p. Robin Schweiger
Tišina
Komentar tedna Matjaž Merljak
Mesec avgust se je že prevesil v drugo polovico, pa vendar je še čas, da si morda vzamemo čas za sebe v tem ali v prihodnjem mesecu. Veliko je možnosti različnih duhovnih vaj, kjer nam Gospod govori na srce in nas uči hoje za Njim. Ta čas je lahko bogat v vseh ozirih. Potrebno je samo odpreti srce Božji besedi, ki nas tudi danes nagovarja s svojo močjo in svojimi mislimi. Božja beseda oblikuje naša srca, da postajamo bolj Gospodovi, bolj Kristusovi.
Za dobro opravljene duhovne vaje pa sta potrebna tišina in odmik od vsakodnevnih stvari in skrbi, pa tudi duhovno vodstvo. V tišini vsaka stvar dobi drugačno, namreč globjo dimenzijo. Na začetku smo lahko še obremenjeni z raznimi mislimi ali z vsakodnevnimi stvarmi, ki nas vznemirjajo. A nam prav tišina pomaga, da se počasi osredotočimo na bistvene stvari in gremo globlje vase. V tišini srca nam tudi Gospod lažje spregovori na srce.
Papež Benedikt XVI. je ob neki priložnosti rekel: »Tišina je sestavni del komunikacije. V njeni odsotnosti besede, bogate z vsebino, ne morejo obstajati. V tišini bolje poslušamo in razumemo sebe. V tišini se rodijo ideje in dobijo globino, bolje razumemo, kaj hočemo povedati in kaj pričakujemo od drugih«.
V tišini nam Gospod spregovori kakor prijatelj prijatelju. In bolj ko gremo v globino odnosa z Bogom, manj so pomembne besede. Važen je odnos jaz – Bog. Pomembno je okušanje tega odnosa. Za dobro opravljene duhovne vaje pa je pomembno tudi duhovno vodstvo, ki nas spremlja na tej poti. Na duhovni poti se lahko marsikaj dogodi, zato je potrebno reflektirati in se s kom o tem pogovoriti. Tako smo bolj gotovi, da smo na pravi poti.
Potreben je tudi daljši čas za duhovne vaje, da se umirimo, da se zavemo svojih korenin, da gremo globje v srce. Ker živimo tako napeto življenje v vsakdanjem življenju, je to potrebno. Od vsakega posameznika je odvisno, kako hitro se lahko umiri. Običajno potrebujemo do tri dni, da se počasi umirimo in da pozabimo na vsakodnevne stvari, ki nas morda na začetku še begajo.
Božja beseda napolnjuje srce, daje hrano, a kaže tudi smer. Zato so najboljše duhovne vaje, če so lahko osebno vodene, čeprav večkrat to ni možno. Prav v osebnih pogovorih se lahko začrta osebna pot duhovne rasti vsakega posameznika. Bog se sklanja k vsakemu človeku in ga osebno vodi v procesu odrešenja in duhovne preobrazbe. Sadovi take poti so vidni, če delamo take duhovne vaje več let zaporedoma. Potem tudi lažje vidimo, kako nas Bog vodi skozi življenje. Predvsem pa občutimo, da take duhovne vaje potrebujemo za osebno rast.
Tišina oziroma trenutki tišine naj postanejo tudi sopotnica našega vsakodnevnega življenja. Bolj ko je življenje naporno, bolj se je potrebno umikati v tišino, kjer se človek zbere in najde moč za vsakodnevno darovanje bratom in sestram. Taki trenutki tišine so kot oaze miru, balzam za dušo, kjer se duša napoji z Živo vodo. Črpanje iz studencev Žive vode postaja vsakodnevna koristna naloga, ki nam kaže pravo smer v življenju.
Poleg trenutkov tišine bomo lahko okušali tudi lepoto evharistije in vsakokratno srečanje z živim Bogom. Bolj ko smo povezani z Gospodom, bolje ga čutimo in ga potrebujemo v vsakdanjem življenju. Evharistija tako postane pomemben vir krščanskega življenja in duhovne rasti. Postane srečanje, v katerem darujemo vse svoje življenje in tudi samega sebe. Gospod pa se nam daje v hrano za življenje in za služenje bratom in sestram.
Tišina, (osebno vodene) duhovne vaje, evharistija ustvarja tudi skupnost verujočih. Prav v skupnosti se človek lahko oblikuje in tudi raste v duhovni preobrazbi, da bi bil bolj Gospodov, bolj Kristusov. Zato je tako pomembna skupnost in tudi njeno pričevanje tako posameznikov kot tudi same skupnosti. Privlačna in živa skupnost bo tudi vabilo za nove člane, da se jim pridružijo.
Naj bo blagoslovljen čas pri poglabljanju vase, predvsem pri okušanju tišine, ki je temelj in sopotnik duhovnega življenja.
