Begunec sem bil...

| 26.06.2015, 14:15

Pol stoletja po koncu druge svetovne vojne sta se v neki vasi med Lienzem in Špitalom ob Dravi nepričakovano srečali stari ženici. Prva že krepko čez devetdeset, druga morda dvajset let mlajša. Nekaj časa sta negotovo, skoraj nezaupljivo zrli druga v drugo, potem pa si planili v objem in brez besed s solzami sreče v očeh pozdravljali druga drugo in poskakovali od veselja ... Prva je v juliju 1945 odprla svoj dom mladi begunki z Gorenjske in ji omogočila, da je v negotovost in črnino ljubeljskega predora po nekaj tednih posijalo sonce upanja. Neizmerna sreča je objela tudi mnoge, ki so z rojstvom Slovenije leta 1991 po desetletjih izgnanstva znova stopili na domača tla. Za vse, ki so okusili begunstvo in doživeli tujino, je dan državnosti res lahko praznik.

V zadnjih tednih in mesecih mediji pogosto poročajo o beguncih, zlasti tistih, ki trkajo na vrata Evrope. Kdo jih bo sprejel? Koliko? Kam bi jih dali? Ta vprašanja zadevajo tudi Slovenijo, čeprav so neprijetna. Pred tedni je predsednik vlade razmišljal, da bi jih lahko sprejeli petnajst ali dvajset. Potem je prišel iz Bruslja predlog o kvotah za sprejem beguncev, po katerem naj bi Slovenija sprejela nekaj več kot sedemsto beguncev. Nedavni svetovni dan beguncev nam je v razmislek ponudil stavek „Lahko sem jaz, lahko si ti!“ Vrsta tistih, ki zaradi strahu pred preganjanjem zaradi rasne pripadnosti, vere, narodnosti ali političnega prepričanja zapustijo svojo državo, ker jim ta ne nudi ustreznega varstva, je dolga.

Tudi Slovenci smo bili in smo med begunci. Če se ozremo le na naše izseljence, je bila večina med njimi na nek način prisiljena zapustiti svoj dom, domovino in kraje svojega otroštva. Prva svetovna vojna oziroma odprtje soške fronte je z domov pognalo na tisoče ljudi. Dolge kolone vozov, ob katerih so stopali zaskrbljeni možje, obupane matere in jokajoči otroci, so se vile skozi Vipavsko dolino na Gorenjsko, Štajersko in Koroško. Mnogi so morali naprej, v taborišča, ki so jih pripravili v različnih krajih takratne Avstro-Ogrske. Po nekaterih ocenah jih je bilo petdeset tisoč. Umakniti so se morali tudi rojaki, ki so živeli na desnem bregu Soče od Kanalske doline prek Goriških Brd do tržaškega zaledja. Tudi teh je bilo več kot dvanajst tisoč. Nekateri se niso nikoli več vrnili. Druge je pozneje znova pognal z doma fašizem s svojo tiranijo. Tudi Koroško je moralo po plebiscitu zapustiti več tisoč zavednih Slovencev, če so želeli preživeti.

Druga svetovna vojna je spet pognala z domov veliko število ljudi. Že na začetku so se nekateri umaknili sami, ker so vedeli, da jim grozi najhujše. Moge so prisilno odpeljali v tuje dežele ... V štirih letih so si marsikje podajale kljuke različne vojske. Nekateri so čez noč ostali brez sosedov ali sorodnikov. Odločali so se med strahom in domom. Konec druge svetovne vojne, ki se je pri nas nadaljeval po pravilih revolucije, je maja 1945 čez mejo pognal več kot dvajset morda celo trideset tisoč ljudi, ki so se znašli na Vetrinjskem polju kot vojni ujetniki in begunci. Ne samo Ljubelj, tudi številni drugi kraji ob meji, so bili neme priče številnih skupin in posameznikov, ki so v letih po vojni iskali zatočišče na drugi strani železne zavese. Žal so mnoge ujeli in jih zaprli, nekatere pobili. Sam sem poslušal pripovedi in prebiral dnevnike fantov, ki niso več zdržali doma in se odločili za pot na tuje. Pričevanj ne manjka. Tudi dekleta so se po prestani kazni v komunističnih zaporih pogosto odločila za beg. Spet drugi so bežali, da bi bili skupaj s svojo družino onkraj železne zavese. Ni šlo brez tveganja. Še v letu 1991 so streljali za posamezniki ali skupinami, ki so prek naše meje iskale pot v svobodo. O tem bi znali marsikaj povedati ljudje kot je na primer Branko Masleša. Tudi duhovniki v obmejnih župnijah so pogosto delili blagoslove tistim na poti prek meje.

Naše begunce so v povojnih letih sprejemali v zbirnih taboriščih v Avstriji, Nemčiji, Italiji ... Nekateri so več let čakali na pot v obljubljeno deželo. Ko so se vkrcali na ladjo v Trstu, Genovi ali v kakšnem drugem pristanišču, so upali, da se začenja novo življenje. Mnogi so bili presenečeni, ko jih je ob prihodu na kopno znova čakalo taborišče; bili so begunci, razseljene osebe, brez potnega lista, brez pravic ... In vendar so si pozneje lahko uredili življenje, postavili svoje domove in začeli poganjati korenine v novi domovini.

Če bi se poglobili v seznam, bi bili presenečeni, koliko pesnikov in pisateljev, slikarjev in skladateljev, zdravnikov in znanstvenikov, izumiteljev in vidnih politikov v tujih parlamentih je izkusilo usodo begunstva; celo dva kardinala sta med njimi. Vsi bi znali povedati, kaj jim pomeni domovina, kaj samostojna Slovenija, svobodna dežela, v kateri te ni več strah kdaj bo prišlo vabilo za obisk notranje uprave ... Vsak bi znal povedati, kako hvaležen je tistemu, ki mu je ponudil pomoč, odprl vrata svojega doma, mu pomagal do prve zaposlitve ...

Na vprašanje, kakšen naj bo naš odnos do beguncev, ne odgovarja birokracija, ampak srce. Tisti, ki so najbolj odgovorni za skupno blaginjo Slovenije, pa bi se morali ob dnevu državnosti vprašati, zakaj na tisoče mladih vsako leto „beži“ na tuje. Strah jih je prihodnosti; nimajo zvez, da bi dobili primerno službo; ob poštenem delu si ne morejo privoščiti družine ... Na tuji jih žene želja po svobodi, po prostosti, po boljšem življenju, po neodvisnosti, po lepši prihodnosti ..., ker vsega tega nimajo doma.