Dan spomina na tisto, kar ne bi smeli vedeti

Komentar tedna | 30.01.2015, 15:30 Tone Gorjup

„Tisti, ki so prišli sem, niso vedeli, da bodo živeli le še nekaj dni!“ Besede preživelega taboriščnika iz Auschwitza niso veljale samo za to taborišče. Nedaleč od nas so se odvijale podobne strahote: tržaška Rižarna, podružnica Mauthausna pod Ljubeljem. Imeli smo tudi zbirna taborišča od koder so zapornike vozili v velika nacistična koncentracijska taborišča, v njih odbirali talce ... Begunje, Maribor, Šentvid nad Ljubljano ... Nekateri, ki so prišli v te stavbe, niso vedeli da bodo živeli le še nekaj dni. Strahote nacističnih taborišč so danes znane vsem.

Zakaj smo šele pred desetimi leti dobili mednarodni dan spomina na vse, ki so izgubili življenje v nacističnih taboriščih? Zakaj šele šest desetletij po tragediji svetovni dan spomina na žrtve holokavsta? Pobud ni manjkalo, vendar so Združeni narodi to zmogli šele leta 2005. Takrat je generalni sekretar Kofi Annan pojasnil zakaj: „Nedopustno je sprevračanje tragedije holokavsta, ki je brez primere. Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnjenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam. Milijoni nedolžnih Židov in drugih manjšin so bili umorjeni na nepredstavljivo barbarski način. Nikoli ne smemo pozabiti teh mož, žena in otrok ter njihove agonije.“

Dan spomina je ob sedemdeseti obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz-Birkenau privabil štirideset voditeljev držav, a osrednje mesto so imeli preživeli. Bilo jih je več kot tristo, vsak s svojo zgodbo, med njimi pet žena iz Slovenije. Žive priče so pretresljivo izpovedovale svoje zgodbe: „Bil si številka ... !“ „Minuta v Auschwitzu je bila dolga kot dan, dan kot leto, mesec kot cela večnost. Koliko „večnosti“ ima lahko nekdo v enem samem življenju?“ se je spraševal Roman Kent. „Ko si prišel tja, nisi bil nič več ti ...“ Taboriščnica je pripovedovala: „Agonija, lakota, osamljenost in vse bolezni, ki so nas napadle, so pomenile takojšnjo obsodbo: smrt v plinski celici.“ Objokan starček je pripovedoval: „Nisem verjel, da bom še kdaj tukaj; ne morem verjeti, da sem zbral toliko moči!“ Še bolj pretresljive so bile besede moža, ki je s trpko bolečino na obrazu pripovedoval: „Čas, ki sem ga preživel tukaj, je bil najbolj mučen v mojem življenju. Vsak dan sem po usmrtitvah nosil trupla v krematorij ...“ Tudi drugi so spregovorili na spominski slovesnosti, molili za umirajoče, strmeli v zidovje groze. Strinjali so se s poljskim predsednikom Komorowskim, ki je Auschwitz označil za "pekel sovraštva in nasilja" in poudaril, da je potrebno obsoditi vse oblike zla. Tudi papež Frančišek je v twitu zapisal, da bolečina in neizmerno trpljenje Auschwitza kričita in pozivata k miru, spoštovanju in razumevanju med narodi.

Spominske slovesnosti so se vrstile še drugod po Evropi, tudi v naši neposredni bližini, v tržaški Rižarni. Ob tem me je spreletelo. Kaj pa Zavod sv. Stanislava? Tudi ta stavba je služila kot zbirno taborišče za najhujša nacistična koncentracijska taborišča. Niso imeli vsi takšne sreče kot prebivalci Dražgoš, ki so jih v začetku januarja 1942 pripeljali v te prostore. Prepričani so bili, da jih čakajo nemška taborišča, a so jih po več tednih odpeljali nazaj v Železnike in jih izpustili. V Zavodu ni bilo spominske slovesnosti, so pa zato spomin na žrtve obeležili v državnem zboru. Kot je dejal predsednik Milan Brglez, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta ne simbolizira le moči spomina, temveč tudi moč in pomen učenja za boljšo prihodnost. Obenem utrjuje zavezanost spoštovanju človekovih pravic, različnosti, skupnemu razumevanju svobode, enakopravnosti in pravičnosti, je še dodal. Spomnil je, da zlo lahko zavlada tudi danes in omenil Kambodžo, Ruando in Srebrenico. Tudi v Moskvi so pripravili slovesnost in užaljeni Putin, ki naj ne bi bil povabljen v Auschwitz, je obsodil poskuse pisanja zgodovine na novo.

