Modrost preseka

Kmetijstvo | 12.05.2015, 14:29

V petek, na god sv. Zofije, ki se, kot kažejo napovedi vremenoslovcev, ne bo izneverila svojemu slovesu mokre svetnice in bo za dobršen del slovenskih njiv prinesla nekaj hudo potrebnih dežnih kapelj, se bo zaključila letošnja, za deset dni podaljšana subvencijska kampanja, oziroma obdobje v katerem morajo slovenske kmetije po elektronski poti oddati letošnjo zbirno vlogo, ki je prvi korak do plačil, ki jim v skladu z ukrepi Skupne evropske kmetijske politike pripadajo za njihovo kmetovanje.

Ta plačila so v javnosti pogosto narobe razumljena, še posebej pa sem žalosten, ko jih nekateri, ki so zelo dobro poučeni in seznanjeni, tako z njihovimi temelji, kot tudi sistemom, po katerem se podeljujejo, problematizirajo in jih poskušajo prikazati kot nekaj, kar kmetom ne bi smelo pripadati ali pa, kar je še huje, kot sredstva, ki jih kmetje neupravičeno prejemajo iz rok vseh davkoplačevalcev.

Če mi ne verjamete, se kar odpravite na najbolj obiskane spletne portale, poiščite kakšno novico povezano s kmetijstvom in že boste v komentarjih pod novico lahko prebrali številne trditve, ki bi jih lahko označili celo za sovražni govor.

Pa temu ni tako. Sistem kmetijskih subvencij je resnici na ljubo dokaj zapleten in t.i. Reforma skupne kmetijske politike, ki se z letošnjim letom vendarle začenja udejanjati, ga ni poenostavila, ampak v nekaterih delih še bolj zapletla. V grobem bi lahko rekli, da kmetje prvi del plačil dobijo v povezavi s kmetijskimi površinami, ki jih obdelujejo in kmetijsko pridelavo, ki jo na teh površinah vršijo. Ta prvi del plačil je obdavčen, saj ga finančno gledano okarakterizirajo kot plačila, s katerimi kmetom do neke mere kompenzirajo (pre)nizke odkupne cene pridelkov.

Drugi del plačil je sestavljen iz sredstev za tiste kmetije, ki obdelujejo zemljišča na območjih, ki so manj primerna za kmetijsko pridelavo in pa plačil za posebne okolju prijazne kmetijske prakse, ki pomembno vplivajo na ohranjanje naravnih virov in zmanjševanje okoljskih vplivov kmetovanja.

Reforma skupne kmetijske politike se hvali z ozelenitvijo, kar pomeni, da že prejem prvega dela subvencij pogojuje z različnimi zelenimi praksami. Te za slovensko kmetijstvo, ki je (hvala Bogu) svetlobna leta daleč od industrijskega, kot ga poznajo v nekaterih zahodnih državah, večinoma ne bodo pomenile velikih težav.

Veliko bolj vprašljivi so nekateri ukrepi, ki se bodo do leta 2020 izvajali v okviru t.i. Programa razvoja podeželja in so večinoma nastajali predvsem pod taktirko t.i. naravovarstvenikov. Kmetije so namreč z njimi marsikdaj postavljene v nezavidljiv položaj, ali se odločijo za te ukrepe, prejmejo sredstva in postanejo "komunalci" na svojih zemljiščih, ali pa se odločijo za ohranitev pridelave hrane in so jim ta sredstva nedosegljiva.

Odgovorni se izmikajo odgovornosti za nastali položaj in kmetom pravijo, da se morajo sami odločiti, kaj bodo storili in da jih nihče ne sili, da se vključujejo v te programe, če z njimi niso zadovoljni.

A ti odgovorni bi se morali tudi zavedati, da je modrost napredka na marsikdaj dokaj različno usmerjenih področjih v tem, da se v množici interesov iščejo preseki, ki so skupni vsem. In če bi se ob snovanju kmetijsko okoljskih in podnebnih ukrepov iskalo take preseke, danes mnoge slovenske kmetije na območju Nature 2000 ne bi bile postavljene v pat položaj, ko se za nadaljnjih nekaj let zavestno odpovedujejo evropskim sredstvom, zato da bi ohranile kmetijsko pridelavo.

In če ob vseh teh zapletih upoštevamo še dejstvo, da se v resnici dobršen del proizvodno vezanih subvencij v praksi prek nižjih odkupnih cen prelije v mošnjičke odkupovalcev, kmetom pa od njih ostanejo le davki, so povsem razumljive vedno bolj glasne kmečke zahteve, da se subvencije ukine in namesto vsega tega cirkusa pošteno plačajo kmetijski pridelki.

Le zakaj bi namreč imela družba pravico od kmetov zahtevati, da svoje pridelke prodajajo pod ceno, če subvencije, s katerimi se to izgubo v neki meri pokriva, ta ista javnost problematizira in prikazuje kot nekaj, s čimer kmetje bogatijo na račun davkoplačevalcev.

Čas je, da si natočimo čistega vina in čas je, da pridelavi hrane damo mesto, ki ji gre. Če bomo dovolili sovražni govor in kmeta spet uporabili za "sovražnika ljudstva", bomo najprej ostali lačni, takoj nato pa nas več ne bo.