Alenka Rebula | (foto: Osebni arhiv)
Alenka Rebula: Želimo si prijaznejšega sveta. Prav stvar, ki jo lahko naredimo je, da ta svet ustvarimo v sebi.
Za življenje Nataša Ličen
Drug drugemu smo lahko v spodbudo in oporo. Ali pa kaj drugega. Imamo moč. Vprašanje je, kako jo uporabimo. Če naš svet ni varen, kam vabimo druge? To je lepo in veliko delo, poskrbeti za to, da je naš notranji svet varen in da je primeren za srečanje. Ob oktobrskem obeleževanju svetovnega dneva duševnega zdravja, tudi ob Tednih življenja in otroka, smo v pogovoru z Alenko Rebula pogovor začeli najprej s spomini na njeno mamo, Zoro Tavčar, pisateljico, prevajalko, filologinjo, pedagoginjo in kulturno delavko, ki se je poslovila na začetku letošnjega avgusta.
Spomin na Zoro Tavčar
Alenka Rebula: »O moji mami bi lahko govorila vsaj z dveh vidikov. Njene knjige, ki govorijo o spominih na mladost, jasno prikazujejo njeno takratno samostojnost, bila je zelo samosvoja, emancipirana in polna elana. Gledala je na poklic, književnost, ... navihana, vedno je pogruntala kaj neubogljivega. To je bil del nje, njen značaj v osnovi.
Potem, ko se je preselila, ko je nanjo z vsemi ovirami navalilo življenje, vojni čas, trde ekonomske ovire, izguba domačega zaledja, kjer je oče poskrbel za obilje, varnost – bili so »dobrostoječi«, je vse to izgubila.
Prišli smo otroci, družina, služba in pričakovanja družbenega ali življenjskega okvira, ko se od ženske pričakuje, da bo dobra gospodinja, odlična učiteljica, da bo vsemu kos, tako svojim kot moževim in težavam otrok, da bo skrbela za sorodnike, se je začela ukrivljati pod vsem tem.
Nega svoje duše je tisto, kar nam je predvsem zaupano, varovanje našega dragocenega bistva.
Ni našla načina, podpore ali drže, ki bi ji omogočila, da bi ostala, kar je bila, dvignjene glave. V nočnih urah si je izborila pravico za ustvarjanje in za to, kar je želela povedati svetu. Tudi v šoli je rada delala, vendar je bila njena narava žrtvovana z mnogih vidikov. To sem razumela zelo pozno, ko sem sama odrasla in prišla v zrela leta. Postajalo mi je jasno, kako je bila del tiste ženske generacije, ko so ženske po eni strani vedela, česa si želijo, tudi njen oče je v njej videl potencial in ga podpiral - zelo sta se razumela, ampak družba je bila pa daleč, daleč za tem.
Morala si je pristriči krila, da je preživela. In, otroci, namesto da bi jo podprli, jo razumeli, smo jo kritizirali, zakaj se podreja, zakaj se ne postavi in zakaj morda s tem vpliva tudi na nas, naj se prilagodimo, da nam bo lažje živeti, ker ni hotela, da bi trpeli. To razdvojenost sem videla, ki jo srečujem tudi še v današnjih ženskah in do neke mere sem jo imela tudi jaz veliko let.
Z literarnega vidika so njene knjige zelo lepo napisane, dajo sliko nekega časa in življenja. Veliko je doživela in imela veliko stikov, to je predala naprej. Sama sem bolj občutljiva na tisti njen drugi del, na tisto kar ni mogla živeti. To se me je zelo dotaknilo. Sporočilo, ki mi ga je pustila - tako sem ga vsaj doživela jaz, da je treba poskrbi zase, glej, da boš živela polno, ne žrtvuj tistega, kar je v tebi najdragocenejše. To odmeva v meni.«
Obudimo v sebi prvinsko veselje do življenja
»Tega pa ne moremo odkriti sami v vrvežu ali ob branju knjig. Vračanje k sebi je počasno, globoko, posvečeno delo. Ženskam da mir, s katerim potem resnično lahko podprejo družino, svoje otroke, sorodnike.
Po naravi smo ženske ranljivejše, čustveno občutljivejše tudi za potrebe drugih. Imamo prednost in minus hkrati, da hude stvari, ki se dogajajo drugim, potegnemo za seboj, da bi jih reševale. Nehote si nalagamo to življenjsko delo, da bi bilo drugim dobro ob nas. To je zdrava težnja, a le, če ne pozabimo tudi drugega dela teh potreb, kako poskrbeti, da bo tudi nam dobro ob drugih. Pogosto tu zaidemo, ker mislimo, da nam bo dobro, če bo drugim. To sploh ni res.
Ženskam manjka temeljno spoznanje, da dokler ne poskrbimo zase, nam ni jasno, kaj res potrebujejo drugi in kako jih podpreti. Naložimo si stvari, ki nam ne pripadajo, ki naj bi jih drugi reševali. Podprle naj bi samostojnost drugih, ne reševale. Ta prehod je zelo zapleten, pogosto se mora ženska, da spremeni svojo držo, vrniti daleč nazaj v trenutke, ko ji je bilo jasno kdo je in kaj si želi. Kje ji je bilo lepo, kje je bila srečna, kje se je počutila svobodno bitje? Razumeti, kam je to čutenje splahnelo in kako ga pridobiti nazaj. Obuditi v sebi prvinsko veselje do življenja in iz tega, v krogu, ki mu zaupa, potem na novo vzpostaviti odnose, da je v njih več prostora tudi zanjo."
»Prijaznost se rodi spontano, ko smo nahranjeni. Otrok, ki je sit, mu je toplo in je v objemu, se smeji. Otroku je lepo, če je staršema lepo z njim.«
»Tudi moški žrtvujejo sebe na isti način, le da delajo za druge stvari. Treba je preživljati družino, dvigniti standard, doseči to in ono, ... a spet za ceno pristnega čutenja, stika s seboj. Od fantov se ravno tako marsikaj zahteva, so pod močnim pritiskom. Izgubljeni gremo potem v neke vzorce, ustrežljivost ali pa v puntanje, v odpor in vojno s svetom.«
Smo hvaležni drug drugemu za vse dobro, kar si dajemo? Toplino, posluh ne moremo graditi zgolj z voljo
»Srečanje se gradi v dvoje. V humani medčloveški komunikaciji gre za pretok, za izmenjavo, ne samo besed. Gre za to, da dam in da dobim. Vstop v odnos zahteva prisotnost. Kako živeti hvaležnost, prijaznost, sočutje in tako naprej? Če se zgodi, da se drug proti drugemu pregrešiva - da tako rečem, se opravičiva, ker nama je naravno doživljat to, da nama je lepo drug ob drugem. In kadar je drugemu hudo z menoj in sem ga prizadela, mene prizadene, da sem to naredila. V odnosih, ki so globoko humani, ki smo jih razvijali in negovali, niso potrebne velike razlage. Hvaležni smo drug drugemu za vse kar dobimo in si dajemo, to je nekaj trajnega, kar se naseli med ljudmi, ki so si blizu, ki se čutijo in to nas dela naravno prijazne. Ne pa umetno in prisilno. Zaman je le okrog vratu obesiti prijaznost, z voljo tega ne moremo doseči. Z voljo lahko dosežemo le bonton. Dobro, bolje to kot nič.«
