Korupcija smrdi kot kot mrtva žival

Komentarji | 14.10.2015, 12:52 Blaž Lesnik

Jesen je tu. Po poletnem poku v odnosih s Hrvaško in težavah z arbitri, se je napovedovalo, da bo vroča. Pa je v domačih logih tudi v prenesenem pomenu bolj kisla in oblačna. Spet namreč spremljamo znano in žalostno zgodbo lomastenja po državnem premoženju. Slaba banka je limonadasta nadaljevanka. Brez sladkorja.

Lahko ji napovemo še nekaj obratov, pričakujemo kakšno dimno bombo za preusmeritev pozornosti, pa megabajte izlitih komentarjev na raznih - vaših / naših - forumih in - predvidljiv zaključek. Kapitalski interesi lobijev in tistih pri koritu, ki radi govorijo o državnem interesu, hkrati pa pozabljajo, da državo sestavlja 2 milijona državljanov in ne nekaj sto, so preveliki in premočni, da bi se kaj korenito spremenilo. Ali se vendarle kaj lahko premakne?

"Tako kot smrdi mrtva žival, smrdi korupcija, smrdi skorumpirana družba. Tisti, ki uberejo pot zla, ukradejo košček upanja družbi, vsem poštenim ljudem, dobremu ugledu mesta, njegovemu gospodarstvu", je pred časom dejal papež Frančišek.

Povsem drug svet, pa tako podobne korenine zla

Sistemska korupcija in njene posledice so pri nas vsaj toliko prikrite, da lahko vaši in naši glodajo prežvečene kosti, vsi skupaj nekaj tednov ugotavljamo, kaj je res in kdo pripada komu, potem pa se pozornost preusmeri drugam. Kaj pomeni odkrito skorumpirana država, lahko vidimo v revnih deželah. V minulih dveh tednih so naši trije radijski sodelavci prepotovali veliki rdeči otok Madagaskar, kjer so pomagali slovenskim misijonarjem pri postavitvi radijskih oddajnikov in obnovi njihovega radia.

Ko spremljamo njihove zgodbe, fotografije in celo javljanja v živo, stopa Madagaskar v naše dnevne sobe in avtomobile, ki drvijo po lepo urejenih evropskih cestah (čeprav se nad slovenskimi luknjami hudujemo, primerjave z malgaškimi pač ne vzdržijo).

Še nekaj let nazaj si je bilo takšno povezavo (iz več tisoč km oddaljenih krajev) težko predstavljati

V živo smo lahko doživeli vso bedo revščine na eni strani in neutruden boj, srčnost in pogum misijonarjev na drugi. Pri tem mi ne gre iz glave razočaranje Petra Opeke in ostalih slovenskih misijonarjev: država se pogreza v vse globljo revščino, svetlobe na koncu predora ni videti, razmere so težje kot nekoč. Zakaj je tako? Kljub desetletjem garanja, razdajanja in brezpogojne ljubezni do ubogih ljudi, se ne obrne. Jasnega in dokončnega odgovora ne poznam. Verjamem pa, da svojega boja proti revščini misijonarji ne bodo končali in obupali. Verjamem tudi, da gre za delo, ki presega časovne okvire. V duhovnem smislu je to delo za večnost, nedvomno pa tudi v človeškem pogledu presega čas ene generacije. Tisočem Malgašem so misijonarji povrnili dostojanstvo in jim omogočili človeka vredno življenje. Ti bodo svojo izkušnjo in znanje širili na prihodnje rodove.

Spominjam se, kako mi je že pred časom znanec v pogovoru zatrjeval, da ga beda ljudi na drugem koncu sveta ne gane. Zakaj neki bi se morali mešati v njihovo kulturo, način življenja..., ko pa imamo sami dovolj dela s seboj. No, od takrat se je svet spremenil, postal je globalna vas, kjer smo si vse bližje, hkrati nas zaradi preobilice informacij in poročil grozote in šokantne vesti tudi vse manj ganejo.

Hecno je, kako nam prav sodobni procesi dokazujejo to, kar nas krščanska vera uči že ves čas: da je tudi človek na drugi strani zemeljske oble naš brat, ki si zasluži dostojno življenje. Da smo kljub tisočem kilometrov povezani. Včeraj razglašeni letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo, škotski profesor Angus Deaton pravi: "Zmanjševanje revščine v revnih državah je ključnega pomena za umirjanje migrantske krize." Trenutna migrantska kriza je "posledica več sto let neenakega razvoja" in prav zmanjševanje revščine, to za kar se tako trudijo tudi slovenski misijonarji na Madagaskarju in drugod, bo težavo rešilo. A bo za to potrebno precej časa, dodaja. Velik izziv za svetovno skupnost, ki na čelu okostenele institucije Združenih narodov žal prej podleže skušnjavi korupcije, kot pa najde kakšno dobro rešitev za odpravo revščine.

Pa smo spet pri korupciji, raku vsake, tudi naše družbe

Pravijo, da bi Dostojevski, če bi živel v Sloveniji, napisal samo Zločin... Se lahko kaj premakne pri nas? Odvisno od nas samih. Z apatičnim gledanjem nadaljevank zagotovo ne. Z lahkimi izgovori, da o vsem odloča kapital in tisti od "zgoraj", prav tako ne bo šlo. Tudi nekritično povzemanje "resnic", ki jih na prvo žogo ujamemo iz medijskega (tako pogosto rumenega) sveta, nas ne bo pripeljalo daleč. Morda nas prav slednje najbolj tepe, saj so desetletja načrtne medijske indoktrinacije pustila svoj pečat. Imeti svoje mnenje pomeni tudi poglobiti se v določen problem, razmišljati, kritično presojati, iskati argumente in ne natolcevanj... To je delo, ki ga Slovenci kot narod še ne obvladamo.

Za piko na i si bom izposodil besede iz Juretovega bloga iz sestavka o pokončnosti in načelnosti misijonarjev, ki svoje vrednote živijo v najbolj nemogočih razmerah. "Si upam tudi jaz odkrito in glasno zastaviti besedo za tisto, v kar verjamem? Sem ob protestih in pobudah tiho ali jasno povem, kaj si mislim?" In dodajam: sem tudi jaz kdaj zlorabil svoja pooblastila in se pri tem okoristil, koga podkupil ali sprejel podkupnino? Rak rane segajo v družbi globoko in če bomo samo čakali, da se bo začelo od zgoraj, sprememb ne bo. In še to: Madagaskar in Slovenija sta si (v dobrem in slabem smislu) bližje, kot bi si morda mislili...