Gostje: mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, duhovnik in študent v Rimu Boštjan Dolinšek, direktorica romarske agencije Aritours Tanja Arih Korošec in veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu Franci But. | (foto: ARO)
Romarji upanja med papežem, diplomatskim zaledjem in živim utripom Cerkve
Pogovor o Alen Salihović
Sveto leto je letos v Rimu in Vatikanu postalo prizorišče zelo vidne slovenske prisotnosti. Med številnimi skupinami se je na romanje podala tudi mariborska nadškofija, v Rimu pa so se ob tej priložnosti v oddaji Pogovor o srečali štirje sogovorniki, ki vsak s svoje strani vidijo, kaj romanje danes pomeni: mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, duhovnik in študent v Rimu Boštjan Dolinšek, direktorica romarske agencije Aritours Tanja Arih Korošec in veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu Franci But. Pogovor je razkril, da romanje ni več “le” obisk večnih bazilik, ampak preizkušen prostor za poglabljanje vere, gradnjo odnosov in tudi tihi most med Slovenijo in Svetim sedežem.
"Tukaj se začuti, da smo katoliška Cerkev"
Nadškof Cvikl je v središče postavil izkušnjo avdience pri papežu Leonu XIV., ki je za romarje pomenila vrh obiska. Povedal je, da romarji pridejo v Rim "s svojimi križi in težavami", a se pogosto vrnejo z več upanja. Prav to je papež poudaril v katehezi: Kristusovo vstajenje kot izvir upanja za današnjega človeka. Nadkof Cvikl je opisal tudi svoje kratko osebno srečanje s papežem, v katerem je izročil pozdrave in molitve slovenskih romarjev – in začutil toplino ter bližino Petrovega naslednika.
Za nadškofa je Rim v svetem letu nenavadno jasno pokazal univerzalnost Cerkve: "Vsi smo iz različnih koncev sveta, pa molimo skupaj, stopamo skozi ista sveta vrata in to krepi zavest povezanosti." Dodal je še, da bo letošnje sveto leto za slovenske škofe dobilo nadaljevanje že januarja, ko bodo odšli na obisk ad limina – priložnost, da papežu neposredno predstavijo življenje slovenskih škofij in hkrati sami prejmejo spodbudo.
Diplomacija, ki diha z romarji
Veleposlanik Franci But je na dogajanje pogledal z drugega zornega kota – iz perspektive človeka, ki je leto v Vatikanu spremljal z "prve linije": od smrti papeža Frančiška, konklava in izvolitve novega papeža do množičnega prihoda romarjev. Dejal je, da je bilo to "eno najbolj živih let v Rimu v zadnjih desetletjih" in da je prav množična navzočnost Slovencev v svetem letu tudi lepa oblika javne diplomacije: Sveti sedež vidi, da slovenska Cerkev živi, hkrati pa romarji doživijo, da država pri Svetem sedežu ni le formalno prisotna.
But je spomnil, da je rimska Cerkev v svetem letu "odprla vse ventile": cerkve so dlje odprte, maše so večje, sprejem romarjev je zelo oseben. V tem ozračju pa so tudi odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem zelo dobri, je poudaril. Dodal je, da je priložnost svetega leta tudi za Slovenijo doma – da znova premisli odnos med državo, Cerkvijo in družbo: "Če bi si pogosteje ponudili roko in se poslušali, bi v sredo lažje povabili tudi Boga."
Rim letos ni bil turističen, bil je romarski
O tem je govoril tudi Boštjan Dolinšek, duhovnik, ki v Rimu študira in je vse leto od blizu spremljal romarske tokove. Priznal je, da ga je presenetilo, koliko ljudi je prišlo v Rim prav kot romarji, ne kot turisti: "Večkrat so me ustavili in rekli: turistične točke že poznamo – povejte nam, kje so sveta vrata, kje se lahko spovemo, kje je maša." To je bil zanj jasen znak, da vera tudi v sekularizirani Evropi ni zamrla, ampak se ljudje resnično spet učijo iskati Boga.
Po njegovem je sveto leto za Cerkev predvsem sporočilo upanja v času, ko družbeno in politično gledano upanja ni veliko. Ljudje so zbegani med vojnami, negotovostjo in hitrimi ideološkimi preobrati – Cerkev pa v svetem letu mirno ponovi: Bog je navzoč, vrata so odprta, sprava je mogoča.
Romanje kot prostor za odnose
Tanja Arih Korošec, je v pogovor prinesla zelo konkretno dimenzijo: logistiko in srce slovenskih romanj. Razkrila je, da je samo prek njihove agencije v tem letu v Rim in Vatikan poromalo okoli 2000 ljudi, kar je za slovenske razmere zelo veliko. A še pomembnejše je, da se struktura romarjev spreminja: ni več to le "60+", ampak prihajajo mladi, družine, ljudje srednjih let, pogosto tisti, ki sicer niso zelo vključeni v župnijsko življenje.
"Ljudje pridejo z zelo osebnimi nameni – z bolečino, zahvalo, prošnjo. In ko na Trgu svetega Petra zapelje mimo papež, so solze pri mnogih skoraj samoumevne," je povedala. Ob tem je opozorila na drugo plat: v svetem letu je Rim drag in poln, a domače romarske agencije se trudijo, da romanje ostane dostopno in pošteno, ker je za mnoge to enkratna priložnost v 25 letih.
Cerkev mora ostati odprta – tudi po svetem letu
Skozi ves pogovor se je ponavljala ena misel: sveto leto je pokazalo, da ljudje še vedno iščejo. Nadškof Cvikl je to strnil v dve besedi: iskrenost in vztrajnost. Iskrenost – da si priznam, da Boga potrebujem. Vztrajnost – da ne odneham, tudi če naletim na sušo, nerazumevanje ali težavo. Boštjan Dolinšek je to prevedel zelo preprosto: "Važno je, da notranji korak nikoli ne zastane." Tanja Arih Korošec pa je temu dodala geslo svetega leta, ki ga je pripravila mariborska nadškofija: "Romarji upanja." To je podoba za kristjana danes: ne turisti vere, ampak romarji, ki hodijo tudi takrat, ko ni udobno.
Veleposlanik But je pogovor sklenil z zelo človeško noto: če bo iz svetega leta ostalo več pristnih medčloveških odnosov – v družini, sosedstvu, družbi – potem je sveto leto opravilo svojo nalogo. Ker šele tam, kjer se ljudje slišijo, se lahko zasliši tudi Bog.
