Papež v pogovoru z novinarji

Cerkev po svetu | 22.01.2015, 10:09 Marta Jerebič

Objavljamo celoten pogovor papeža z novinarji, s katerimi se je srečal na letu Colombo – Manila in nato še na letu Manila – Rim.

POGOVOR NOVINARJEV S PAPEŽEM NA LETU ŠRILANKA - FILIPINI

P. Lombardi

Tudi na tem vmesnem poletu, smo vsi v pričakovanju vaših besed. Čestitamo za prvi del potovanja, ki je bil odlično izpeljan. Sedaj vam bomo, kot običajno, postavili nekaj vprašanj. Ko boste utrujeni in želeli končati, nam povejte … Utrujeni ste že sedaj (smeh) Kakorkoli, če začnemo … vem, da vam je neka stvar še posebej pri srcu in bi jo radi povedali o tem potovanju. Gre za pomen kanonizacije sv. Jožefa Vaza, zato vas prosim, da nam jo zaupate takoj na začetku. Nato bomo prešli na vprašanja. Več ljudi se je že vpisalo na seznam.

Papež

Najprej vsem lep dober dan.

Take kanonizacije potekajo po metodologiji, ki je predvidena po cerkvenem pravu in se imenuje enakovredna kanonizacija. Uporabimo jo takrat, ko je nek mož ali žena blažen oziroma blažena in uživa čaščenje božjega ljudstva, dejansko pa ga že dlje časa častijo kot svetnika. Pri tem je izpuščen postopek o čudežu. Obstajajo osebe, ki več stoletij uživajo tako čaščenje. Postopek pri Angeli iz Foligna je bil takšen, ona je bila prva. Sam sem se za tako metodo odločil pri osebah, ki so bili veliki evangelizatorji in evangelizatorke. Najprej pri Petru Fabru, ki je bil evangelizator Evrope: umrl je tako rekoč na poti, ko je potoval in evangeliziral. Imel je 40 let. Potem so tu še drugi, evangelizatorji Kanade – Frančišek de Laval in Marija od Učlovečenja: ta dva sta bila praktično ustanovitelja Cerkve v Kanadi, on kot škof, ona kot redovnica. Tu je potem še Jožef de Anchieta, iz Brazilije, ustanovitelj Sao Paola, ki je bil že dolgo časa blažen, sedaj pa je svetnik. Jožef Vaz je bil tu razglašen za svetnika kot apostol Šrilanke. Septembra pa, če bo Bog dal, bom v ZDA kanoniziral Junipera Serro, ki je bil evangelizator zahodnega dela ZDA. Gre za osebnosti, ki so močno evangelizirali in so uglašeni z duhovnostjo in teologijo Veselja Evangelija. Zato sem izbral te osebe.

P. Lombardi

Hvala, sedaj pa gremo na vprašanja, za katera so se priglasili kolegi. Prvi je Jerry O’Connell iz revije America Magazine, ki ga dobro poznate.

Jerry O’Connell

Najprej, sveti oče, se strinjam s p. Lombardijem – čestitke za uspešno opravljen obisk na Šrilanki.

Vprašanje postavljam v imenu angleške skupine. Strinjali smo se, da vam postavimo vprašanje, ki povezuje Šrilanko in Filipine. Na Šrilanki smo videli lepoto narave, pa tudi ranljivost tega otoka – od podnebnih sprememb do morja itd. Na Filipinih boste obiskali območje, ki ga je opustošil tajfun.

Že več kot eno leto preučujete vprašanje ekologije in varovanje stvarstva. Moje vprašanje zadeva tri vidike. Najprej: ali so podnebne spremembe večinoma posledica človeškega delovanja, njegovega pomanjkanja skrbi za naravo? Drugič, kdaj bo izšla vaša okrožnica? Tretjič: Kot smo videli na Šrilanki se zelo zavzemate za sodelovanje med religijami. Ali nameravate k soočanju s tem problemom povabiti druge religije? Hvala.

