Jože P. Damijan o privatizaciji, fiskalnem pravilu in gospodarski rasti

Komentarji | 29.01.2015, 18:50 Petra Stopar

Po mnenju ekonomista Jožeta P. Damijana bi bilo v sklopu privatizacije zagotovo najprej treba prodati banke, nato pa še telekomunikacije. V nekaterih podjetjih je medtem potreben določen delež državne lastnine, zato je pri odločanju o privatizaciji »pomembna pametna strategija«. Kot je še povedal za naš radio, mora vlada trenutno gospodarsko rast stabilizirati, predvsem tako, da izvede potrebno reformo trga dela, da se bodo podjetja lažje odločala za vlaganja.

Države v Evropski uniji se rešujejo same

Državni zbor je ta teden začel prvo obravnavo predloga zakona o fiskalnem pravilu. Slednjega je Slovenija v ustavo že zapisala, in sicer maja 2013, a je potreben tudi izvedbeni zakon, s katerim država zamuja že več kot leto dni.

Na vprašanje, ali se mu zdi vladni predlog tega zakona, ki je v Državnem zboru, preveč ohlapen, je ekonomist Jože P. Damijan v pogovoru za naš radio poudaril, da ga "pozdravlja kot bolj ohlapnega". Kot pojasnjuje, se za razliko v državah ZDA v Evropi vsaka država sama rešuje. Če bi določeni državi, ki v času krize ne more opravljati monetarne politike, omejili še fiskalno politiko, se država sama ne bi mogla rešiti. Fiskalno pravilo mora biti zato po njegovem prepričanju »bolj ljudsko, bolj življenjsko«, podobno, kot ga ima Švedska. Tam je namreč določeno, da mora biti proračun izravnan tako v obdobju recesije kot konjunkture, »ne pa se držati nekega kvantitativnega pravila, ki umetno omejuje trošenje države v času recesije, kajti to recesijo samo še podaljšuje in s tem tudi družbene stroške«.

Kot je predstavitvi izvedbenega zakona o fiskalnem pravilu na včerajšnji seji Državnega zbora povedal finančni minister Dušan Mramor, je predlagano pravilo sicer zelo strogo, ker »zahteva strukturno uravnoteženost javnih financ v srednjeročnem obdobju«. Poudaril je, da se bo z zakonom v času recesije omogočalo javnofinančni primanjkljaj in s tem zadolževanje, v času konjunkture pa javnofinančni presežek in odplačevanje dolga. »V srednjeročnem obdobju pa se ne ustvarja dodatnega dolga, država se ne zadolžuje, pač pa porabi toliko, kot ustvari,« je poudaril in dodal, da bo novo zadolževanje mogoče le v primeru izjemnih in enkratnih dogodkov večjega obsega. Tudi po mnenju premierja Mira Cerarja vlada predlaga strog okvir za vodenje javnofinančne politike.

Najprej prodati banke

Privatizacija deli slovensko javnost, pomeni umik države in s tem tudi politike iz podjetij – teh je na seznamu vsaj 15 – in njihovo prodajo drugim družbam, odprtost za zasebni kapital, tuje vlagatelje. Trenutno je Slovenija v t.i. »tretjem valu« privatizacije, ki pa je, po mnenju mnogih, neizogiben.

Kot je še pojasnil P. Damijan, je privatizacija načeloma vedno potrebna, saj so podjetja v zasebni lasti dokazano učinkovitejša od javnih podjetij. Kljub temu je v določenih gospodarskih panogah, kot sta infrastruktura in energetika, potreben določen delež državne lastnine, »zaradi samega zagotavljanja stabilnosti gospodarjenja z določenimi viri ter zagotavljanja enakega dostopa do javnih storitev vsem subjektom na trgu, tako da je tukaj pomembna pametna strategija, kaj je nujno privatizirati in kaj mora ostati v delni javni lasti«.

Na vprašanje, katero podjetje bi bilo po njegovem mnenju naslednje v vrsti za nujno prodajo, je odgovoril, da so to banke. Te smo namreč davkoplačevalci v zadnjih letih že nekajkrat dokapitalizirali in zdaj tudi sanirali. »Enostavno se je pokazalo, da banke v državni lasti niso dobra rešitev. To smo seveda govorili že pred desetimi leti, pa se na žalost tedanja vlada za to ni odločila,« je spomnil in dodal, da bi nam bilo veliko težav z bankami danes prihranjenih, če bi jih privatizirali med letoma 2005 in 2008. Nobene potrebe po lastništvu države po njegovem prepričanju tudi ni v telekomunikacijskih podjetjih.

