Kulturni praznik v Frankfurtu

| 10.02.2015, 08:23 Matjaž Merljak

V nedeljskem popoldnevu in večeru prvega februarskega dne leta Gospodovega 2015 smo v Frankfurtu praznovali slovenski kulturni praznik. Prireditev so oblikovali tako otroci evropske šole in dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Frankfurtu z učiteljico Natalijo Robnik kakor seveda gostje, pevci Moškega zbora Dob iz Doba pri Šentvidu pri Stični.

Pevci, ki so prišli v Frankfurt v soboto zjutraj, so prvi dan preživeli v župnikovi družbi v ogledu Frankfurta in njegovega letališča, preizkušali in urejali so pa nekoliko tudi glasove. V nedeljo so peli pri naši redni nedeljski maši v cerkvi Herz Marien, slavje pa smo po maši nadaljevali v dvorani pod cerkvijo. Ta naša prireditev je na nek način že utečena. Po državni himni nam pevci zapojejo še dve ali tri pesmi, temu pa sledi kratek župnikov nagovor. Nato nastopijo s svojimi recitacijami šolski otroci. Največ občudovanja in pohvale je letos požela Čemasova Lara, ko je recitirala celotnega Prešernovega Povodnega moža na pamet. V zadnjem sklopu prireditve pa nam pevci zopet zapojejo še nekaj pesmi.

Naša prireditev se je končala ob skupni večerji, vmes pa je bilo še nekaj petja in medsebojnega pogovora. Vsekakor je bil tudi letos zopet lep in prijeten večer ob nastopu šolskih otrok in lepem petju slovenskih pesmi, ponovno lepa prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Seveda je za to kar nekaj zaslužnih: Rutarjeva dva iz Boge vasi sta nas povezala s pevci, učiteljica Natalija Robnik je pripravila otroke, člani župnijskega sveta in še nekateri drugi pa so poskrbeli za dvorano, pogostitev in še kakšno podrobnost. Hvala vsem!

V nagovoru se je župnik dotaknil kulturnega dela slovenskih beguncev po 2. svetovni vojni: 

»Spoštovani! V zadnjem času nas vsakodnevno nagovarjajo podobe in slike beguncev, ki prihajajo v Evropo in posledično tudi v naše bivanjsko okolje. V preteklem letu pa smo se ob pesniku Simonu Gregorčiču in njegovi pesnitvi Soči, spomnili na stoletnico začetka 1. svetovne vojne. Takrat so predvsem Slovenci s Primorske, z Goriškega in Tržaškega odšli v begunstvo in izseljenstvo. Letos je 70-letnica konca 2. svetovne vojne in po njej je odšlo v svet več kot 20.000 udov slovenskega narodnega telesa (desettisoči pa še v naslednjih desetletjih). In to predvsem visoko izobraženih članov raznih poklicev. Dr. Tine Debeljak je ob tem zapisal: »Iz Doma v plamenih, z Marijo na ramenih, z Marijo Brezjansko smo šli čez Ljubelj - preko mej - vedno naprej - vedno naprej svojo pot izgnansko. V nas Si, mi ob tebi, Brezjanski! V procesiji velikanski nosimo te s celine na celino: vsa srca prižgana kot sveče, v vseh plamenih prošnja trepeče: Vrnimo se v Domovino!«

Dr. Tine Debeljak pa je napisal tudi desetkitično Zdravico za leto 1948. Prva in zadnja kitica se glasita: Prijatli, obrodile so trte vince nam trpko, ki kameni nam žile, srce temni nam in oko, ki kipi med dlanmi kot src ubitih živa kri. / A zdaj še, bratje, zase, ki žeja nas na dom spomin: naj prašna pot konča se, naj da grenkost slast naših vin, vzdih ubog - vrisk čez log slovenske zemlje - Ex - daj Bog!«

V letu, ki je minilo, pa smo praznovali tudi 50-letnico začetkov slovenske župnije v Frankfurtu in ob tej priliki smo imeli tudi razstavo fotografij iz povojnih begunskih taborišč na avstrijskem Koroškem in v severni Italiji (zdi se mi, da je bilo več zanimanja za to razstavo med tukajšnjimi nemškimi ljudmi kot pa med našimi slovenskimi). Ob koncu leta 2014 pa je izšla tudi knjiga vseh teh fotografij z zelo pomenljivim in zgovornim naslovom Cvetoči klas pelina. Kar ne moremo si predstavljati, kako pestro in bogato je bilo za takratni povojni čas med drugimi dejavnostmi udejstvovanje v šolstvu in kulturi. Naj samo naštejem: osnovna in poklicne šole, gimnazija, razni tečaji in predavanja, celo nadaljevanje univezitetnega študija je bilo sčasoma urejeno; nadalje pevski zbori, gledališče, bralni večeri, izdajanje in tiskanje časopisov.

France Papež ob tem zapiše: »O, tista srečanja v Lienzu in Špitalu, v Monigu, Serviglianu, Senigalliji, kjer smo prebirali Prešerna in Balantiča, poglabljali spoznanje o ljubezni in smrti, se predajali hrepenenju, govorili o usodi, kako je biti zdoma, skušali doumeti skrivnost prelite krvi, prestane groze pekla«.

In ravno to je dalo v tistem času moč, podporo in zagon tudi zamejskim Slovencem na Koroškem, Goriškem in Tržaškem. Vse te dejavnosti pa so izhajale iz močne narodne zavesti, kar je videl in ugotovil tudi humanitarni delavec v taboriščih, tujec Corsellis: »Predvojni Slovenci so bili močno zavedni in ponosni na svojo narodnost, jezik in kulturo« (Cvetoči klas pelina, str. 40).

Taborišča so se polagoma izpraznila in ljudje so se razselili na vse celine sveta, s seboj pa nosili, resda s pelinovo grenkobo, ljubezen do naroda, jezika, kulture in domovine. Vladimir Kos je ob tem zapisal: »Ladja odprla je belkasto dlan - za Aires, za Pablo, za Rio. Na vrhu v ograji je stal kapitan, dolgo je pela sirena v pristan - potem so odpluli z Marijo«.

Ne brez osnove mnogi utemeljeno rečejo: 'Če hočeš slišati lepo slovenščino, potem moraš slišati Slovence izpod južnega križa, tiste iz Argentine (resda pri drugi in tretji generaciji) z romanskim pojočim naglasom '. Saj so vendar v sebi imeli močno narodno zavest ter ponos na jezik in kulturo.

Pred 30-40 leti nas je v domovini obraz z malih ekranov poučeval o tem, da sramota umira počasi. Toda med našimi ljudmi v begunstvu in izseljenstvu, ni bilo sramote, ki bi morala umreti, pač pa je nastajalo in nastalo mnogo bogatih kulturnih stvaritev; četudi z grenkobo pelina se je rodil poln in bogat klas slovenske kulture.

Lahko ga občudujemo in posnemamo!«