Ne bojte se

| 23.10.2015, 14:48

Ko se je na obzorju že kazal val beguncev je Komisija pravičnost in mir pripravila izjavo z naslovom "Poskrbimo za vse brate in sestre". Že takrat, ko se je pojavilo nekaj deset ali sto beguncev ali migrantov, ni nihče niti slutil, da bodo mimo Slovenije, v zadnjem času pa prav skozi Slovenijo potovale množice ljudi, ki so zapustile rodno domovino in potujejo v obljubljeno deželo. Že takrat smo bili opozorjeni, da bo na preizkušnji naša solidarnost in naj ne pozabimo, da je spoštovanje vsakega človeka znamenje krščanske ljubezni do bližnjega.

Pred več kot letom smo z razstavami Umetniki za karitas potovali iz kraja v kraj in sporočali Jezusove besede »Tujec sem bil in ste me sprejeli«. Takrat smo imeli v mislih pribežnike, ki so na številnih čolnih prišli srečno ali manj srečno v Sredozemlje. Vsi smo prikimavali tem besedam, ker takrat je bilo to daleč in ni niti malo skalilo našega miru ali bolje v živo potrkalo na naša vrata.

In danes je res na preizkušnji naša solidarnost in spoštovanje mnenj vsakega človeka, pa ne le beguncev, migrantov, tujcev; morda je še bolj na preizkušnji mnenje sosedov, prijateljev, znancev, sonarodnjakov, prebivalcev Slovenije in tudi vernih ljudi. Če so bili še pred nedavnim vzrok sporov partizani in domobranci, je danes že beseda o beguncih lahko povod za izražanje nestrpnosti in sovražnosti na eni ter usmiljenja in odprtosti na drugi strani. Begunska problematika nam je tako zlezla pod kožo, da ni prav nihče brezbrižen. Olje na ogenj prilivajo tudi mediji, kajti za njih je senzacija to kar rabijo, srce in duša ne šteje. S poročanjem o izgredih in pretepih so prestrašili že tako prestrašene ljudi. Najhuje kar se nam lahko zgodi je, da zapademo črednemu nagonu in podležemo manipulaciji medijev. Strah ima velike oči.

Nekoč smo temu rekli dvojna morala, in prav v teh dneh se dogaja, da nekateri ljudje na vso moč ploskajo Petru Opeki, ki je simbol usmiljenja in dobrote, ta isti ljudje pa neprizanesljivo spremljajo begunsko problematiko ali želijo v srcu in v resnici postaviti ograje, žice. Ne morem razumeti kako so lahko pozabili, da je Peter Opeka rekel: »Bil sem zgrožen, ko sem videl, kako so begunce pred mejami pustili na mrazu, na dežju. Ko so enkrat prišli v Evropo, jim je potrebno pomagati, zdaj jim je potrebno pomagati! Na takšen način, da bodo razumeli, da so naši bratje, da so ljudje kot mi. Ne moremo gledati otroka, mame, očeta, ki trpijo na dežju, lačni. Ne moremo ljudi pustiti tako!« in še dodal: »Jaz sem sin beguncev in sem hvaležen Argentini, da je sprejela slovenske begunce in begunce z vsega sveta. Z odprtimi rokami. Za vsako begunsko družino mora biti na našem svetu prostor. Ga moramo najti, če smo humani.« Upam, da se bo tudi za te množice našel prostor, čeprav tudi razumem, da je drugačna kultura in drugačna vera velik izziv za katoliško Evropa, ki tega še nedolgo nazaj ni hotela slišati. Sedaj pa je ogroženo naše katolištvo največji argument. Če se bo zaradi tega okrepila pripadnost veri naših prednikov, hvala Bogu.

Velike kritike letijo tudi na politike, vendar v tej situaciji smo bili vsi nepripravljeni. Celo gospa Evropa je izgubila kompas. Že zaradi tega kar sem slišala od sodelavcev Karitas, ki so noč in dan na razpolago tem ljudem, čeprav se kamere obračajo vstran od njih, bi domačim in tujim politikom svetovala, da vsaj za en dan prekinejo delo in gredo na mejo ali v sprejemne centre. Ko bodo probleme doživeli v živo bodo marsikaj lažje rešili in sprejeli po človeško. Pred dnevi sem bila na sestanku Slovenske karitas, kjer so predstavniki škofijskih karitas, kjer so begunci, poročali o njihovem delu. Zaradi številnih zapisov na socialnih omrežjih sem pričakovala poročanje o grdih dogodkih, toda ne. Lahko le rečem, kljub neprespani noči in vidno utrujeni, so bili polni sočutja, pripovedovali so o otrocih, materah in polni razumevanja do mladcev, ki jih dobesedno razganja od pričakovanja po obljubljeni deželi. Kako se bo obljubljena dežela izkazala pa bo že druga zgodba.

Morda je iz mojega zapisa čutiti, da me to stanje ne skrbi. Nikakor ne. Tudi mene je strah, kajti razsežnosti te selitve narodov so nerazumne in zastrašujoče. Če kdaj, sedaj jasno čutim, da ni lahko biti kristjan, da ni lahko izpolnjevati zapovedi ljubezni do bližnjega, da ni lahko sprejeti tujca, ki v tebi vidi le sredstvo za dosego cilja. Kako hudo mora biti šele duhovnikom, ki nas leta in leta učijo o Usmiljenem samarijanu, o bratih in sestrah v stiski…in prav zato se je potrebno vedno znova potrjevati v veri in iti na obrobja, kamor nas pošilja papež Frančišek. Lepo je na obrobjih izvajati različne delavnice in igrati na kitaro, toda tokrat bo potrebno veliko več, morda tudi kakšna žrtev, vendar Gospod pravi: »Ne bojte se!«

Prav je, da malo preklopim na drugo, svežo in tudi pomembno novico, in sicer, da je Ustavno sodišče dovolilo referendum o zakonski zvezi. Na spletnih straneh sem zasledila, da so bili moški sodniki za referendum, ženske sodnice pa proti. Človek ne more verjet, da ženske same sebi odrekamo to, kar je milijone let veljalo za naravno. Naravno pri ljudeh in celo pri živalih.

Tudi tu bo na preizkušnji naše krščanstvo. Premalo je v domačem krogu razpravljati, kako sta oče in mama edina poklicana za vzgojo svojih otrok. Potrebno se bo izpostaviti in na glas povedati o razlogih naše odločitve, predvsem pa z udeležbo na referendumu izpolniti državljansko dolžnost. Potrudimo se vsak zase, da to naredimo z zavestjo in veseljem zaradi otrok in ne zaradi političnih točk strankarskih veljakov.

Zaključila bom z vtisom, ki sem ga prinesla iz Bruslja. Najprej smo obiskali Evropski parlament, pa sedež različnih komisij; ogromen aparat vam rečem. Potem smo šli v spominski muzej Waterloo, kjer smo lahko začutili koliko človeških življenj se je končalo v vojnah. Sama zase sem si rekla: »Za mir je bolje, da ima Evropska skupnost milijon uradnikov, kot milijon vojakov, ker iz zgodovine vemo, da se je mir sklepal z dogovori in ne na bojnem polju, tam se je samo umiralo.«

Pa mir in dobro želim tudi vam!