Bolj kot nizke davke gospodarstvo potrebuje reformo trga dela

Gospodarsko rast, ki jo beleži Slovenija, so dejansko poleg močnejšega izvoza pognale tudi investicije v lokalno komunalno infrastrukturo, ki so bile plod lokalnih volitev v letu 2014, sklepa ekonomist. Tudi splošna klima v gospodarstvu se je izboljšala, kar je »signal vladi, da mora nekako stabilizirati to gospodarsko rast, to pa lahko naredi z različnimi državnimi investicijami, predvsem infrastrukturnimi, dokler se zasebna potrošnja gospodinjstev in podjetij toliko ne stabilizira, da bodo začela trošiti gospodinjstva in zasebna podjetja več investirati«.

Za slednja pa je potrebna prenova delovnopravne zakonodaje. »In tu so ključne reforme, ki bi jih Slovenija morala narediti, se pravi nekako fleksibilizirati trg dela, da bodo podjetja lažje zaposlovala in odpuščala, s tem se bo tudi več tako domačih kot tujih podjetij odločalo, da bodo v bodoče več investirala, kajti vedo, da bodo imela manjše stroške v primeru, da pride do določenega negativnega poslovnega cikla, da se lažje prilagajajo,« je pojasnil nekdanji minister za razvoj.

Ozadje ukrepa ECB

O nedavnem ukrepu Evropske centralne banke (ECB) o postopnem mesečnem odkupovanju nacionalnih državnih obveznic je dejal, da je prišel pet let prepozno, potem, ko so to storile že ZDA in Velika Britanija. »Glavni namen teh je bil, da bi spodbudili domače povpraševanje, v Evropi pa je prišlo do nujnosti tega ukrepa predvsem zato, ker je evrsko območje zašlo v deflacijo,« je pojasnil. Da bi ECB te deflacijske trende obrnila proti višanju cen, se je odločila, da bo zasula trg z dodatno likvidnostjo. A za obrnitev trendov navzgor bodo po ekonomistovi oceni potrebna veliko večja sredstva, toliko težje bo zato, ker v gospodarstvu ni povpraševanja, dokler pa ne bo povpraševanja s strani gospodinjstev in podjetij, »enostavno ne moremo pričakovati, da bodo cene spet začele rasti«.

Ukrep ECB naj bi torej spodbudil povpraševanje preko povečanja likvidnosti in posledično bi se cene dvignile. Problem v Evropi pa je v tem, da ta dodatna likvidnost do podjetij ne bo prišla, ker banke, ki imajo v lasti državne obveznice, ne bodo te likvidnosti »dajale naprej«, pojasnjuje profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. Kot pozitivno v ukrepi kvantitativnega sproščanja vidi v tem, »da bodo posamezne nacionalne centralne banke, kot je Banka Slovenije, odkupovale nacionalne državne obveznice in s tem bodo sprostile fiskalni prostor za državo«. To bo vladam omogočalo, da lahko bodisi zaradi manjših stroškov servisiranja obresti za najete dolgove bodisi zaradi odpisa dela javnega dolga, to namenijo ali za znižanje davkov ali pa za povečanje javnih vlaganj.

Naložbe v infrastrukturo: »Denar tukaj sploh ni problem. Tako poceni denarja nikoli več ne bo.«

V zvezi z načrti o posodobitvah prometne infrastrukture in vlaganju vanjo, kar je nujno pomembno, P. Damijan težko komentira, da se je vlada česarkoli lotila. »Kajti, če pogledate zadnje vlade, odkar se je končal ta avtocestni program, velikih vlaganj v avtocestno in cestno, kaj šele v železniško infrastrukturo, ni bilo. Tudi danes ni videti, da je imela vlada neko strategijo, enostavno pravi, da ni denarja.« A, kot je nadaljeval, denar tu sploh ni problem. »Danes se država Slovenija lahko zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih po 1,5-odstotni obrestni meri, kar je absolutno rekordno zgodovinsko najnižje. Ob tem je mogoče črpati še evropska sredstva, okrog 40-odstotno. Tako da s pametno dolgoročno strategijo bi lahko vse te velike investicije, recimo izgradnjo drugega tira Koper-Divača, druge železniške projekte in tudi vzdrževanje lokalnih cest, dejansko financirali,« je poudaril.

Ob tem je omenil možnosti finančnih virov kot so t.i. bencinski cent, »koncesnine, ki jih pobira država pri Luki Koper, uporabnine za uporabo železnic, dividende državnih podjetij – Slovenskih železnic in Luke Koper itn.«. Strinja pa se, da je posodobitev slovenske prometne infrastrukture nujna, saj gre skozi državo eden izmed štirih svetovnih transportnih krakov.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z rednim profesorjem Ekonomske fakultete v Ljubljani Jožetom P. Damijanom, ki je komentiral tudi odplačevanje grškega dolga.