Naj prevlada modrost, naj se vrne mir

Slovenija 17. 11. 2015, 14:45 Mateja Feltrin Novljan

Včeraj zvečer je bil pogled na ljubljanski grad poseben – odet je bil v barve francoske zastave, a čeznje je se je vila tančica globoke žalosti in pretresenosti. Že od sobote ob gledanju vsakih poročil jočem. Vem, tole priznanje je slabo vabilo za poslušanje komentarja, ki naj bi bil več kot čustveni izliv. A tako je – gledam poročila in jočem in otroka me sprašujeta, zakaj. Zato, ker so skrajneži zverinsko ubili nedolžne ljudi. Mnoge žrtve se še borijo za golo življenje, ki bo po okrevanju, Bog ve, kako drugačno, mnoge družine že od petka iščejo svojce. Si predstavljate stiske, notranje boje in bolečine kogarkoli, ki že štiri dni in noči išče in raziskuje, ali je njegova ljuba oseba, hči, sin, brat, prijatelj, prijateljica ... mrtev, mrtva ali v bolnišnici? Si predstavljate nočne more, ki jih bodo najbrž imeli vse življenje tisti, ki so se kopali v mlakah krvi, zrli smrti v oči in ji za las ušli?

Januarja smo sočustvovali in žalovali za žrtvami satiričnega tednika Charlie Hebdo, čeprav se niti nismo poistovetili z geslom Je suis Charlie, a tokrat si lahko rečemo Je suis Paris – Sem Pariz. Kajti gre za razliko. Januarja so skrajneži napadli uredništvo in izvedli napad na pravico do svobode govora – ubiti ljudi zato, ker se ne strinjaš z njimi, je nesprejemljivo in obsojanja vredno, toda pred nas se je postavilo tudi vprašanje, kaj je evropskemu človeku sploh še sveto. Na kaj smo v resnici še ponosni, poznamo in priznamo naše krščanske korenine? Pretekli petek so napadli ljudi, ki si v prostem času vzamejo čas za klepet ob hrani in pijači, gredo na tekmo ali koncert, ljudi, ki živijo in pustijo živeti. Čas se je ustavil v Parizu, Pariz je spremenil čas. Na nek način je v tragiki povezal Evropo, ki ima še vedno veliko pomislekov.

Toda prav danes je Evropska unija z glasovi vseh držav članic soglasno izrazila najmočnejšo podporo in pripravljenost, da nudi potrebno pomoč Franciji. Gre za prvi primer, ko je članica unije zaprosila za uporabo člena 42.7, vsebinsko podobnega 5. členu severnoatlanstke pogodbe. Ta predvideva pomoč držav unije članici, ki je žrtev oboroženega napada na njenem ozemlju, in to z vsemi sredstvi, ki so jim na voljo.

A v vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost in kakšni so pravi odzivi, se spet nehote prikrade strah. V borbo proti islamski državi, njeni zametki segajo v leto 1999, stopa široka mednarodna koalicija, ki združuje okoli 60 držav, v katero je vključena tudi Slovenija. V zračnih napadih je bilo ubitih že več kot 1000 džihadistov, a za zdaj niso uspeli ustaviti napredovanja skrajnežev. Teh je, po ameriških ocenah, okoli 31.000. Zaskrbljujoče je je dejstvo, da se jim je tretjina pridružila iz prepričanja, preostali pa iz strahu ali pod prisilo. Precej oboroženih skrajnežev prihaja iz tujine, po nekaterih ocenah več kot 12.000 iz najmanj 81 držav, od tega 2500 iz zahodnih držav – torej iz našega sveta, tudi iz Slovenije.

Boj proti džihadistom pa ne poteka le z orožjem, ampak tudi na ravni boja proti njihovemu financiranju, proti novačenju njihovih borcev in tudi proti njihovi ideologiji. Slovenija sodeluje zgolj pri teh dejavnostih, v bojnih operacijah pa ne.

Novo bojno polje, kakršnega v prejšnjih svetovnih vojnah niso poznali, pa je tudi internet. Islamska država namreč izredno vešče uporablja družbena omrežja ter tako širi svoje nevarne ideje in novači nove podpornike. Njihove tarče v Evropi in drugje so mladi, ki jih lahko radikalizirajo ali spreobrnejo. Še posebej ranljiva skupina so otroci priseljencev.

Očitno je, da je tudi zahodni svet nekje zašel s poti, se izgubil v zunanjem blišču in pozabil svoje krščanske korenine. Zakaj? Kako naprej in kam? Spet je tu več vprašanj kot odgovorov, več dilem kot rešitev, zato bo potrebno veliko več modrosti vodilnih, kot smo ji bili priča doslej, saj je bilo nedolžnih žrtev že preveč. Čas je za odločen boj proti terorizmu. Naj prevlada modrost, naj se vrne mir.