Taborišče Auschwitz je tako kot nekatera druga osvobodila Rdeča armada. Vendar so nekatera taborišča kmalu znova zaživela z vsemi strahotami vred. Tako je naprimer Buchenwald že poleti 1945 prevzela ruska NKVD in vanj pošiljala nemške in druge vojne ujetnike, politične nasprotnike. Do leta 1950 je v njem umrlo več kot sedem tisoč jetnikov, med njimi tudi Slovenci. Podobnost v slovenskih primerih ni naključna. Šentvid nad Ljubljano je nekaj dni po osvoboditvi spet sprejemal vojake, civiliste in cele družine. Uradno so ga imenovali taborišče vojnih ujetnikov v resnici pa je bilo to uničevalno koncentracijsko taborišče. Mnogi izmed njih niso vedeli, da bodo živeli le še nekaj ni. Noč za nočjo so odhajali v smrt. Pred tem so jih zasliševali mučili, nekatere do smrti. Približno deset let je od takrat, ko je v prostore našega radia ob spremstvu svojcev prišel starček in prosil, če lahko vidi radijsko kapelo, ki smo jo postavili v enem izmed kletnih prostorov. Ko je s hodnika zavil na stopnice, ki so vodile v kapelo se je ustavil, še enkrat ali dvakrat poskusil stopiti na nižjo stopnico proti kapeli, a ni šlo. Objokan se je sesedel in začel pripovedovati kaj je doživljal med štirimi stenami samice. Brez obleke, brez človeškega dostojanstva je zrl smrti v oči ...

Ob dnevu spomina na strahote koncentracijskih taborišč ne bi smeli s prstom kazati na Kambodžo, Ruando ali Srebrenico. Sam sem poznal dekle, ki se je rešilo iz prevzgojnega taborišča ali bolje kamboškega „Petrička“, v Ruandi so mi ubili prijatelja, a ob dnevu spomina imam pred očmi strahote, ki so se med vojno in po njej dogajale pri nas. Preživeli niso sedeli v državnem zboru, tudi v Kinu Šiška, kjer so nekaj dni prej imeli slovesnost, so bile le nekatere priče zla, ki je pretresla naš narod. Drugi, ki so se za las izognili pragu smrti, ne sodijo v to družbo. Tretji so preživeli, ker so ostali zunaj. V Clevelandu živi stoletnik, ki je preživel Dachau, čeprav so ga razglasili za mrtvega. Po rešitvi iz taborišča se ni vrnil domov, ker je vedel, da ga čaka novo taborišče in skoraj gotovo smrt, ker je s peresom pričal za resnico.

Tudi na slovenskih tleh smo doživljali holokavst. V nekaterih vaseh so čez noč izginile cele družine; včasih je preživel le otrok, ki se je uspel skriti. Spomladi 1942 je skozi Tomíšelj stopala kolona romskih oziroma ciganskih družin proti Iški vasi. Nekaj ur zatem so se po isti poti vračali morilci s še toplimi cevmi na puškah. Prav je, da sklonimo glave ob Srebrenici in se zamislimo, ne bi pa smeli biti ravnodušni, ko nekaj deset kilometrov od nas v rovu v plastičnih zabojčkih počivajo kosti ljudi, ki so se morda brezskrbno igrali z našimi starimi starši. Da se ne bi nikoli več ponovilo, pravijo mnogi ob dnevu spomina. Tudi veliko še neizgovorjenega se ne bi smelo več ponoviti. Še so neme priče, ki lahko spregovorijo, čeprav so arhivi večinoma uničeni, preostali pa po nedavni noveli zakona „predelani“. Tudi taki so, ki bil lahko pokazali: „Vašega pa smo pospravili v tisti grapi!“ Spomini so še kako živi, a zaveza molčečnosti zaradi strahu močnejša od spovednikove. V koroški Nedelji so ob mednarodnem dnevu spomina na morijo zapisali, da sta „živ spomin in aktivna razprava o zgodovini osnovna gradbena kamna na poti sprave.“