Slovo od Ludvika Maka

| 26.02.2015, 14:05 Matjaž Merljak

V četrtek, 19. februarja 2015, so se na pokopališču v Slovenski Bistrici poslovili od švedskega rojaka Ludvika Maka. Zahvalno bogoslužje je daroval škof Jožef Smej. Opis pokojnega Ludvika Maka nam je posredoval izseljenski župnik Zvone Podvinski, prvi del pa je pripravil Jože Drolc, ki je bil 16 let izseljeniški duhovnik na Švedskem.

Ludvik Mak se je rodil sredi vojne vihre 13. marca 1944. To ga je še posebej zaznamovalo, saj je vojna vzela življenje njegovemu očetu, ki ga ni nikoli videl, ne poznal, a zato toliko bolj pogrešal. Odraščal je kot edinec s svojo mamo, tesno povezan z njeno družino, zlasti s svojim starim očetom, ki mu je ljubkovalno rekel oček. Njihov dom je bil blizu župnišča v Šmartnem pri Litiji, zato si je zgodaj vzel za zgled lik svojega odločnega in požrtvovalnega častnega kanonika Masnika, ki se ga je v svojih pogovorih zelo rad spominjal. Po osnovni šoli je do vojaščine hodil v cerkveno klasično gimnazijo v Pazinu v Istri. Zmeraj je bil ponosen na izobrazbo in formacijo, ki jo je prejel v tamkajšnjem zavodu. Ko je prišel od vojakov, se je zaposlil v domačem kraju, kjer se je srečal z Marijo Majal iz Slovenske Bistrice, ki je v litijskem koncu našla svojo za poslitev in se z njo poročil. Ker doma nista videla prave perspektive, sta se odločila za tujino.

Prišla sta na Švedsko, kjer sta začela svoje življenje v zelo skromnih razmerah. Zaposlila sta se v lesni tovarni v Vaggerydu. Kmalu sta ustanovila svoje podjetje, ki se je razvilo v tovarno furnirja, v kateri sta zaposlovala okrog 10 delavcev. Občudovanja vredna je bila Ludvikova ustvarjalnost pa tudi požrtvovalnost, ko je zaradi nabave surovin prepotoval vso Evropo in Severno Ameriko in vedno skrbel za to, da je uvažal tudi iz Slovenije.

Vse te napore sta Ludvik in Marija zmogla, ker sta bila v trdni zakonski skupnosti vedno drug drugemu v oporo in tako je v domu, ki sta si ga zgradila, rzasla solidna družina, ko so po vrsti prihajali otroci Rozmary, Anders, Fredrik in Karolina. Ob misli na svojo domovino Slovenijo so bili obema vedno prva skrb domači. Da bi bila Ludvikova mama in njegov stari oče na svojem, sta kupila hišo v Bistrici in jima tako omogočila zadovoljno preživljanje jeseni življenja.

Do katoliškega župnijskega središča v Jönköpingu so imeli skoraj 40 km, a sta kljub razdalji poskrbela za redni verouk svojih otrok. Po možnosti so se redno udeleževali nedeljske maše, kjer je Ludvik pogosto na orglah spremljal bogoslužno petje, irskim pasionistom, ki so vodili tamkajšnjo župnijo, pa iz svojih bogatih izkušenj pomagal z nasveti ob gradnji župnijskih prostorov kot član župnijskega gospodarskega in pastoralnega sveta.

Zelo so ga bili veseli Slovenci tamkajšnje župnije. Posebej je bila dragocena njegova pomoč ob vseslovenskih shodih švedskih Slovencev v Vadsteni, kjer je prav tako kot pri mesečnih slovenskih mašah v Jönköpingu običajno z igranjem na orgle spremljal petje slovenskih ljudskih pesmi.

Vsi štirje izseljenski duhovniki na Švedskem so pri Makovih našli oporo in bili pogosto deležni njihove gostoljubnosti. Prvi med njimi je bil Jože Flis. P. Janez Sodja je z navdušenjem pripovedoval, da tam v švedski pokrajini Småland pri Makovih, kjer so pred kratkim krstili četrtega otroka, ob njegovih dolgih potovanjih širom po Švedski poskrbijo, da se pri njih odpočije in okrepi.

Tega je bil njegov naslednik Jože Drolc še posebej vesel, toliko bolj, ko je ugotovil, da Ludvika pozna kot svojega sošolca iz gimnazijskih let. Sedanji dušni pastir Zvone Podvinski pa je Makove spoznal, ko je bil kaplan v Slovenski Bistrici. Na njihovo povabilo jih je enkrat obiskal na Švedskem in morda je ravno to pripomoglo, da se je ob odhodu g. Drolca lažje odločil za njegovega naslednika. In v veliko zadovoljstvo Slovencev na severu Evrope kot voditelj slovenske katoliške misije v Göteborgu delo slovenskega izseljenskega duhovnika na Švedskem opravlja še danes.

Slednji je pokojnega Ludvika Maka opisal kot izredno plemenitega človeka, duhovno bogatega in zvestega ženi ter otrokom oziroma družini. Zavedal se je pomena besed: mati, domovina, Bog. Ker je sam bil globoko povezan z Bogom preko molitve, sv. zakramentov in nedeljskega bogoslužja, je znal deliti to duhovno bogastvo naprej. Zaradi poštenosti, delavnosti in tudi iznajdljivosti je bil med drugim nagrajen za podjetnika leta v pokrajini Småland.

Bil je ljubitelj narave. Ob težkem in odgovornem delu ter potovanjih mu je prijalo, da se je v naravi sprostil in si nabral novih moči. Preko narave je vedno znova našel stik z njenim Stvarnikom. Posebej je rad in ponosno pokazal tudi les, furnir razne vrste, ki ga je z ljubeznijo obdeloval in ga spretno prodajal kupcem, do katerih je bil vselej korekten in je z njimi imel lep poslovni ter prijateljski odnos. Najbolj vesel pa je bil svojega vinograda.

Za Ludvika Maka je po dolgi in hudi bolezni veliki petek, križev pot končan. „Hvala vam za lep zgled kristjana, moža in očeta, za ponosnega in uspešnega Slovenca, ki je znal prejete talente pomnožiti in ki je bil velik ambasador slovenstva na Švedskem. Hvala vam, ki v svojem poslu niste pozabili na Slovenijo, s katero ste sodelovali! Hvala vama z Marijo za vso materialno podporo župniji v Jönköpingu, za podporo slovenskim srečanjem v Vadsteni ter za mnoge darove slovenskim dušnim pastirjem v Evropi. Naj se po vsej tej prehojeni bogati življenjski poti vaše življenje spremeni v gledanje Boga iz obličja v obličje. Vi pa prosite pri Bogu za vse nas, da ostanemo zvesti vse življenje Njemu in drug drugemu! Počivajte v miru v grobu vaše vam drage mame Minke in očeka, kakor ste ljubkovalno rekli vašemu staremu očetu.“