Kaj je res in kaj ne?

| 27.01.2015, 15:14 Blaž Lesnik

Večkrat slišimo, da je čas, v katerem živimo, zmeden, turbulenten, hektičen in gotovo bi vsem tem izrazom lahko dodali še kakšnega. Skupni imenovalec dojemanja razmer, v katerih živimo, so hitre spremembe in lahka dosegljivost informacij o vsem, kar se in kar se NE dogaja na našem planetu. Predvsem pri slednjem bi se rad ustavil danes.

Ste že slišali, da ves svet pravzaprav vodijo plazilci iz oddaljene galaksije? Ti plazilci naj bi imeli sposobnost prevzemanja človeške oblike. Živijo v notranjosti Zemlje, na plan pa so prišli zato, ker jo hočejo prevzeti. K sreči je teh plazilcev zelo malo, zato naš planet prevzemajo počasi in prikrito. Vse to trdi znani govorec David Icke. Po njegovem mnenju so mnogi znani in vplivni ljudje v resnici kuščarji. Med njimi sta George Bush, kraljica Elizabeta in mnogi drugi. Stvar zveni precej noro, kajne? A avtorjeva predavanja in govori so vedno razprodani, prireja jih po vsem svetu, napisal je osemnajst knjig...

Če prvega primera ne poznate, pa ste gotovo že slišali za nevarne kemične sledi na našem nebu, ki jih za seboj puščajo letala. Po prepričanju mnogih gre za kemično orožje, s katerim (predvsem vladni uslužbenci zahodnih držav) zastrupljajo ozračje in prebivalstvo. Skrivnostne snovi naj bi namreč povzročale bolezni dihal in druge zdravstvene težave, nekateri pa vidijo v tem škropljenju tudi krivca za podnebne spremembe. Kar ozrite se v jasnem dnevu v nebo, ne boste jih mogli spregledati - t.i. „chem trailov“ je polno!

Tudi glede podnebnih sprememb obstajajo številne špekulacije: znanstveniki naj namreč ne bi imeli nikakršnih dokazov, da smo ljudje glavni krivec za globalno segrevanje ozračja. Vsa stvar naj bi bila izmišljena, da bi dobili okoljevarstveniki več finančnih sredstev ali pa (po drugi različici) vlade več nadzora nad prebivalstvom.

Teorije zarot. Izpostavil sem tri, živi jih na desetine: če se nas zanikanje pristanka človeka na Luni ne dotika neposredno, pa so vprašanja zdravja in zdravstvenih sistemov veliko bližje vsakdanjemu življenju in človeku. Tu so na tnalu velika farmacevtska podjetja, ki namerno ustvarjajo bolezni (ali cepiva), da lahko potem služijo od zdravil, ki jih prodajajo. AIDS naj bi bil po njihovem mnenju bolezen, narejena v laboratoriju. Celo nad dogodki, ki se jih spominjamo na današnji dan, ko mineva 70 let od osvoboditve največjega koncentracijskega taborišča Auschwitz, visi ideja zanikanja. Po njej se holokavst bodisi nikoli ni zgodil, bodisi so števila mrtvih oziroma opisi holokavsta pretirani. Zanikanje holokavsta ima podporo v različnih organizacijah po svetu, čeprav je v nekaterih državah nezakonito.

Vse te dobro premišljene prevare vsebujejo ščepec resnice. Skupno jim je tudi, da so dovolj zapletene, znanstvene podlage pa prikrite ali mojstrsko zmanipulirane. Tako se človek, ki prej sploh ni pomislil, da bi bilo kaj narobe, denimo s sledmi na nebu, znajde pred novimi horizonti. Svet je prepleten, informacije na dosegu roke, zmedenost pa vedno večja. Kaj svetovati mladi mamici, ki se znajde pred vprašanjem, ali naj cepi svojega otroka ali ne? Pred leti se o tem ni spraševal nihče, danes se je to vprašanje pri nekaterih obrnilo v pravo malo religijo. Kaj pa če...?

Verjeti, da nas nekdo ogroža, da je na ravni sveta že vse odločeno in da lahko na vse dogajanje majhen posameznik le stežka vpliva, kvečjemu nemo opazuje - vse to kliče k aktivizmu, k razširjanju te „nove vere“, saj je vendar tako mikavno nekomu odpirati oči in ga podučevati o nevarnostih, ki nam pretijo. Včasih imam občutek, da smo tudi kristjani bolj goreči pri tovrstni „evangelizaciji“.

Dejstvo je, da je lahko tudi dvom o znanstvenih resnicah, gonilo razvoja in napredka. Res je tudi, da obstaja nekaj teorij, ki so bile nekoč označene za teorije zarote, pa se je kasneje izkazalo, da so resnične. A dokler ostajamo v sferi znanosti in zavezani iskanju resnice, bomo pristni iskalci, ki na odgovor za naslednjim ovinkom spletnega iskalnika ali verižnih elektronskih sporočil, ne bomo nasedli.

Pristen iskalec je bil tudi sveti Frančišek Saleški. Ne omenjam ga zgolj zato, ker smo se ga spomnili nedavno, 24. januarja, ob njegovem godu, ampak tudi kot zavetnika katoliškega tiska, časnikarjev in tudi učiteljev. Poleg temeljite izobrazbe, ki jo je nabiral v času študija, je ta sveti mož (živel je na prehodu iz 16. v 17. stoletje) padel v hudo osebno krizo. Dosegle so ga namreč krivoverske ideje reformatorja Calvina, ki je učil "predestinacijo", to je zmotni nauk, da je Bog vsakega vnaprej določil za zveličanje ali pogubljenje. Čeprav je mladega Frančiška ta nauk boleče mučil, se je skozi poglobljen študij, pa tudi s pomočjo izkustva iz otroštva, prebil skozi temačne ovinke zmotnega nauka do prepričanja, da ga Bog ljubi in v to gotovost Božje ljubezni ni nikoli več podvomil.

Na eni strani torej poglobljen, dolgotrajen in tudi težaven študij, na drugi pa hitre in šokantne teorije, ki imajo namen prevzeti našo pozornost in tako ali drugače vplivati na nas. Komu ali čemu verjeti? Znanstveniku, ki utemeljuje neko neprivlačno resnico, ki ni pravzaprav nič posebnega ali bombastičnim naslovom v rumenih medijih, za katerimi se nič kaj sramežljivo skriva jasen namen: zaslužek?

Naj še posebej v naši deželici sveti Frančišek Saleški izprosi modrosti in stoji ob strani najprej vsem, ki vplivajo na javno mnenje, medijskim hišam in novinarjem, potem pa še vsem odjemalcem. Zdi se namreč, da nas je največja teorija zarote, ki je uradno trajala več kot 50 let, njen vpliv pa žal še zdaleč ni ponehal, dodobra zaznamovala. Nekateri bi rekli: oprala možgane.

In, mimogrede: ko boste naslednjič na opranem nebu iskali kemične sledi...v resnici niso nič drugega kot običajne kondenzacijske sledi reaktivnih letal, ki so zaradi vlažnega zraka dolgotrajno obstojne.