Skrb za stvarstvo se začne pri ...

Sociala | 04.09.2015, 14:40 Matjaž Merljak

Povsem običajno se nam zdi, da za delovnimi dnevi pride na vrsto nedelja, praznik, ko ni treba v službo, ne v šolo, ko lahko poležimo in si odpočijemo. V naravi človeka je, da se ustavi, se ozre nazaj, pogleda na prehojeno pot, se spomni prijetnih trenutkov, pa tudi tistih, za katere želi, da se ne bi ponovili.

Obenem za marsikoga postaja običajno, da nima več praznika, ne dneva za počitek. Govori si: Dobro mi gre od rok, zato res ni pametno prekiniti s tem. Samo še ta mesec, pa si bom vzel dopust … Zlahka prepriča sebe in vsaj na videz tudi druge, zakaj si ne more privoščiti nedelje. So eni in drugi. In vendar se nam zdi povsem normalno, da se menjavata noč in dan, sončni in deževni dnevi, bujno cvetoči dnevi in hladna zima ko zemlja počiva. Dejstvo pa je, da nedelja že zdavnaj ni nedelja za vse, da praznik ni namenjen praznovanju. A to ne traja v nedogled. Ko se človeku zalomi, začne odkrivati, da ima dan za počitek svoj smisel.

Zdi se, da imamo danes težave, s katerimi se včasih niso srečevali, a to ne drži povsem. Judje so na poti iz Egipta v deželo svojih očetov med drugim pozabili tudi na počitek, na praznik. Zato je med zapovedmi, ki jih je Bog po Mojzesu posredoval svojemu ljudstvu tudi naslednja: „Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.“

Tako kot je „sobotni dan“ blagoslovljen in posvečen, namenjen počitku, je tudi stvarstvo blagoslovljeno in posvečeno. Ni bilo dano človeku za to, da ga do kraja izkoristi, ampak, da ga zna občudovati, biti zanj hvaležen, in ga upravljati kot skrbni gospodar. Ker vsega tega ni, ker ve, da je šel v marsičem predaleč, že čuti posledice. Ekološka kriza je dejstvo. Pravimo sicer, da gre za klimatske spremembe, za ogrevanje ozračja in še marsikaj. Dejstvo je, da je stvarstvo prizadeto in da je za to kriv človek, ki ni več le oskrbnik, ampak želi biti absolutni gospodar nad njim. Kaj storiti, da bi bilo drugače?

Ena od pobud je prišla s strani pravoslavnega sveta, ki si je 1. september izbral za dan molitve za ohranjanje stvarstva. Pobudo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. je podprl tudi papež Frančišek in tako smo letos kristjani pravoslavne in katoliške Cerkve skupaj razmišljali, si izpraševali vest, se zahvaljevali za stvarstvo, ki nas obdaja. Patriarh je v svojem sporočilu za ta dan med drugim opozoril na podnebne spremembe, ki ogrožajo preživetje planeta. Obenem je razkril človeško odgovornost pri uničevanju stvarstva. Poudarja, da so pohlep ljudi, potrošništvo, kultura odmetavanja in nerazsodno izkoriščanje naravnih virov tisto, kar je iz zemlje naredilo „velikansko odlagališče smeti“. S tem se je navezal na okrožnico papeža Frančiška „Laudato si“. Tudi papeževo povabilo je bilo v sozvočju s patriarhovim: „V molitvenem občestvu z našimi pravoslavnimi brati in z vsemi ljudmi dobre volje, želimo ponuditi naš prispevek k preseganju ekološke krize, ki jo sedaj živi človeštvo“. Tako je papež v vatikansko baziliko minuli povabil k molitvi tako predstavnike vatikanskih uradov kot romarje, ki so se mudili v Rimu. Zbrane je nagovoril papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa, ki je poudaril, da je tako kot mir tudi varovanje stvarstva delo vsakega posameznika. Po njegovih besedah je vzrok za ekološko krizo v napačnem razumevanju besed iz Svetega pisma o gospodovanju nad zemljo. To namreč ne pomeni izkoriščanja, ampak pomeni, da smo odgovorni za stvarstvo in njegovi varuhi. Vprašal se je: „Kakšen smisel je, da napadamo tiste, ki onesnažujejo zrak, oceane in gozdove, sami pa brez obotavljanja v reko ali morje odvržemo plastično vrečko, ki bo tam ostala stoletja, če je ne bo kdo prej pobral, ali če na cesti ali v gozdu odvržemo stvar, ki se je želimo znebiti, ali počečkamo zidove v svojem mestu?“

Skrb za stvarstvo ne sme biti vezano le na en dan v letu, ampak mora postati način našega življenja. Na to je, po naključju ali pa ne, opozoril nadškof Stane Zore v poslanici ob začetku šolskega in katehetskega leta, kjer pravi: „Preko različnih šolskih in obšolskih dejavnostih boste, dragi učenci in dijaki, odkrivali lepoto, smiselnost in bogastvo sveta, ki nas obdaja in ki nam je zaupan v odgovorno upravljanje. V stvarstvu boste prepoznavali sledi Stvarnika. Bodite radovedni in pomnožite številne darove, ki jih je Stvarnik položil v vas, in jih uporabljajte v dobro vseh ljudi in celotnega stvarstva. Od vas, dragi učenci in dijaki, je odvisna naša skupna prihodnost.“ Nadškof ni pozabil na starše in učitelje: „In vi, spoštovani starši in učitelji, bodite s svojimi izkušnjami opora in z osebnim odnosom do narave in do ljudi zgled. Vaše znanje bogati znanje otrok in mladih, vaši življenjski zgledi pa plemenitijo njihova srca, da bodo mogli, ko bo napočil njihov čas, znanje uporabljati s srcem in tako ta svet delati lepši in prijaznejši za vsakega človeka.“

Skrb za stvarstvo se začne pri meni. Sprejemati ga kot dar, biti hvaležen za vse, kar me obdaja. Vzeti, kar res potrebujem in misliti na tiste, ki pridejo za mano. To naj bo vodilo svetovnega dne molitve za ohranjanje stvarstva, ki mora postati vsakodnevna praksa.