Papež Leon XIV. o ohranjanju človeškosti človeške osebe v času umetne inteligence

Komentar tedna 29. 05. 2026, 14:30 Dr. Igor Bahovec

V dneh po letošnjih Binkoštih je izšla prva enciklika papeža Leona XIV. z naslovom Magnifica Humanis. Iz naslova je razvidno, da govori o veličini človeškosti in njenem ohranjanju v času umetne inteligence.

Kaj enciklika sporoča kristjanu in Cerkvi, kaj sporoča svetu? V kratkem komentarju lahko odpremo nekaj točk, ki vabijo k nadaljnjem branju.

Encikliko je papež Leon XIV. podpisal 15. maja, na 135. obletnico izdaje Rerum novarum papeža Leona XIII. Povezanost obeh enciklik je večplastna. Denimo, kot je Leon XIII. pokazal na dostojanstva dela in delavcev v času prve industrializacije, Leon XIV. odpre vprašanje dostojanstva človeške osebe v času bliskovitega vzpona umetne inteligence in njene algoritemske logike. Temeljno vprašanje obeh enciklik je podobno: kako usmerjati razvoj, da bo koristil dostojanstvu človeka in služil skupnemu dobremu družbe.

Pristop papeža Leona XIV. izhaja iz zavedanja stvarnega stanja in prepoznavanja dilem razvoja. Pokaže na Svetopisemske primere oziroma na vizijo, ki jo ima Bog glede človeka. To ni ideja, to je zgodovina, ki so jo ljudje živeli in je del izkušnje človeštva. Sledi poglobitev razumevanja teme in predlog delovanja.

Uvodoma naj omenim, da so nekateri komentatorji poudarili, da je jezik enciklike dostopen vsakdanjemu človeku. To je pomembno tudi zato, ker enciklika ni namenjena samo kristjanom ampak širše ljudem dobre volje, in ker papež povabi vse nas k delovanju, soudeleženosti, k soočanju z izzivi umetne inteligence. Ne gre le za etiko, gre za razvoj kulture, kjer bo umetna inteligenca koristila vsem.

Poglejmo nekaj izstopajočih točk.

1. V drugem poglavju papež obširno, poglobljeno in dinamično obravnava temelje in načela družbenega nauka Cerkve. Pozornost usmeri na človeško osebo kot podobo troedinega osebnega Boga, enako dostojanstvo ljudi in človekove pravice. Ti trije vidiki so medsebojno povezani in odvisni: dobro delujejo kot povezana celota. Podobno so povezana načela, med katerimi pogosto omenjamo skupno dobro, solidarnost, subsidiarnost in pravičnost. Manj znano je peto načelo o skupnem namenu ustvarjenih dobrin. Izvorni namen lastnine, denimo zemlje, denarja, znanja, umetne inteligence itd., ni samo za

korist lastnika ampak dobrina naj na določen načinu služi vsem ljudem. Tak pogled sega do prvih stoletij krščanstva, denimo do Janeza Zlatoustega in Gregorja Velikega. Lahko bi rekli: kar imamo nimamo samo zase in za svoje najbližje ampak da delimo z drugimi, posebej s tistimi, ki so v potrebi. Lahko pa rečemo: vsaka dobrina ima vidik, da so njene koristi namenjene vsem.

Namen tega poglavja je, da pokaže kako se soočiti z izzivom umetne inteligence. Gre za način, ki je v preteklosti rodil nekaj dobrih sadov. Glede Slovenije se lahko spomnimo na delovanja Janeza Evangelista Kreka. Enciklika spodbuja podoben način delovanja kot je bilo pri Krekovem socialno-kulturnem delovanju: tesno prepletenost voditelja in ljudstva ter ustvarjalno odgovarjanje na izzive življenja. V takem načinu lahko prepoznamo tudi več elementov pristne sinodalnosti.

2. Eno osrednjih sporočil enciklike je obravnavanje moči umetne inteligence in potreba po njeni razorožitvi. Beseda razorožitev se v besedilo pojavi štirinajstkrat, moč več kot devetdesetkrat, od tega »kultura moči« desetkrat.

