Jure Sešek
September in nov začetek
Prvi september. Mesec, ki ima v svojem začetku toliko novega, mesec, ki nam vsako leto znova dokazuje, da čas res hitro teče. Tukaj je spoznanje, da počitniška meseca mineta hitreje, kot bi si želela večina. Danes se po vročem poletju začenja šolska jesen. V novo šolsko leto vstopa okoli 174.000 učencev in okoli 75.000 dijakov. Dan, ki je na moč poseben si bodo, upam, da po dobrem, zapomnili prvošolčki. 21.807 je takih, ki so danes prvič vstopili v šolo. Odrasli se sprašujemo kakšen svet jih čaka, kaj jim pripravljamo, kaj bo prinesla prihodnost. Bodo znanje, ki ga začenjajo nabirati, lahko uporabljali doma, ali ga bodo, kot zdajšnja generacija doštudiranih, nosili v svet?
Znanje, ki jih čaka, prihaja prek šol, ki so pri nas, zagotavlja ministrica, dobre in prijazne. Prepričan sem, da so tiste, ki so res take, in jih kot dobre in prijazne doživljajo učenci in njihovi starši, prijazne zaradi učiteljic in učiteljev, profesoric in profesorjev, ki resno in odgovorno opravljajo svoje delo, ki razumejo tudi velik pomen svojega dela pri vzgojnem procesu. Starši si želimo pomoči pri oblikovanju otroka v odgovorno osebnost, veseli smo, če, denimo, spoznamo, da razrednik razume otroka, da mu je mar za njegovo rast.
Zato je danes pravi dan, da se mnogim besedam o novem začetku in prometni varnosti v okolici šol, pridruži tudi beseda namenjena tistim, ki so tudi to poletje poslušali vzdihe v slogu: »Blagor vam, vse poletje ste doma. To pa so počitnice, kaj? Fino se imate, učitelji, fino!« Vem, da med letom ne razumemo ali sploh ne pomislimo na to, da ne morejo do dopusta med tednom, da so z delom zasuti tudi doma ... Ne verjamete? Če ne zaupate njim, pa vprašajte njihove žene, može ali otroke. Od prijateljev in sodelavcev, ki jim zaupam, pogosto slišim o delu učiteljic v noč, o testih, ki jih nosijo domov, odločitvah, ki jih morajo sprejemati, stresu, ki ga doživljajo.
Poklic učitelja je poslanstvo. No, moral bi biti poslanstvo, zaupano tistemu, ki je poklican in pravilno usmerjan, da znanje prenaša na mlajše. Da izobražuje in vzgaja! Učitelj je eden od poklicev, ki sodi v druščino nekdaj zelo spoštovanih! Saj veste: učitelj, župan in duhovnik ... Zdi se, da je spoštovanje vseh treh zbledelo. Pa ni prav! Spoštovanje in zavedanje pomembnosti učiteljskega poklica moramo vrniti med ljudi, med starše in otroke. Vzela ga je svoboda, ki se v zadnjih desetletjih izogiba vsakršnim mejam, vzeli so ga zakoni, ki branijo le pravice, zakoni, ki so pozabili na dolžnosti. Omajali smo ga starši, ki imamo svoje otroke za prijatelje in zaupnike in nič več za otroke! Prepogosto sem slišal mame, ki so v pričo svojega šolarja modrovale kako grozne so učiteljice, kako nemogoč je ravnatelj, kako trapast je šolski sistem. In kako naj potem pričakujemo spoštovanje s strani otrok? Vzgajamo z zgledom. O ja, tudi učitelji.
Spoštovanje poklicu dajejo tudi pogoji v katerih se ta opravlja, zagotavlja ga sistem, ki poklic lahko vrednoti prav ali narobe. Slišali smo lahko o smešnih dodatkih, ki jih osnovnošolski učitelji prejemajo za razredništvo, teme, ki so žgoče so dva meseca počivale, sindikalni voditelji, kot kaže, tudi. Zgodbe, ki jih ti glasno prinašajo pred nas, so aktualne predvsem pred volitvami, pridejo z željo politike, ko si ta zaželi sprememb. Zato na uradna tarnanja sindikata in njegovih glasnih predstavnikov ne dam veliko. Bolj zaupam tistim, ki sem jih omenil prej. Učiteljicam, učiteljem in njihovim domačim, ki iz prve roke vedo kaj doživljajo. In vem, da si želijo tudi, da bi lažje pridobili avtoriteto, ki se je z leti, kot spoštovanje poklica, marsikje izgubila. Razlogi za njeno pogosto odsotnost so podobni razlogom za pomanjkanje spoštovanja. Lahko bi posplošeno rekli: časi so pač drugačni ... Drži! Človek pa še vedno odrašča tudi ob liku učitelja. Otrok se z mejami še vedno srečuje tudi v šoli, tako kot nekoč, bi mu moralo biti kristalno jasno kaj je dovoljeno in česa se ne sme. Zgodbe o odvetnikih, ki spremljajo starše na govorilnih urah, bi morale biti le neverjetna neumnost. Nič drugega.
Starši z novim šolskim letom dobivamo novo priložnost, dana je učiteljem, deležni so jo otroci. Upam, da bomo nov začetek dobro izkoristili, da bomo dokazali, da smo se iz izkušenj nekaj naučili, da bomo hvaležni za trud tistih, ki se trudijo za nas.
Pa še nekaj: s šolskim letom hodi vzporedno tudi veroučno, katehetsko leto! Tudi pri verouku se srečujemo s skrbmi, ki sem jih omenil. Spoštovanje, hvaležnost, odgovornost naj spremljajo tudi vse, ki bomo vpeti v zgodbo, ki jo starši danes vse preveč pogosto jemljemo kot krožek, kot eno izmed dejavnosti. Češ: nogometni trening je prav tako pomemben kot ura verouka, nedeljski nastop pač preglasi potrebo po nedeljski sveti maši ... V teh dneh se bodo mnogi spraševali zakaj so pri verouku rekli, da je obvezen tudi obisk nedeljske maše. »A ja? Fant, kaj vse potrebuješ za to, da boš čez nekaj let naredil birmo!« Ja, »naredil« birmo rečejo. Pardon, zakramenta ne narediš, prejmeš ga! Zato: vse dobro pri vsem, kar bomo prejeli to leto, uspešno pri vsem, kar bomo morali narediti in hvala vsem, ki se boste trudili, da bo šolsko leto pravično, prijazno, uspešno in spoštovano! Predvsem pa, dragi vsi, ki bomo ocenjevali otroke, učitelje, znanje, sistem … Ne iščimo slabega, skušajmo iskati dobro in popravljajmo svoje napake.
