Papež: Vse rane v družini vplivajo na otroke
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
Papež Frančišek je pri zadnjih nekaj splošnih avdiencah govoril o revščini, bolezni in smrti v družini, danes pa je pozornost namenil ranam, ki si jih z besedami, dejanji ali ne-dejanji prizadenemo v družinah. Če jih zanemarimo, te rane postanejo še večje in se lahko spremenijo v oblastnost, sovražnost in prezir. Takrat postanejo globoka bolečina, ki ločuje moža in ženo, ki razumevanje, podporo in tolažbo iščeta drugje. Ta opora običajno ni v dobro družine. Ko ni več ljubezni med zakoncema, pa težo vsega tega najbolj občutijo predvsem otroci, je opozoril papež.
Papež Frančišek se je ustavil predvsem pri ranah, ki zaradi nerazumevanja med zakoncema nastanejo na dušah otrok. Ko te rane poskušamo blažiti z darili in sladkarijami, pravzaprav izgubljamo smisel za najbolj boleče in globoke rane otroške duše. Papež je ob tem omenil vedenjske motnje, psihično zdravje, strah staršev in otrok. »Ko odrasli izgubijo glavo, ko vsakdo misli se nase, ko se oče in mama prizadaneta, otroška duša zelo trpi, doživlja občutek obupanosti. In to so rane, ki zaznamujejo za vse življenje.«
V družini je vse med seboj povezano, je poudaril papež. Ko je njena duša nekje ranjena, se okužba razširi na vse. Ko mož in žena, ki sta obljubila, da bosta eno meso in bosta oblikovala družino, obsesivno mislita samo na lastne zahteve po svobodi in nagrajevanju, ta izkrivljenost korenito načne srce in življenje otrok. »Velikokrat otroci skrivaj jokajo,« je opozoril papež in nato spregovoril o primerih, ko je ločitev neizogibna. »Včasih lahko postane celo moralno nujna, ko pomeni rešiti šibkejšega zakonca ali male otroke pred težkimi ranami, ki jih lahko povzročijo oblastnost, nasilje, poniževanje, izkoriščanje, odtujitev in brezbrižnost.«
Hvala Bogu pa po papeževih besedah ne manjka tistih, ki podprti z vero in ljubeznijo do otrok pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verovali, četudi se zdi nemogoče znova jo zaživeti. Vendar te poklicanosti ne čutijo vsi ločeni. V samoti vsi ne prepoznajo Gospodovega poziva, ki jim ga namenja. Kot je dejal sveti oče, okoli sebe vidimo družine, ki živijo v t. i. neurejenih situacijah. Ob tem se nam postavljajo vprašanja: Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci ne bodo postali talci očeta in mame?
Papež je Gospoda prosil za veliko ljubezen, da bi se tem osebam približali z njegovim usmiljenim srcem.
