Šola je upanje, hvala za zaupanje!

| 18.02.2015, 17:02

Za nami je letošnja Pustna sobotna iskrica. Tudi letos Naš komentar po uspešni soboti namenjamo zahvali našim poslušalcem, ki vedno znova dokažete, da imate dobro srce. Priznam, letos nas je skrbelo kakšen bo odziv darovalcev, saj smo se znova odpravili v misijone in se odmaknili od domačih potreb. Za nami je tudi leto praznovanja naše obletnice, ko smo vsakega dvajsetega v mesecu opozarjali na stisko in vabili k darovanju. Pa še časi, ki zbiranju denarnih sredstev niso ravno najbolj na kožo pisani … Vse dvome ste ovrgli z vašim odzivom, darovi, ki so prestopili meje pričakovanj in poskrbeli, da bodo na Madagaskarju res lahko zgradili šolo.

Misijonar Jani Mesec je bil v soboto z nami. Spremljal je utrip za telefoni, gostili smo ga v oddaji pred pustnim plesom in z veseljem se je pomešal med maškare v športni dvorani. Navdušen je bil nad vsakim korakom, ki je peljal proti doseženemu cilju. Njegov nasmeh, iskrena hvaležnost in iskrice v očeh so me prepričali, da naš trud ni zaman. Odziv darovalcev je tudi letos pokazal, da gre za neizmerno zaupanje. Deležni smo bili zaupanja do dela misijonarjev, Misijonskega središča Slovenije in Radia Ognjišče. Prav zaradi njegove neprecenljive vrednosti, nas pred dobrodelnimi akcijami skrbi, da bi ga zapravili. Čeprav vedno z vsem svojim delom in besedami trdno stojimo za izbranimi projekti, nas skrbi že število dobrodelnih akcij, ki so včasih prav pogosto posejane v našem programu. A, kot rečeno, časi so taki … Vedno znova lahko rečemo hvala našim poslušalcem.

Več kot 54 tisoč evrov bo skoraj zadostovalo za nadstropno zgradbo v kraju Mananbondro. Jani Mesec pravi, da šola predstavlja predvsem upanje. Brez nje ni prihodnosti, brez izobrazbe ni upanja. Največja skrb misijonarjev v Afriki je povezana s prihodnostjo, s tistim, kar ljudi, ki jim služijo, čaka. Pa tudi s časi, ko jih ne bo več na misijonu. Rado se namreč zgodi, da tisto, kar so misijonarji naredili v letih svojega dela, pozneje, ko odidejo, začne propadati. Tudi zato, pravi Jani Mesec, se trudijo poskrbeti, da bodo njihovo delo v prihodnje nadaljevali domačini. Verjamem, da se bodo tudi zaradi šole, ki smo jo v soboto začeli graditi lažje odločali za pravo pot.

Ko primerjamo stiske doma, s potrebami v misijonskih deželah, se spomnim pripovedi misijonarjev, ki govorijo o pesteh riža, ki bi tamkajšnje otroke rešile smrti. Slišim njihove besede o tem, da lakota v Afriki in marsikje drugod pomeni umiranje nedolžnih otrok ... Pri nas je, hvala Bogu, stiska drugačna, bolj blaga, kaže se drugače in ne gre za življenje in smrt. Vem, težko in morda nepravično je stisko dajati na tehtnico, pa vendar, ko se je treba odločiti kakšen namen izbrati za pomoč, je potrebno prav to. Veseli smo, da ste z vašo darežljivostjo pokazali, da smo prav razmislili in izbrali namen, ki vas je nagovoril. Prepričani smo, da bo obrodil pravi sad.

Glavni namen današnjega komentarja je znova biti glas misijonarja, ki se zahvaljuje za pomoč, biti glas otrok, ki bodo, upajmo, že jeseni lahko sedli v šolske klopi in se začeli učiti abecedo, spoznavati številke in vse tisto, kar jim bo omogočilo živeti človeka dostojno življenje. Hkrati bi radi tudi s svojim glasom še enkrat rekli hvala vsem, ki so pomagali, da komentar zveni optimistično in tako iskreno hvaležno. Prostovoljci iz Vipave, ki, pod vodstvom br. Gregorja, že nekaj let pridno pomagajo pri pripravi dvorane so dokaz, da mladina ve kaj je prostovoljstvo in z njim rada priskoči na pomoč. Hvala prostovoljcem Misijonskega središča, vsem radijcem, ki so darovali svojo soboto in glasbenikom, ki so poskrbeli, da je bil pustni ples res ples. Čarovnik Grega in Kranjci so brez vsakršnega oklevanja prikimali naši prošnji in soboti dali tisto, kar pustna pač mora imeti. Hvala! Tu so mnoge maškare, mlade družine in ostali, ki v nas zbujajo tudi upanje, da trud, ki je namenjen mladim, ne zveni v prazno!

Nazadnje pa še zahvala pokroviteljem, brez katerih bi bilo vse veliko težje. Mlekarna Celeia, Pivovarna Union in Katoliški tednik Družina so bili tokrat glavni pokrovitelji, Mercator je podaril krofe v dobrodelni namen, podprli pa so nas tudi Arboretum Volčji potok, Pekarna Grosuplje in Chio Chips.

Vem, iskrena zahvala je najmanj, kar lahko storimo, a hkrati tudi najbolj iskreno, kar pride iz našega srca! Veseli in ponosni smo na naše poslušalce, ki vas še vnaprej prosimo za blagohotno sodelovanje pri podobnih projektih. Radostni, da je pustni ples dosegel dober namen, kličemo: nasvidenje čez leto dni! Šola je upanje!