Zavedati se stisk vseh otrok

Naš pogled | 17.03.2015, 14:35 Petra Stopar

Nekaj več kot mesec dni bomo imeli državljani in državljanke na voljo za oddajo podpisa v podporo razpisu referenduma o noveli o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta čas se začne prihodnji ponedeljek, 23. marca, in bo trajal vse do 26. aprila.

Glede na to, da je v samo nekaj dneh uspelo zagovornikom pravic otrok zbrati več kot 80.000 predhodnih podpisov za referendumsko pobudo, je pričakovati, da se bo tudi tokratno zbiranje – ko je potrebna polovica manj podpisov – končalo še pred uradnim rokom. Ta pripravljenost Slovencev, da storimo vse, kar je v naši moči, da se do konca borimo proti napovedanim spremembam družinske zakonodaje, je dokaz, kako pomembno mesto ima v naši državi vrednota družine, ki jo sestavljata oče in mati, moški in ženska z otroki.

Ob vladnem načrtu prevrednotenja zakonske zveze moža in žene oziroma izenačitev pravic tistih, ki so poročeni, s pravicami homoseksualnih partnerskih skupnosti, pa ne smemo pozabiti na druge težave v naši družbi, kot je revščina otrok v socialno ogroženih družinah. Teh je na vratih centrov za socialno delo, predvsem pa humanitarnih organizacij vse več. Po podatkih Slovenske Karitas je od humanitarne pomoči v naši državi odvisnih več kot 20.000 družin. V teh družinah je še več otrok, šoloobveznih in še mlajših, nekateri imajo tako očeta kot mater, nekateri samo enega od njiju. Marsikje je poleg materialnih nezmožnosti prisotna tudi invalidnost, bolezen, duševna stiska …

Za te družine in otroke smo kot družba odgovorni vsi. Tudi, če ste nekdo, ki ima zadovoljiv socialni položaj in se v svojem okolju počuti zdravega, srečnega in zadovoljnega, ne nosite samo odgovornosti do svojih otrok ali bližnjih, ampak imate posredno odgovornost tudi do omenjenih družin v stiski. S svojim odnosom in s svojim delovanjem pokažete, ali vam je mar zanje in ali boste to zavedanje v svoji okolici tudi prebujali, seveda na način, ki vam najbolje ustreza … pa ni treba, da ste umetnik.

Imejmo tukaj zato enaka merila, kot jih postavljamo za pravice tistih otrok, ki čakajo, da jih nekdo posvoji. Če država pri dodeljevanju socialnih transferjev poskrbi najprej za koristi otrok in za njihove pravice, da ne živijo v pomanjkanju, naj tako na njih gleda tudi pri vprašanju starševstva. Enako naj velja tudi za nas – jemljimo zbiranje podpisov v podporo referendumu širše, razumimo ga kot pobudo, da ne spregovorimo samo v imenu otrok, ki potrebujejo očeta in mater, ampak tudi kot opozorilo, da se zavemo, koliko je med nami otrok, ki so zapuščeni, ki so na pragu revščine in že to določa njihov duševni razvoj. In da, tako kot bomo oddali podpis za referendum, v našem vsakodnevnem življenju oddamo tudi podporo za družine v stiski. Pa najsi bo v obliki finančne, psihološke ali zgolj duhovne podpore.

Tako bomo vsaj ublažili tegobe socialnih stisk, ne pa jih tudi izkoreninili. Pojavljale se bodo nove, vedno znova. Dokler bodo ranjeni rodovi in dokler starševska vzgoja otrok ne bo oblikovala v odgovorne in sočutne odrasle, ki se zavedajo dolžnosti do bližnjih, bomo kot družba revni ne le gmotno, ampak predvsem duševno.