušile možnosti normalnega bivanja) ter v času, ko izjemno ohlapno povezana evropska družina, v veliki meri zbegana zaradi tega dogajanja, še bolj pa zaradi razkroja evropske identitete in zavestnega dopuščanja zanikanja (krščanskih) etičnih korenin, papež Frančišek razglaša Izredno jubilejno leto usmiljenja.

In če je praksa svetih let, ki jo je Cerkev nekako posvojila iz judovske kulture, klic k nekakšnemu resetiranju, ne samo odnosa človek - Bog ampak, kot že s samim naslovom tokratnega Izrednega jubilejnega leta usmiljenja v prvi vrsti nakazuje papež, torej resetiranja medčloveških odnosov in konec koncev tudi odnosa do samega sebe, se postavlja vprašanje, če smo sploh še dojemljivi za ta klic?

Kaj lahko se namreč zgodi, da bomo, po ustaljenih tirnicah vsakdanjika, ki ga narekuje gora obveznosti, vedno prekratkih rokov, hitenja in hlastanja po več, papežev poziv preslišali in bodo njegove besede ostale "Glas vpijočega v puščavi".

Usmiljenja hočem in ne daritve!

"Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne daritve," je Jezus opomnil farizeje, ki so se zgražali, da se je odločil biti gost cestninarja Mateja in je obedoval z grešniki. Večina med njimi ga ni vzela zares. Tisti farizeji, ki so ga, tega niso povedali na glas.

Tudi nas so danes polna usta pravičnosti. Izmislili so si celo tezo, da ima resnica več obrazov in tako mnogim ni nerodno operirati tudi z več obrazi pravičnosti. A vedno bolj jasno je, da je družba, ki je pripravljena poteptati osnovne zakonitosti življenja in si ne pomišlja v imenu mamona bogastva resnico iz dneva v dan prilagajati trenutnim potrebam, jasno je, da je taka družba obsojena na propad.

Smo mar ob koncu časov, sem se tudi sam, ob motrenju dogajanja v naši družbi in po svetu, spraševal ob poslušanju svetopisemskih odlomkov zadnjih nedelj minulega cerkvenega leta?

Božje usmiljenje

Od pravičnosti je do usmiljenja dolga pot. Prav v tem pa je srž povabila papeža Frančiška, namreč da bi se vendarle odpravili na to pot. Vsaj kristjani, čeprav je povabilo izrečeno vsem. V usmiljenju je vidna materinska razsežnost Boga, pojasnjuje papež, ki hkrati soglaša, da marsikdo tega ne bo razumel. Vsak pa razume, kaj pomeni nežnost, ki je lastna materi, je pred dnevi razlagal sveti oče in nas kristjane vabil, da v Letu usmiljenja vzamemo zares zakrament sprave in preko njega najprej sami doživimo Božje usmiljenje.

Usmiljenje do soljudi

Usmiljenje do sočloveka je naslednji korak, h kateremu vabi danes začeto sveto leto. Na tem področju pa se lahko hitro znajdemo v zelo čudnih situacijah. Lahko igramo na noto vzvišene dobrodelnosti in se s tem postavimo nad sočloveka v stiski. Lahko nas zavede pravičnost in ljudi v stiski poučujemo o napakah, ki so botrovale njihovemu sedanjemu položaju.

A čeprav sam čutim, da sta dobrota in dobrohotnost neločljivo povezana z usmiljenjem, saj sta fizični izraz duhovnega procesa usmiljenja, mi ob tem vedno zvenijo Jezusove besede: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili."

In v tem pogledu ne morem mimo stanja v današnji družbi.

Kje je mesto usmiljenja, ko sem na potezi in lahko izkoristim nemoč drugega in iz tega potegnem velik dobiček? Kje je usmiljenje, če sočloveka popredmetim in ga uporabljam v svojo korist? Kje je usmiljenje, če v hlastanju za denarjem za seboj puščam propadla podjetja in tisoče brezposelnih? Kje je usmiljenje, če proizvodnjo selim v dežele, kjer otroci delajo za pest riža na dan in tako izboljšujem dobičkonosnost ter se v isti potezi rešim okoljskih težav, ki jih moj posel morda povzroča. Kje je usmiljenje, če se bojim izpostaviti in sem raje tiho, ker me to lahko stane kariere in priložnosti?

A ne ostanimo samo pri globalnem, ki nas marsikdaj zavede v farizejskost. Kaj bom kot oče in mož storil za usmiljenje v moji družini, v najinem zakonu? Kako bo usmiljenje zaznamovalo moj odnos do članov širše družine in sosedov? Je čas, da po dolgih letih te odnose rešimo vseh morebitnih težkih zamer, jih na nek način resetiramo in začnemo na novo?

In nenazadje, a zelo pomembno: Zmorem biti usmiljen sam s sabo?

Začnimo zares leto usmiljenja. Naj bo to leto majhnih a vztrajnih korakov pristnega prizadevanja na vseh področjih. Ne v besedah ampak v dejanjih, konkretnih, praktičnih, oprijemljivih.