Papež

Prvo vprašanje. Omenili ste besedo večinoma. Ne vem, ampak večinoma, v veliki meri je človek tisti, ki neprestano daje klofute naravi. Nekoliko smo se polastili narave, sestre zemlje, matere zemlje. Enkrat sem že povedal, kar mi je nekoč dejal nek starejši kmet: Bog vedno odpušča, mi -ljudje, odpustimo nekajkrat, narava ne odpusti nikoli.« Če ji daješ klofute, ti bo to vrnila. Mislim, da smo preveč zlorabili naravo: na primer z izsekavanjem. Spomnim se Aparecide. Takrat nisem dobro razumel tega problema. Ko so brazilski škofje govorili o izsekavanju Amazonije, tega nisem razumel. Amazonija so pljuča sveta. Pred petimi leti sem se s komisijo za človekove pravice obrnil na vrhovno sodišče v Argentini, da bi na severu države, na območju Nordesalta, Tartagal, vsaj začasno ustavili grozljivo izsekavanje … To je en vidik. Drugi pa so monokulture. Kmetje na primer vedo, da se moraš po treh letih gojenja koruze ustaviti in za eno ali dve leti posaditi neko drugo kulturo, pognojiti zemljo, da lahko znova obrodi.

Pri nas se recimo goji samo sojo, in to dokler zemlja ni izčrpana. Ne delajo vsi tako, to je le primer, kot je še mnogo takih.

Menim, da je šel človek predaleč. Hvala Bogu, danes številni opozarjajo na to: tu bi rad omenil mojega preljubega brata Batolomeja, ki že več let govori o tej temi. Pri pripravljanju okrožnice sem prebral veliko njegovih spisov. Lahko še kaj rečem o tem, vendar ne želim biti predolg.

Guardini – bom rekel samo to – ima zapisan stavek, ki pojasni precej. Pravi, da je drugi način nekulture, zlobni način. Prva je nekultura, ki jo prejemamo s stvarstvom, da bi jo spremenili v kulturo. Toda ko se je polastiš preveč in prestopiš mejo, se ta kultura obrne poti tebi, pomislimo na Hirošimo. Nastaja nekultura, ki je ta druga.

O okrožnici pa: prvi osnutek je pripravila ekipa na čelu s predsednikom Papeškega sveta pravičnost in mir, kardinalom Turksonom. Na tem osnutku sem nato delal sam s pomočjo še nekaterih ljudi. Z nekaj teologi sem pripravil tretji osnutek in kopijo poslal Kongregaciji za nauk vere, drugemu oddelku državnega tajništva in teologu papeške hiše, da preučijo, da ne bi napisal kakšne neumnosti. V marcu pa si bom vzel en teden, da jo dokončam. Mislim, da bo konec marca končana in bo šla v prevajanje. Če bo prevajalsko delo dobro potekalo, bi bila lahko objavljena junija ali julija. Pomembno je, da bo med objavo okrožnice in srečanjem v Parizu, (kjer bo decembra potekala podnebna konferenca Združenih narodov) preteklo nekaj časa, da bo dala nek prispevek. Srečanje v Peruju ni prineslo veliko. Razočaran sem bil nad pomanjkanjem poguma: na določeni točki so se ustavili. Upajmo, da bodo v Parizu predstavniki bolj pogumni.

Tretje vprašanje: mislim, da je dialog med religijami na tej točki pomemben. Druge religije imajo dobro stališče. In obstaja tudi soglasje za enako stališče. Vendar ne v okrožnici. O tej temi sem govoril s predstavniki drugih ver, to je storil tudi kardinal Turkson, vendar pa okrožnica ne bo skupna izjava. Do srečanj bo prišlo pozneje.

P. Lombardi

Juan Vicente Boo bo postavil vprašanje v imenu španske skupine.

