Teorija spola – prazen strah ali grožnja?

Slovenija | 14.04.2015, 14:10 Marjana Debevec

V času sprejemanja zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih smo večkrat slišali za izraz „teorija spola“. Nekateri so zmajevali z glavo, češ saj gre za utopijo ali napihovanje realnosti s strani nasprotnikov zakona. Mogoče pa se premalo zavedamo, da gre pravzaprav za filozofijo, ali bolje rečeno ideologijo, ki je že močno prodrla v Zahodni svet.

Težko je v nekaj vrsticah zaobjeti antropološko in kulturno ozadje teorije spola. Omenjeno ideologijo je prvič v praksi na začetku 70. let poizkusil ameriški psiholog John Money. Pri svojem delu se je srečeval s pojavi medspolnosti in je trdil, da razlika med moškimi in ženskami izhaja bolj iz vzgoje, kot pa iz biologije. Money je predvsem na vsak način hotel potrditi svojo teorijo, kar pa je pustilo strašne posledice na njegovih bolnikih. Na radiu smo že poročali o Davidu, kot prvi žrtvi teorije spola. Njegovo teorijo so zatem razvijali zlasti sociologi in filozofi.

Teorija spola je sprva zagovarjala tezo, da lahko na spol gledamo z dveh zornih kotov: spol kot nekaj naravnega, biološkega (angleško sex); in pa obravnavanje spola kot nečesa družbenega, kulturnega; (po angleško gender; kar je prvotno pomenil slovnični spol).

Vse do sredine 90-ih let je znotraj feminističnega gibanja in tudi znanstvenega konsenza prevladalo razmišljanje te dvojne razsežnosti. Feministična teorija pa se je v 90-ih letih radikalno preusmerila na preučevanje spola le kot družbene realnosti; tako spol nima več biološke razsežnosti.

Po mnenju poznavalcev pa je teorija spola povezana tudi z marksizmom. Tradicionalni marksizem je trdil, da je osnova vseh družb in človekovega bivanja kot takega ekonomska. Ko se presežejo krivice na ekonomskem področju, se bodo presegle tudi krivice na vseh ostalih področjih. Gre za ukinitev vseh razlik in dosego popolne enakosti, ki ni več enakopravnost, ampak enakost – uniformnost.

Teorija spola pa trdi, da je treba začeti pri kulturi – spremeniti zavest množic v prid popolne enakosti, da bi lahko sčasoma zadovoljili ekonomske potrebe, oz. presegli različne krivice na ekonomskem področju. Človeka je torej treba prevzgojiti, ga narediti novega na podlagi enakosti. In kaj je temelj vsakršnih razlik in trdih identitet? Spol. Vse ostale identitete (narodnostne, verske, stanovske) so bolj ali manj družbene, kulturne. Spol in družina pa se dotikata narave. In da bi bil ta človek pripravljen na bodoče želene radikalne spremembe na ekonomskem področju, mora najprej ukiniti pri sebi razumevanje pojmovanje vsakršnih razlik. Da se razlike izrinejo, je treba napasti spol: vsa biološka realnost je po teoriji spola samo neka iluzija, nasledek nekih stereotipov.

Nosilka teorije spola je v 90.-ih letih postala filozofinja Judith Butler, ki predava na univerzi v Kaliforniji. Omenjena teorija trdi, da je zaradi pretekle prevlade moškega nad žensko naloga demokratičnih držav spodbujati prevzem oblasti s strani žensk, ki bi se tako osvobodile moške nadvlade. Zakonodaja mora tudi popraviti napake narave, ki žensko postavlja kot neenakopravno moškemu, še posebej zaradi njenega materinstva, ali pa nepravičnost, ker moški nimajo možnosti dojiti svojih otrok. Tako očetovstvo in materinstvo nista več resničnosti v odnosu do moške in ženske narave, ampak zgolj družbene vloge, ki ju je mogoče zamenjati. Osnovni izziv teorije spola je zanikati spolno različnost ter tako podpreti različne spolne usmerjenosti, med njimi tudi istospolno. Tudi slednjo naj bi človek sam izbiral. Teorija spola tako razvija koncept, ki se oddaljuje od človekove telesnosti, par in družino naredi za brezspolno ter izbriše krvne vezi med družinskimi člani. Gre za teorijo, ki se ne meni za pomen moškosti in ženskosti, ki je nujna za vzgojo otrok.

