Vrnimo učiteljem dostojanstvo in narodu prihodnost
Naš pogled | 03.02.2015, 15:37 Mateja Feltrin Novljan
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem si rekla, to se mene ne tiče, se „odklopila“ od tega sveta, tako da nisem gledala poročil, brala časopisov in mirno živela – vsaj nekaj dni. A tako pač ne gre. Vsaj na dolgi rok ne. Lahko ustvarjamo neko umetno okolje, a vendarle se bomo slej ko prej soočili z družbo, v kateri živimo in jo nenazadnje sooblikujemo – z odmikom ali pa dejavnim vključevanjem, kar terja več in mogoče ne vodi v cono udobja.
Čisto konkretno – v naši družini nikoli ni bilo nasilja, a so družine, kjer obstaja in moja otroka se srečujeta z otroki, ki komunicirajo na tak način. In hočeš nočeš, o nasilju se moramo pogovarjati: da ga zaznata, da sta nanj občutljiva in nanj opozarjata. Posebno ko imaš otroke, si želiš, da bi bil svet drugačen, popoln, a ni. Naloga vsakega je, da ustvarja prijetno okolje najprej za družino ali skupnost, potem pa tudi širše. A tu smo malce pogoreli, izgubili kompas in se zaprli vsak v svojo kamrico. Pa ni prav.
Še vedno čakam, da bomo v Sloveniji znali živeti z roko v roki, še vedno upam, da se bomo prenehali deliti na naše in vaše, še si želim, da bomo znali živeti v različnosti in sočutju. Še vedno mislim, da je to mogoče, čeprav opažam, da koraki ne gredo v to smer.
Če kaj, potem smo izgubili vso zdravo samozavest ali pa več ne pride do izraza. Pred nami je polno praznega, napihnjenega, a malo res žlahtnega. Starši smo danes premalo samozavestni pri vzgoji svojih otrok. Prav je, da gremo na predavanja, da beremo knjige, a najbolj pomemben je čas, ki ga z otrokom preživimo in mu prisluhnemo. Vsak otrok je tako unikaten, tako poseben in tako dragocen, je svoja zgodba – zgodba, ki jo prav starši lahko najbolj natančno preberemo. A to ne bo šlo ob poslušanju strokovnjakov na vseh mogočih predavanjih, ampak ob otroku, ki bo s svojim unikatnim značajem pokazal, kako in kaj potrebuje in kam gre, a to bomo ugotovili le, če bomo veliko z njim. Čas, ki ga preživimo z otrokom je, vsaj po mojem skromnem mnenju, najboljša naložba za otroka, družino in zakon.
Lepo je, da so mnogi zakonci danes povezani v zakonske skupine in tam črpajo moč za zakon, a nič ni narobe, če si par poišče svojo pot, ki ga krepi v lepem in v ljubezni. Prav je, da se starši lahko odločijo, katero šolo bo obiskoval njihov otrok, zasebno ali javno, a prenehajmo s tekmovanjem, primerjanjem, celo prerivanjem, če želite, ampak sodelovanjem. Ker roko na srce, šola stoji ali pade z učiteljem, zato si želim, da bi poslanstvo in pomen tega poklica prepoznali prav vsi.
Žal pa živimo v času, ko so vladajoči učiteljem vzeli dostojanstvo, vsem nam pa prihodnost. Se, dragi voditelji, zavedate, da prav učitelji delajo z največjim zakladom naše družbe. Vi pa ste jim najprej začeli jemati denar, zdaj jim hočete vzeti še dostojanstvo. Ob vseh predanih učiteljicah in učiteljih mi je zaradi vas nerodno. Ko vidim, kako podarijo tudi svoj prosti čas, ko opazim neverjeten napredek pri otrocih, jim lahko rečem le – dragi učiteljice in učitelji: „Moj globok poklon.“ Upam le, da se bo družba zdramila in prepoznala pomembnost tega trenutka in poklica, ki se nikoli ne konča, ko zazvoni šolski zvonec. Zato vrnimo učiteljem dostojanstvo in narodu prihodnost.
Postajamo družba ubogih na duhu, ki ne bodo dosegli nebeškega kraljestva. Kdor v srcu nima čuta za to, kaj bi njega osebno prizadelo, z lahkoto drugemu stori kaj slabega. To se v času, ko veliko ljudi realni svet zamenja za virtualnega, še lažje zgodi. Pazimo na to, kakšne sledi puščamo tudi v virtualnem svetu in vedimo: kar bomo narobe naredili „on line“ bomo reševali „off line“, torej vse virtualne napake bodo terjale svoj davek v realnem svetu in edino tu jih bo mogoče reševati, najbrž pa ne brez posledic.
Živimo življenje, srkajmo lepoto, ki nas obdaja. Ste si ogledali popolnost snežink, ki včasih vsaka zase, drugič v skupini plešejo svoj zimski ples na nebu in si po dolgem potovanju najdejo prostor na zemlji? Ste si privoščili večerni sprehod in prisluhnili tišini, ki jo zmore ustvariti le snežna odeja? Ste občudovali belino, ki razsvetli še tako temno noč in pokrije vso umazanijo, ki jo je ustvaril človek? Če ja, potem ponovite to vsak dan, vedno znova, ker lepega ni nikoli preveč in krepi za takrat, ko je hudo; če ne, potem ustavite korak in si privoščite razkošje trenutka, ki se mogoče ne bo ponovil. Vsa ta neprecenljiva lepota nam je na voljo čisto zastonj, zato ni izgovora, da bi tarnali in je ne doživeli.