Kaj pomeni razorožitev? Pomagamo si lahko z močjo jedrske energije: lahko nam je v korist, denimo v zdravstvu (radioaktivni preparati) in znanosti, v nuklearnih elektrarnah, ali pa kot uničujoča moč atomske bombe vodi v katastrofo.

V točki oziroma odstavku 110. papež najprej pove, da »je beseda 'razorožiti' blizu njegovega srca«. Srce razume podobno kot papež Frančišek v prvih poglavjih Dilexit nos, o človeški in Božji ljubezni srca Jezusovega. Priporočam, da si preberemo.

Razorožitev se najprej tiče razorožitve besed in komunikacije – besede imajo izjemno moč. Potem gre za spremembo mentalitete, mišljenja, čustvovanja in volje, hotenja. Gre za to, da umetne inteligence ne uporabljam kot orožja za uveljavljanje sebe. Zloraba moči po eni strani povzroča podrejanje, ki lahko sega vse do suženjstva. Druga zloraba moči povzroča osiromašenje: v vzgoji, šolstvu in izobraževanju. Kot opozarjajo mnogi neustrezna raba umetne inteligence ovira razvoj človekovih potencialov, denimo intelektualnih, čustvenih, razvijanja pristnih medosebnih odnosov.

3. Papež na več mestih pokaže, da smo pred odločitvami. Obstaja več poti, v mnogih primerih dve poti. Zadnje, peto poglavje pokaže, da smo pred izbiro dveh možnosti razvoja: ena gre v smeri kulture moči, druga v smeri civilizacije ljubezni. Prva uveljavlja normalizacijo vojne, sile brez omejitev, sprejema »politiko realizma«, to je normalizacijo konflikta itd. Druga poudarja enakopravnost ljudi, soudeleženost vseh, povezanosti resnice in pravice,

poživitev dialoga in diplomacije. Posebno pozorna je na krik ubogih in krik stvarstva ter izkušnje teh, ki so bili zatirani, zlorabljeni ipd. Civilizacija ljubezni vključuje molitev in upanje.

V času povečevanja delitev in mnogih polarizacij papež pokaže na dva načina graditve povezanosti: Babilonski stolp in obnovitev Jeruzalema po babilonski sužnosti pod Nehemijem. Gre za bistveno različna načina delovanja.

Civilizacija ljubezni je ključni del odgovora papeževe enciklike. Povezanost v ljubezni svobode ne ovira, ampak jo omogoča: brez svobode dejansko ljubezni ni. Način svobode pa ni »biti svoboden od drugih« ampak »biti v pristnem odnosu z drugim«. Prava ljubezen je vedno odprta tretjemu, ima občutek za druge in se z drugimi čuti povezana.

4. Vprašanje je, kateri smeri bo bolj služila umetna inteligenca. Odprto je, kako bodo algoritmi in kako bo osebna in družbena raba umetne inteligence obravnavala vprašanja svobode, resnice, kolektivnih predstav, komunikacije, nadzora. Kakšen bo odnos do vprašanja dela in brezposelnosti, vzgoje, vrednote dostojanstva, odvisnosti vse do sužnosti. Končno gre tudi za vprašanje upanja, lepote, umetnosti itd.

Odpirajo se mnoga vprašanja – in mislim, da enciklika prinaša veliko pomoč, da se bomo z njimi lahko ukvarjali na boljši način.

5. Zaključimo. Kot so opozorili nekateri, enciklika bolj kot o umetni inteligenci govori o ohranjanju pristne človeškosti v dobi umetne inteligence. Umetna inteligenca lahko služi počlovečenju ali deluje v smeri razčlovečenja.

Gre za antropološko vprašanje: kdo je človek, kako razumeti, razvijati, ohranjati in živeti dostojanstvo človeka.

Morda ni naključje, da je bila enciklika objavljena med praznikoma binkošti in Svete Trojice. Praznika veliko povesta o tem kdo je človek, ustvarjen po Božji podobnosti in sličnosti. Tri Božje osebe so eno, ker je med njimi svobodna pripadnost, to je ljubezen. Jezus je vedno pričal: jaz in Oče sva eno. In glede Svetega Duha je zapisano: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26)

Bistvo osebe je, da eden ne moremo biti brez drugega.