Kdo bo koga?

Komentar tedna | 09.01.2015, 21:30 Marta Jerebič

Morija v Parizu je spet zarezala rane v srce človeštva. Ob božičnih praznikih smo po vsem svetu veliko govorili o miru, ljubezni, strpnosti. Kdor je prisluhnil s srcem si je upravičeno mislil, da se bodo strasti vojne, nasilja in sovraštva umirile in, da po novem letu vse boljše bo. Napad na uredništvo satiričnega časopisa v Parizu je zarezal rano direktno v srce Evrope. Človek nima besed. Toda to je drobec vsega kar se dogaja po svetu. Vsak napad je preveč, vsako nasilno prekinjeno življenje je sramota človeštva.

Gledano z globalnega vidika me boli apatičnost vseh nas, ko slišimo o samomorilskih napadalcih, ko vidimo po cestah trupla otrok, mater, civilistov. Ostajamo neprizadeti, no ja, morda tisti trenutek le dahnemo »ubogi ljudje« in gledamo novice dalje. Morda zato, ker je to daleč in se na taki razdalji čutimo varne, zato ostajamo hladni, brezčutni. Zgleda, da skrajneže to moti in jim ni dovolj, da ubijajo v lastni deželi, zato udarijo tja, kjer vedo, da nas bo bolelo. Zato bi v tem kontekstu rada povedala, da niso nič manj pomembne žrtve v Iraku, Siriji in drugod po svetu, kot tiste v Parizu. Najhuje pa je, da se to dogaja v imenu Boga. Koliko kristjanov so v zadnjem času umorili po vsem svetu, mi pa molčimo. Svet je molčal, ko so pobijali Indijance, svet je molčal, ko so pobijali črnce, svet je molčal, ko so pobijali Jude, tudi Slovenci nismo izjema; če bo šlo tako naprej ne bodo ubijale puške, temveč naš molk. Kdo bo molčal zadnji pa je drugo vprašanje.

Vse skupaj je tako neskladno, da se človeku meša. Istočasno obsojamo smrt nedolžnih ljudi, kar je tudi prav, v isti sapi pa bi, prav tako nedolžne ljudi, pokončali z injekcijo. Ob informacijah o uboju iz usmiljenja do bolnika v Kliničnem centru v Ljubljani vse zveni tako, da je sicer po veljavni zakonodaji to prepovedano, vendar, ker je evtanazija pri nas tabu tema, bo, po mnenju liberalnih politikov in posledično tudi medijev, potrebno o tem govoriti na glas. Lepo vas prosim, kakšna tabu tema, kaj bomo govorili na glas; zdrava pamet pove, da je življenje dar in ga je potrebno preživeti in doživeti v dobrem in hudem. Nihče nima pravice s svojo odločitvijo naložiti status morilca drugi osebi.

Papež Frančišek nam je ob novem letu poslal poslanico »Ne več sužnji, ampak bratje«. Kako si želim, da bi njegov poziv k bratstvu dosegel slehernega zemljana. Ja, tudi tiste, ki so postali novodobni sužnji lastnega pohlepa. In prav to slednje bo potrebno odpravit. V lastne verige ujeti politiki in namišljeni gospodarstveniki so razvrednotili sebe in ljudi okrog njih. Ob papeževi poslanici in naštevanju krivic ponižanih in razžaljenih ljudi sem podzavestno pomislila na zbor sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco. Pred oči mi prihaja zbor sedanjih, novodobnih sužnjev, ki so si dovolili sanjati o samostojni deželi in zaradi pohlepa nekaterih pristali na zavodu za zaposlovanje. In tudi pri nas je ta zbor velik: tisoči brezposelnih, tisoči na minimalni plači, tisoči z denarno socialno pomočjo, tisoči z minimalno pokojnino in kar je najhuje tisoči mladih, ki zaradi razmer, v katerih so se znašli odklanjajo misel na družino in bežijo iz lastne domovine. Prav ob zadnjem se mi je zdelo zanimivo in vredno slišanja razmišljanje mlade matere petih otrok, ki je rekla: »prepričana sem, da se bodo enkrat tudi pri nas razmere spremenile, danes se mi marsikdo čudi, da imam toliko otrok, toda ti otroci bodo s svojim delom polnili pokojninsko blagajno, zato me ni strah prihodnosti.« Zanimivo, Bog daj, da bi bilo res.

Sto dni naše vlade je mimo, ne mislim ocenjevati njihovega dela, ker se na to ne spoznam, pa tudi če bi se, v tako kratkem času ni pričakovati vidnih sprememb. Morda bo kdo rekel, da navijam za ne vem kakšne barve vlado. Morda ravno ne navijam, ji pa želim, da bi delala dobro, kajti, pozitivni rezultati vlade so pozitivni za nas vse. Resnično sem žalostna, ko se nekateri ob najmanjših spodrsljajih veselijo in kot pes na kost čakajo kje bo kaj narobe. Dragi moji, to ne pelje nikamor, to ni krščansko. Vsi smo na isti ladji in vrtati luknjo v lasten čoln je poguba za vse. Tako mi je všeč slogan Ognjišča »držimo skupaj pa bo šlo«, da bi ga Slovenci morali peti kot litanije.

Že nekaj časa me žuli in danes bom izkoristila priliko, da povem. Zaradi želje, da bi se ljudem, ki prihajajo na Karitas po pomoč kaj spremenilo na bolje sledim kaj govorijo 'večno isti' sindikati, pravzaprav jih je vedno več. Ne razumem tega, delavcev vedno manj, sindikalistov pa vedno več. Prav tako sledim pozivom tudi 'večno iste' gospodarske zbornice. In tako na hitro lahko rečem, da se med tema dvema stalno govori le o minimalni plači. Eni bi radi čim višjo, drugi čim nižjo. In prav tu vidim problem. Naj se enkrat vprašajo eni in drugi v čem je njihovo poslanstvo? Zaščita delavcev je poslanstvo prvih, dobro in uspešno gospodarstvo pa drugih. Če bi vse to funkcioniralo kot je treba, bi bil pogovor o minimalni plači odveč. Osebno mislim, da je za katerokoli podjetje, kjer je več kot polovica njihovih delavcev na 'minimalcu', sramota. Morda pa bi bila pri usklajevanju plač enih in drugih najboljša rešitev, da bi vsaj nekaj mesecev eni in drugi prejemali minimalno plačo. Saj veste zakaj: »Sita vrana lačni ne verjame«.

Tudi pri Karitas smo končno v skladišča prejeli več kot tisoč ton hrane iz evropskih in domačih sredstev. V preteklem letu tega ni bilo, zato je bila stalno prisotna skrb, da skladišča ne bi ostala prazna. Hvala Bogu in dobrim ljudem, da se to ni zgodilo. Ob vsej tej hrani je pa tudi nekaj čudnega. Domačih artiklov je le za vzorec, zato se nam slogan »Kupujmo domače« lahko le posmehuje.

Pa vse dobro vam želim.