Jožica Ličen
Če kruh delil bi z bratom brat..
Sociala Tone Gorjup
V nekem psalmu beremo: »Gospod varuje tujce; siroto in vdovo vzdržuje, naklepe grešnikov pa razdira«. Sama se večkrat sprašujem ali so besede v svetih knjigah še aktualne, a so še smerokaz za pravičnejši in boljši svet? In odgovor je vedno enak: Božja beseda je vedno aktualna, od vekov na veke. Vsak človek, v vsakem času in vsakem kraju pa jo je dolžan spolnjevati, ne glede na družbene spremembe, ne glede na svoje udobje in ne glede na politične manire. V zadnjem času je veliko govora o pomoči revnim, veliko govora o pomoči tujcem in predvsem pa veliko govora o grešnosti drugih. Revščina, tujci, grešniki, to je za krščanstvo izziv; tujci, reveži, grešniki nam vere ne bodo vzeli, marveč nam ponujajo roko, da jo v polnosti zaživimo.
Naš primorski slavček pravi, da življenje ni praznik, življenje je delovni dan. V prenesenem pomenu bi lahko rekli, da vera ni stvar nedelje, temveč vsake ure našega življenja. Ni enostavno, pa vendar?
V teh dneh veliko govorimo o revnih predvsem v kontekstu odpisa dolgov. Osebno menim, da je to še ena populistična poteza tako imenovane socialne države, ki to že dolgo ni več. Res se pristojno ministrstvo in humanitarne organizacije trudimo, da omilimo stisko mnogih, toda obrazi stisk so različni in finančne injekcije so delo na kratki rok. Velik mož našega časa, Pedro Opeka, ne ustanavlja agencij in delovnih skupin in ne piše zakonov; on deli miloščino na dolgi rok tako, da daje ljudem delo, da jim vrača dostojanstvo, da jim pomaga živeti človeka vredno življenje. A bi bilo posnemanje res tako težko? Da ne bo narobe razumljeno, v vsakem primeru je potrebno pomagati ljudem, ki ne znajo ali ne zmorejo preživeti iz meseca v mesec; želim pa povedati, da je meja med dejanskim in namišljenim revežem zelo tanka in da človek ne živi samo od kruha. Zato je potrebno najprej definirati kdo je najrevnejši. Osebno menim, da je odpis dolgov korak nazaj pri odgovornem preživetju. Vsekakor se strinjam, da se to omogoči ljudem, ki jih je doletela kakšna nesreča, morda zdravstvene težave. Toda komfortno stanovanje, nerazumni stroški elektrike, vode, ogrevanja, da ne govorim o dolgovih za telefon, to prav gotovo ne more biti v domeni nekoga, ki prejema denarno socialno pomoč. Star in preizkušen pregovor pravi: »Odpri usta kolikor moreš.« Pri Karitas se zelo trudimo, da ljudi vzpodbujamo, da poprimejo za vsako delo, da sproti poravnavajo svoje obveznosti; končno različni transferi, ki jih po veljavni zakonodaji dobijo od države: denarna socialna pomoč, otroški dodatki, nadomestilo za brezposelnost, enkratne socialne pomoči, številne subvencije niso tako majhni. Srečujem se z ljudmi, ki iz tega naslova dobijo več, kot kakšen delavec, ki je zaposlen v podjetju, kjer je minimalna plača pravilo in ne izjema. Tudi to je vzrok, da mnogi ne iščejo dela, temveč socialno pomoč. Kaj pa upokojenci, ostareli, bolni, ki so v domovih za ostarele in imajo praviloma pokojnino nižjo kot so stroški oskrbe v domu? A bo tudi to razliko kdo odpisal? Kaj pa družine, ki imajo otroke v dijaških domovih, vrtcih, šolah in ne zmorejo mesečno poravnati stroškov, a bo tudi to kdo odpisal? Res, za pravično delitev dobrin je potrebna modrost, strankarska pripadnost je premalo.
»Tujec sem bil in ste me sprejeli« ni le geslo Umetnikov za karitas, temveč veliko vprašanje kristjanov in vseh ljudi današnjega časa na katero bomo morali odgovoriti ob poslednji sodbi. Ko smo lansko leto izbirali geslo likovne kolonije smo imeli pred očmi obisk papeža Frančiška v Lampedusi in prav preroško začutili, da bo potrebno te besede ponavljati, kajti val beguncev je po vsem svetu sprožil številna vprašanja. Ko preko družbenih omrežij vidimo prepolne čolne ljudi, neznosne razmere v begunskih taboriščih, sledimo podatkom, da so med preganjanimi tudi starci, matere, otroci nas presune, morda do te mere, da se celo zjočemo. Ko pa nam povedo, da bi od vseh teh nesrečnikov lahko prišlo v Slovenijo 700 bratov in sester v stiski, so naša čustva pozabljena. Nekdo je zapisal, da bo s temi nesrečniki prišla v našo domovino muslimanska vera. Tudi, če pozabimo, da je Abraham oče vseh, ne smemo in ne moremo pozabiti, da se druga verstva vrinejo le tam, kjer je osebna vera ali vera naroda mlačna. Ta bojazen in strah je popolnoma odveč. Namesto veselja, da nam je v tem globalnem svetu dano, da lahko svojo vero oznanjamo tudi drugim, se bojimo novih poslušalcev, se bojimo biti verodostojni pričevalci, da bi nas tudi drugi po naših delih usmiljenja spoznali. A res pozabljamo, da so bili tudi slovenski bratje in sestre v preteklosti preganjani v begunstvo. Med prvo svetovno vojno se je tisoče Slovencev preselilo v neznano in še sedaj med narodom krožijo zgodbe kako lepo in dobrohotno so bili sprejeti. O drugi svetovni vojni ne bi izgubljala besed, le to lahko rečem. Če ne bi tisoče Slovencev po vojni sprejela Argentina in nekatere druge države, bi bile naše jame še bolj polne in narodni greh še večji. In prav v tem kontekstu razumem tretji del psalma, ki pravi, da Gospod naklepe grešnikov razdira. Ob tem pa se spet vračam k nekim drugim besedam primorskega slavčka, ki pravi: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.«
Pa vse dobro vam želim.
