Življenje zaradi življenja

| 29.04.2015, 09:31

Eden najslavnejših znanstvenikov današnjega časa, Stephen Hawking, je v knjigi Na ramenih velikanov v uvodu zapisal tudi naslednje: "Vprašanje je, ali ima naše življenje sploh še smisel, če nismo v središču vesolja?"

Ne vem, če kakšen stavek lahko bolje opiše človekovo dojemanje življenja in vso tragiko sedanjega trenutka, ki ga sijajno razgalja tudi z oskarjem nagrajeni dokumentarni film z naslovom »Inside Job«. Če imate dober želodec in še boljše živce, si ga oglejte, obljubljam vam, da boste lažje razumeli zakaj se svet vrti v smer, ki jo vse manj razumete in zakaj, kljub temu, da bi si vsi želeli drugače, ne pomoč, ne morala, ne pravica, ne bo prišla od drugod. Ne iz Evrope, ne iz zibelke demokracije, Amerike.

Zaman je tudi stalno kazanje s prstom v te ali one barabe, takšne ali drugačne barve, ker je s prstom treba pokazati na človeka.

V obrazložitvi o človeškem vedenju lahko beremo: »Vedenje ljudi lahko razdelimo v tisto, ki je skupno za vse in drugo, ki ga ločimo na nenavadno, a sprejemljivo in na zunaj sprejemljivih meja.« S tem se verjetno vsi strinjamo, težava nastane, ko moramo določiti kaj je tisto, kar je »zunaj sprejemljivih meja.« Zakaj namreč toliko kraje, laži in nasilja, dejanj za katera se tudi verjetno v veliki večini strinjamo, da so zunaj sprejemljivega? Po moje zato, ker človek dejanje vedno lahko tudi opraviči.

Kolikokrat ste že slišali stavek »Znajdi se.«, ali »Nedolžna laž.« Naprej lahko beremo, da je: »Sprejemljivost obnašanja močno odvisna od družbenih norm in je urejena z različnimi oblikami družbenega nadzora.«.

Če torej kdo hoče ubrati bližnjico, kar je v osnovi prevara, pa obračajte kakorkoli hočete, ima nepridiprav zelo enostavno rešitev, spremeniti mora družbene norme – eden od priljubljenih stavkov iz tega bazena je: »Saj vsi tako delajo.« Dobro. Morda pa res vsi tako delajo, toda to še ne pomeni, da je tako tudi prav, bi lahko mirno dodali, pa čeprav vsi mediji v en rog tulijo, da je resnica takšna in jim večina potem tudi verjame.

Saj je vseeno, katero temo vzamemo za primer, vse se odvijajo po istem principu: Če se z neko rečjo da zaslužiti nekaj milijonov, je nato samo še vprašanje matematike, koliko odstotkov teh milijonov je dovolj, da se s pomočjo medijev spremeni družbeno normo, ki bo zgodbo kupila, ali požegnala če hočete.

Pisatelj in profesor na Cambridgu in Oxfordu, Cliwe Staples Lewis, ki ga poznamo kot avtorja Zgodb iz Narnije v knjigi z naslovom Vprašanje bolečine zapiše: „Na vsaki stopnji verskega razvoja se lahko človek upre ... Svoje duhovne oči si lahko zatisne pred numinoznim (pred vsem, kar je večje od njega op. a.), če se je pripravljen ločiti od polovice velikih pesnikov in prerokov človeške vrste, od svojega otroštva, od bogastva in globine izkustva, ki ne pozna nobenih zavor. Na moralni zakon lahko gleda kot na utvaro in se tako odžaga od skupnega temelja človeštva.“

In to počne človek že vso zgodovino, zadnjih nekaj sto let pa zelo intenzivno in v velikanskih razsežnostih, ki v to »razsvetljenje« in »preobrazbo« sili milijone, jih mori in jim pohablja življenja.

V Slovarju simbolov, kako pomenljivo, je pod geslom človek tudi naslednji odlomek: »Človek je duh in meso. Toda obstajajo bitja, imenovana človek, ki nimajo duha in se lagodno počutijo v svetu, ki se je obrnil od Boga.«

Zadnja beseda je po mojem mnenju bistvo današnjega problema človeka in sveta, namreč Bog. Priznati Boga je priznati drugega, priznati drugega pa je ravno odpovedati se tistemu, kar smo slišali na začetku komentarja, »ali ima naše življenje smisel, če nismo v središču vesolja?«

Bog je drugi, ni jaz, je objektivno, resnično in ne subjektivno, oziroma tako kot se meni dozdeva.

Kako tragikomično je danes poslušati in opazovati ljudi, ki se spoznajo na vse in ne priznajo nobene avtoritete. In spet lahko vzamemo primer iz kateregakoli področja.

Seveda lahko današnjega človeka razumemo in opravičimo, saj je vsak izmed nas ranjen, nerazumljen, neslišan in predvsem neljubljen, ker je vsak posameznik del bojnega polja na katerem se bojuje dobro in zlo. Toda če se ne bomo ustavili in temeljito popravili smeri, se bojim, da se bo uresničil strah, ki ga potihem slutimo že mnogi in o katerem je že pred desetletjem preroško govoril pater Marko Rupnik, ki je na enem od predavanj govoril o tem, da se »svet pripravlja na veliko vojno, mi pa se še vedno ne zresnimo.«

Ne gre za strašenje. Bog ne daj. Toda če se vsak od nas ne bo zazrl vase in naredil vsega kar je v njegovi moči, da se upre logiki pred katero svari, kot se je lepo izrazil Lewis: »... polovica velikih pesnikov in prerokov ...«, bodo stvari šle iz slabega na slabše.

Ker sem omenjal patra Rupnika, bi rad končal z njegovimi besedami, ki v meni ne nehajo odmevati in so velike besede upanja: »Nikogar se nam ni treba bati, ker je Kristus že vse premagal in tudi ničesar se nam ni treba bati, ker smo krščeni že umrli.«

Seveda s tem nismo rešeni bolečine in telesne smrti, toda iz krstne milosti lahko črpamo moč, da se v današnji svet, ki ga bodo morda nekoč zaradi vseh milijonov nedolžno pobitih poimenovali tudi mračni novi vek, zazremo z vero, upanjem in ljubeznijo.

Iz krsta lahko črpamo moč, da najdemo smisel tudi če nismo, ali pa še bolje, ravno zato ker nismo v središču vesolja.