12. oktober - svetovni dan revmatikov.
»Čim prej k revmatologu in z vsemi topovi na bolezen«
Slovenija
Več dni otečen, vroč, rdeč sklep brez predhodne poškodbe so znaki, da je treba nujno k zdravniku. Revmo se da dokaj uspešno spremljati in umiriti, saj je v desetih letih zdravljenje zelo napredovalo. Z eno izmed oblik revmatičnih obolenj ima težave približno 11 odstotkov Slovencev. Te so najpogostejši vzrok za bolniške izostanke iz službe ter prezgodnjo upokojitev.
Revmatičnih bolezni, katerih svetovni dan zaznamujemo 12. oktobra, je več kot sto, delijo pa se v pet velikih skupin. Med revmatične bolezni se, denimo, uvrščajo spodiloartritis, revmatoidni artritis, juvenilni artritis, lupus. Te bolezni prizadenejo tako moške kot ženske, čeprav so nekatere značilnejše za ženske, druge pa za moške. Zbolijo tudi otroci, celo dojenčki.
V Sloveniji je zdaj približno 230 tisoč bolnikov oziroma 11 odstotkov populacije z različnimi revmatičnimi boleznimi v širšem smislu. Vzroki za nastanek revmatičnih bolezni v celoti niso znani, v njihov nastanek je vpletenih mnogo dejavnikov. Pogosto so povezane z genetsko zasnovo. Do vnetnega revmatizma pride zaradi nepravilnega odziva imunskega sistema, ki začne napadati zdravo tkivo in celice, kar povzroča vnetja, ki vodijo v otekanje in zatrdevanje sklepov, zaradi česar so ti postopoma manj gibljivi. Revmatične bolezni lahko, poleg prizadetosti gibal in posledične invalidnosti, prizadenejo celo telo, tudi kožo, mišice, čutila, živčevje in druga tkiva ter notranje organe. Nezdravljenje pa lahko skrajša pričakovano življenjsko dobo bolnika.
Pomembno aktivno sodelovanje bolnika
V zadnjem desetletju se je povsem spremenila doktrina zdravljenja nekaterih vnetnih revmatičnih bolezni. Zaradi boljše specialistične diagnostike in novejših zdravil je zdravljenje zdaj bistveno zgodnejše in bolj agresivno ter zato učinkovitejše, s čimer se preprečuje napredovanje bolezni, zaradi česar vse redkeje prihaja do hujše invalidnosti.
»Včasih, ko sem jaz zbolel, se je zdravilo počasi, s čim več počitka, mirovanja. Danes je zdravljenje povsem drugačno. Čim prej k revmatologu in z vsemi topovi na bolezen. Se pravi, z najmočnejšimi dozami, da se bolezen umiri. Če je bolnik tudi vsaj malo aktiven, da skrbi za fizično aktivnost, do invalidnosti ne pride,« je pojasnil Andrej Gregorčič, predsednik Društva revmatikov Slovenije.
Revmatičnih bolezni ne zdravimo zgolj z zdravili, ampak je ključno aktivno sodelovanje posameznika. To velja tako za zdravljenje, ki ga vodi specialist revmatolog, kot tudi za druge aktivnosti, ki pomagajo obvladati bolezen. Vsak dobro poučen posameznik mora sam narediti čim več, da je bolezen ustrezno obvladana. Velik poudarek je na telesni vadbi za izboljšanje oziroma ohranjanje čim bolj normalne telesne drže ter gibljivosti hrbtenice in sklepov. Ohranjena gibljivost, krepke mišice in pravilna telesna drža zmanjšujejo bolečine, izboljšajo splošno počutje in preprečujejo nepravilne obremenitve.
Uradno stališče o zdravljenju s podobnimi biološkimi zdravili
Biološka zdravila so že kar nekaj časa na trgu, zdaj pa prihajajo še podobna biološka zdravila. To so zdravila, ki so ravno tako učinkovita, vendar na njih ni opravljenih toliko raziskav in nekoliko cenejša bodo. »Nismo proti tem podobnim biološkim zdravilom. Vendar so primernejša za tiste nove paciente, ki še niso jemali bioloških zdravil, naj z njimi začnejo. Tisti pa, ki je že na bioloških zdravilih, ne ve, kako mu bo to zdravilo prijelo.« Kot pravi Gregorčič, so prepričani, da mora odločitev o uvedbi zdravljenja vnetnih revmatičnih bolezni z biološkim ali s podobnim biološkim zdravilom oziroma s kakršnim koli drugim zdravilom sprejeti lečeči zdravnik – specialist revmatolog. Ta odločitev po njegovih besedah ne sme temeljiti zgolj na finančnih vidikih zdravljenja, ampak na trdnih strokovnih dokazih in klinični presoji revmatologa, upoštevajoč specifične terapevtske potrebe vsakega posameznega bolnika.
