O dušicah
Slovenija
Nebo nad Slovenijo je polno dušic naših pokojnih. Četudi so že zdavnaj preseljeni v skrivnostno večnost, ostajajo za njimi neizbrisne vidne in nevidne sledi. Vsaka dušica ima ime in za vsakim imenom je življenjska zgodba, edinstvena in neponovljiva, le v statistikah smo samo številke. Z vsakim človeškim rojstvom se svet na novo ustvarja. Vsak od nas ima svojo nenadomestljivo vlogo v vesoljni drami. Mrtvi so prav tako del skupnosti kot živi, le da so iz prejšnjih dramskih dejanj. Vsak človek je sveta zgodba (J. Vanier). Varovati spomin na prednike pomeni skrbeti za lastne korenine, skupno človeškost, identiteto in tudi za prihodnost.
Lahko pa gre vse tudi čisto drugače – tako, da nismo obravnavani kot bitja, ustvarjena po božji podobi. Svetost življenja je lahko poteptana, dostojanstvo živih in mrtvih oskrunjeno. Nad ljudmi lahko zavlada teror, zaničevanje vsega človeškega, sistematično pranje možganov. Družba, kjer se bojimo drug drugega, ne more biti človeška. Ustrahovanje preprečuje naravno komunikacijo med ljudmi, pretakanje življenja in rodovitnost odnosov. Vse bitje in žitje naroda je zaradi globinskih poškodb usodno zavrto.
Na žalost Slovenci prav to izkušamo na lastni koži. Kljub časovni odmaknjenosti še zdaleč nismo preboleli strahot bratomorne vojne, saj še nismo vsi skupaj obžalovali vseh krutih usod, vsega trpljenja, vseh krivic in nismo še pokopali vseh človeških ostankov. Četrt stoletja imamo tudi samostojno in demokratično državo, a kot da nam je svoboda odveč. Ne dihamo je s polnimi pljuči. Lastne države se skorajda več ne veselimo, pa ne le zaradi kriznih časov. Navadili smo se živeti pod nasiljem, s svinčenimi plombami na dušah. Kot tiste živali, ki dolga leta prebijejo v kletki in četudi jim potem ograde odstranijo, se bodo še vedno gibale le po prostoru v velikosti kletke. To so simptomi totalitarne poškodovanosti.
Čakajo pa nas že nove naloge, tektonski premiki, ki jih napovedujejo globalizacija, priseljevanje drugačnih kultur, redefinicije družine. Nadvse prav bi nam prišla prizemljenost v prostoru in času in vkoreninjenost v svetu globinskih zahodnoevropskih vrednot. Kako se bomo rešili otopelosti, sprtosti in drsenja v vse bolj absurdno sprejemanje nesprejemljivega? Najbrž zgolj z veliko potrpežljivostjo, na dolgi rok in po majhnih korakih.
Eden od teh korakov na poti nazaj k človeškosti je poklon vsem smrtnim žrtvam med prebivalstvom Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Poseben poudarek je na - vsem. Vsi so bili ljudje, naši in božji, rojeni v tisti žalostni čas. Vsak od njih ima svojo lastno svetost. Le ko zaščitimo dostojanstvo drugih, ohranimo svoje. Drobna srčna dejanja posejejo več dobrega kot kazanje s prstom na dolžnosti ali slabosti drugih. S prevzemanjem odgovornosti za odnose in sožitje izkazujemo svojo zrelost. Ustvarjalna sila povezovalnosti nas lahko tisočkrat bolj združuje kot greh ločuje. Vse resnično življenje je srečevanje (M. Buber).
Na spletni strani Vseposvojitev se lahko v rubriki pod naslovom Dušice ob prikazu imen poklonimo spominu na umrle v času druge svetovne vojne in revolucije pri nas. Seznam do sedaj zbranih 99 706 imen žrtev je delo Inštituta za novejšo zgodovino. Za prikaz vseh imen je potrebnih približno dvesto ur ali dober teden dni.
Danes goduje sveta Barbara, ki je med drugim zavetnica vseh, ki so umrli nesrečne smrti. Skupaj varujmo spomin nanje, Bog naj da vsem večni mir in pokoj. Nam pa naj v adventu sije misel ruskega modreca, ki so ga vprašali o poti, ki bi mogla ljudi spodbuditi k vsesplošni dobrohotnosti. Odgovoril je: »Samo z ljubeznijo. Nihče si ne bo izmislil nič primernejšega« (Solženicin).