Menjati spol bi zato po mnenju teh teoretikov morala biti pravica vsakega, stroške kirurškega posega mora kriti javna zdravstvena blagajna. Ženska ni več pogojena z materinskostjo. Odstranjena je njena zavezanost rojevanju, njena vloga v tradicionalni družini.

Mnogi poznavalci teorijo spola povezujejo tudi s feminizmom in sicer v njegovi tretji fazi, ko se feminizem dokončno poveže s homoseksualnim aktivizmom. Osnova teorije spola je tako v tem, da biološki spol ni pomemben, ampak je pomembno, kaj si ti misliš, da si. Spol in spolne vloge naj ne bi bile biološke danosti. Ker gre za kulturne in jezikovne konstrukte, jih je možno po volji in želji posameznika spreminjati, odpravljati, prilagajati.

Omenjeno teorijo že poučujejo ali bolje rečeno izvajajo v nekaterih vrtcih Zahodnih držav, saj naj bi bila dovolj učinkovita le, če se otrok z njo seznani že pri treh letih. Ideološka identiteta moškega in ženske se tako zamaje že v zgodnji starosti.

In kakšne bodo posledice zmage te teorije? Človeku napad na naravo ne bo prinesel sreče. Dovolj zgovoren je podatek, da je na Švedskem največja stopnja samomorilnost prav med otroki.

Posledica teorije spola v družbenem življenju je demonični potrošniški svet, trdijo poznavalci. To je potrošništvo v svoji skrajni izpeljavi in v svoji najbolj nepredvidljivi obliki. Današnje potrošništvo na Zahodu je slavljenje materialnega. In v kolikor je teorija spola odlično vpeta v potrošništvo in ga odlično tudi nadalje širi, ni čisto več nerazumljivo, zakaj otrok postane pravica; zakaj je lastništvo nad določenim človeškim bitjem pravica, ki naj bi zadovoljevala določene potrebe ali želje odraslih ljudi. Gre za skrajno izpeljavo potrošništva, ki pa ne priznava nobenih absolutnih norm – priznava zgolj materialno realnost in načelno ali navidezno enakost med ljudmi, ki je v resnici uniformnost, absolutnih ali nespremenljivih moralnih norm pa ne.

Ta materialistična in relativistična miselnost pa se uveljavlja na totalitarni način. Gre za to, da spremenimo kulturo določene družbe, napademo naravo, da bi se lahko zgodila neka enakost v materialnem, ki se odlično odraža v potrošništvu: vsi trošimo, vsi živimo v državi, ki nam omogoča maksimalno uživanje naših trenutnih želja. In da bi bili odvisni samo od tega in izpraznjeni vseh vrednot in idej, je treba napasti spol in naravo ter biti pri tem totalitaren – spomnimo le na napad na festival ženskosti, ki so ga morali zaradi pritiskov določenih feminističnih in lezbičnih skupin celo odpovedati. Gre torej za diktaturo relativizma – absolutizacija nečesa, kar je že samo po sebi relativno.

Naš odgovor na teorijo spola je lahko najprej v tem, da se zavemo ideoloških silnic v medijih, politiki in družbi – ter ne pustimo, da se te silnice poigrajo z nami, ampak mi nadziramo njih. Bodimo pozorni, kaj našim otrokom poskuša dopovedati kakšen krožek na šoli. Ustaviti indoktrinacijo naših otrok je namreč naša pravica. Zavedati se namreč moramo, da pri ideologiji spolov ne gre za 'nekaj ljudi z nekimi čudnimi idejami', temveč za dobro premišljen načrt, ki hoče doseči svoje, je prepričan p. Branko Cestnik.

Zatem naj bi dobro poznali svetopisemsko in krščansko pojmovanje zakona in družine. Spolnost, zakonska ljubezen, rojevanje otrok, vzgoja, graditev družine so del naše bogopodobnosti. To je srce naše etike in duhovnosti ter zlati rudnik, ki ima neskončno žil, ki jih moramo še raziskati.

Teorija spola je sicer res ekstremna in iracionalna, vendar se napaja v dejanskih težavah ženske in družine. Vsi smo torej poklicani bolj v polnosti živeti lepoto poklicanosti zakona in družine ter pokazati, kako nekaj velikega je odnos med možem in ženo, ki le v medsebojnem darovanju in ljubezni odsevata veličino Boga – Svete Trojice.