Tadej Sadar
Sivina prihajajočih časov
Te dni so mladi še posebej pred našimi očmi in težko je ne opaziti tesnobe, ki jo sicer skrivajo pod plaščem veseljačenja in strahu, ki ga utapljajo v takšni ali drugačni omami.Kdo bi jim zameril?
Katastrofalna je že izobraževalna politika, ujeta v sindikalno logiko po principu: "Če sem se učil za profesorja filozofije, moram dobiti službo učitelja filozofije, pa če gospodarstvo filozofe potrebuje ali ne!" Nacionalna katastrofa že leta generira zafrustrirane državljane, ki so se nekoč pridno učili, z večjo ali manjšo muko diplomirali, na koncu pa so državi odveč, ker jih nihče ne more zaposliti.
Tako smo po podatkih Eurofounda na prvem mestu po tako imenovanem "Mama hotelu". Kar 85 odstotkov mladih je doma, Slovenija pa je tudi svetovna rekorderka po podatku o dvigu starosti ženske ob prvorojencu, ki je v zadnjih desetih letih zrasla kar za pet let.
Dokler bodo predvsem s pomočjo najmočnejših medijev vladale verbalne domislice izbranih politikov in sindikalistov, ter krojile večinsko javno mnenje, v Sloveniji ne bo bolje. Ne bom vam jih našteval, ker sem utrujen od nenehnega dokazovanja in se sam sebi vedno bolj zdim podoben don Kihotu. Tudi njih izjave so vedno bolj bizarne, najbolj izstopa tista, da je bilo v socializmu bolje in smo bili bolj zadovoljni, ker v trgovinah ni bilo izbire in smo vsi hodili okoli v istih čevljih in oblekah, dane pa naj bi bili prav zaradi prevelike izbire nesrečni. Vsem, ki podpišete zgornjo izjavo sporočam, da se svobodno lahko odločite in svojo izbiro zožate na eno trgovino in en izdelek, morda vam uspe celo obuditi proizvodnjo znamenitega trabanta, ki je bil tako značilen kot edina opcija v nekdanji vzhodni Nemčiji. Saj veste, to je tisti del Nemčije, ki je imela socializem in iz katere so prek Berlinskega zidu bežali za ceno življenja. Kako kratek spomin? Kakšna ignoranca zdravega razmisleka?
O tem zakaj je tako v današnjem svetu, je odlično spregovoril doktor fizike in doktorand filozofije, Matjaž Ličer na valu 202, citiram: "Velik problem današnjega časa na ravni diskurza je to, da imajo vsa mnenja enako težo. Mediji igrajo zelo problematično igro. Problem je, da poveličujejo neko proti mnenje, da to izpade kot nekakšna protiutež relevantni znanstveni raziskavi." Konec citata.
Kako resnično. »Problem današnjega časa je, da imajo vsa mnenja enako težo.« Ob koncu intervijuja je dr. Ličer omenil tudi dva filma režiserja Joshua Oppenheimerja, ki govorita o genocidu v Indoneziji, o poboju stotisočev bratov sodržavljanov. Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, me je vsebina filma pritegnila, še bolj njen avtor. Upam, da bodo njegove izjave tudi vas:
"Snemati film o preživelih genocida je, kot hoditi po minskem polju klišejev, ki služijo ustvarjanju junaških (če ne kar svetniških) protagonistov, s katerimi se potem lahko identificiramo, kar ponuja lažno zagotovilo, da smo v moralni katastrofi grozodejstva nič, kot storilci. (Film) Pogled tišine je, upam, pesem o tišini, ki jo rodi teror - pesmi o nujnosti prekinitve te tišine, pa tudi o travmi, ki pride, ko je tišina pretrgana."
Fantastične besede, ki tako neposredno zarežejo tudi v našo realnost preteklosti in sedanjosti.
V intervijuju z režiserjem Oppenheimerjem, ki je obiskal tudi Slovenijo, je novinarka naše osrednje medijske hiše pogumno postavila naslednje vprašanje:
»V Sloveniji so se zgodili po koncu vojne množični poboji, o katerih se desetletja ni govorilo. O tem se zdaj veliko govoril, a namesto sprave se zdi, da je Slovenija še vedno razdeljena na dva dela, kar dejansko paralizira državo in družbo, da bi šla naprej.«
In odgovor: »Generacije, ki so se borile v 2. svetovni vojni, umirajo, vprašanje preteklosti pa še vedno ostaja živo. Zelo pomembna lekcija je, da preteklosti ne moremo uiti. Preteklost te bo vedno ujela. Ker je preteklost del nas, ker določa, kako se porazdeli moč v družbi, ker določa, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Mi smo naša preteklost. Kot je rekel William Faulkner: 'Preteklost ni mrtva, niti preteklost ni.'«
Zadnji režiserjev citat Williama Faulknerja je tudi odgovor na vprašanje, zakaj mešam sedanjost in preteklost, zato ker sedanjost je preteklost.
Kdo pa mislite, da zares odloča o prodaji Telekomov, zavarovalnic in kar je še naše »srebrnine«, kot so jo poimenovali, da bi nas lažje zavajali? Kogar zanima, kje bo Telekom, na primer, čez nekaj let, naj si pogleda tržne deleže in rast konkurence, ki se združuje. Kogar res skrbi za stotine zaposlenih v Telekomu, bo primerjal dodano vrednost zaposlenega v primerjalni panogi in mu bo tudi jasno, kako konkurenčno je danes in kaj to pomeni za prihodnost. Res menite, da neko podjetje lahko kar vedno ostane srebrnina?
Ste kdaj pomislili kako globoko sega vpliv zaslužnih stricev in tet, zaradi katerih ob odkrivanju novih in novih grobišč poslušamo o tem, da bi zgodovino že morali enkrat zakopati, ko pa se kdo obregne ob borčevske pokojnine, med katerimi jih je 10.000 takšnih, ki borci nikoli niso bili, pa je zgodovina še kako živa in tukaj in sedaj.
Vse to so zgodbe, ki kreirajo naša življenja. Resnično upam, da se bomo zresnili prej preden gre vse po zlu, ker danes še imamo kje začeti, čez nekaj let bo vse samo še desetkrat težje, pa tudi zato, ker z vsakim izgubljenim letom izgubljamo tudi velikanski potencial cele generacije mladih, ki v nas upirajo oči in nas rotijo, da prenehamo z vsemi norostmi, ki vse na koncu rezultirajo v sivini prihajajočih časov.
