Granda o pomenu primorskega antifašizma za vrnitev dela Primorske
Politika Petra Stopar
V spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947 danes praznujemo državni praznik vrnitve Primorske k matični domovini. Osrednja slovesnost je bila že v soboto v Tolminu. Zgodovinar Stane Granda je v pogovoru za naš radio opozoril, da je matica celotno slovensko etnično ozemlje, zato se mu zdi pojmovanje o »priključitvi Primorcev k matici« napačno.
Pariška mirovna pogodba je takratni Jugoslaviji prinesla del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Kljub temu se moramo po besedah prof. dr. Staneta Grande zavedati tudi izgube Gorice in Trsta – ta je bil že od časa Marije Terezije najmočnejše gospodarsko središče in mesto z največ slovenskimi meščani – pa tudi izgube morja in slovenske mentalitete. Izven slovenskih meja je ostalo še 140.000 Slovencev.
Kot je na sobotni proslavi o krepitvi vezi med Slovenci z obeh strani meje povedala predstavnica beneških Slovencev in nekdanja ravnateljica osnovne šole v Špetru Živa Gruden, se danes »vse te vezi krepijo v novih oblikah sodelovanja, ne le na ravni posameznikov in združenj, temveč tudi uradno, institucionalno, in prav to sodelovanje nam daje moč, da še vztrajamo, kljub temu, da veter še večkrat zapiha proti nam«.
Slavnostni govornik, predsednik Državnega zbora Milan Brglez, je opozoril, da je bila Primorska najpogosteje preizkušani del slovenskega nacionalnega ozemlja, kar je krepilo upornost Primorcev: »Upirali ste se močnejšim akterjem, ker ste vedeli, da imate prav in ker ste verjeli, da je zgodovinska pravica na vaši strani.«
Granda je na naše vprašanje, kdo je zaslužen za boj, odgovoril, da zasluge ne prihajajo toliko iz Ljubljane kot iz same Primorske: »Sem malo prizadet, da se danes pozablja na delež Primorcev in da se vse pripisuje partizanskemu gibanju. Gotovo slednje ni škodilo, da se razumemo, pa vendar, če ne bi bilo boja primorskih Slovencev vse od fašizma naprej, mi Primorske ne bi dobili nazaj. Kajti primorska etnična meja je bila tisočletja najmočnejša in najbolj čvrsta.«
Da se lahko samo vprašamo, koliko bi dobili, če bi v boju takrat obstal Tigr, nam je zaupal eden od potomcev primorskih domoljubov, Simon Kravanja iz Bovca, čigar stari oče je bil tudi eden od Črnih bratov. »Moj nono je bil tudi partizan in velika večina njih se je seveda borila za zahodno mejo, proti fašizmu, za slovenski jezik. Žal so jih vodili komunisti in zato nismo dobili niti Gorice. Čisto jasno je, da so zahodnjaki na pogajanjih v Parizu želeli imeti komunizem čim bolj na vzhodu,« je dejal. O tem naj bi po njegovih besedah pričala tudi razglednica, ki jo je v času pogajanj leta 1946 iz Pariza družini Kravanja na Primorsko poslal njen prijatelj Ivan Juvančič, takratni član jugoslovanske pogajalske delegacije na konferenci. Poleg pozdravov je ta na kartico zapisal: »Dobili ne bomo niti Gorice, ker smo komunisti.«
Da so se Tigrovci in primorski antifašisti borili za lasten narod in narodove pravice, brez ideoloških ozadij in sle po oblasti, je potrdil Granda, ki meni, da ni prav, da jih nekateri označujejo za teroriste. »To seveda ni in ne more biti noben terorizem in nikoli ni bil. Tigrovcem ni šlo nikoli za oblast, njim je šlo samo za to, da bi Slovenci normalno živeli, kot drugi narodi. Mislim, da je prav ta primorski antifašizem zelo vplival na to, da je bil ta del Primorske priključen,« je še ocenil.
Predsednik države Borut Pahor je ob današnjem prazniku Primorskemu dnevniku ob 70-letnici delovanja izročil srebrni red za zasluge za prispevek k ohranjanju nacionalne pripadnosti Slovencev v Italiji, Društvu slovenskih izobražencev pa red za zasluge za skrbno in sistematično ustvarjanje prostora za dialog na študijskih dnevih Draga.