Juan Vicente Boo

Sveti oče, predvsem moram reči, da glede na to, da ste utrujeni, ste videti precej dobro. S strani španske skupine bi vas rad vprašal nekaj, kar zadeva zgodovino Šrilanke in sodobno zgodovino. V Šrilanki se je v času državljanske vojne zgodilo več kot 200 samomorilskih napadov, ki so jih povzročili moški, ženske, fantje in dekleta. Tudi sedaj gledamo samomorilske atentate fantov in deklet, celo otrok. Kaj mislite o takem načinu vojskovanja? Hvala.

Papež

Gre za pomanjkanje spoštovanja. Mislim, da je za vsakim samomorilskim napadom neka človeška neuravnovešenost. Morda duševna, vsekakor pa človeška. Taka oseba v sebi nima zdravega razuma o smislu življenja, o lastnem življenju in življenju drugih. Bori se … žrtvuje življenje, vendar ne za dobro. Številni ljudje – pomislimo na misijonarje – žrtvujejo življenje, vendar za gradnjo. Kamikaze pa življenje dajejo samouničujoče za uničenje. Spremljal sem magistrsko delo nekega pilota Alitalie, ki jo je delal na področju sociologije o japonskih kamikazah. Težko je to stvar razumeti. Ko sem popravljal delo, sem se osredotočal bolj na metodologijo. Vsebino je težko razumeti. Ne gre le za stvar vzhoda. V tem trenutku poteka raziskava, kako je med drugo svetovno vojno predlog v zvezi s kamikazami prišel v Italijo, kako je bil predlagan italijanskemu fašizmu. Dokazov o tem ni, se pa to raziskuje. V tem je nekaj, kar je zelo povezano z diktatorskimi ali totalitarnimi sistemi. Totalitarni sistem ubija, če ne življenja, ubija možnosti, ubija prihodnost, ubija številne stvari. Tudi življenje. Vendar ta problem ni končan. Ni samo problem vzhoda. To je pomembno. Ne vem, kaj bi še drugega rekel.

O zlorabi otrok. Kar sem rekel, na splošno velja za vse, ampak sedaj se osredotočimo na otroke. Otroci so uporabljeni za številne stvari: zlorabljeni za delo, zlorabljeni kot sužnji, zlorabljeni tudi spolno. Pred nekaj leti smo z nekaj argentinskimi senatorji želeli sprožiti kampanjo v najpomembnejših hotelih in javno povedati, da se otrok ne sme zlorabiti za turiste. Nismo uspeli tega narediti. Obstaja skrito nasprotovanje. Ne vem, ali prihaja do zlorab ali ne, šlo je za preventivno akcijo.

Ko sem bil v Nemčiji, so mi nekajkrat v roke prišli nekateri časopisi s turistično rubriko, o turizmu v jugovzhodni Aziji, erotičnem turizmu, in tam so bili otroci. Otroci so zlorabljeni, suženjsko delo otrok je grozno. Tudi za to so zlorabljeni. Več si ne upam reči.

P. Lombardi

Hvala, svetost. Sedaj pa dajemo besedo Ignaziu Ingrau iz italijanske skupine.

Ignazio Ingrao

Dober dan. Zastopam tednika Panorama in Moj papež. Vaša svetost, svet je zelo zaskrbljen za vašo varnost. Glede na ameriške in izraelske tajne službe naj bi bil Vatikan celo tarča islamskih teroristov. Na fundamentalističnih spletnih straneh se je pojavila islamska zastava, razobešena na baziliki sv. Petra. Svet je zaskrbljen za vašo varnost na potovanjih v tujino. Vemo, da se sami ne želite odpovedati neposrednemu stiku z ljudmi, vendar ali v tem trenutku mislite, da bi bilo treba kaj spremeniti pri tem in v vašem programu? Zaskrbljenost ostaja tudi v zvezi z verniki, ki se udeležujejo slovesnosti, v primeru možnih napadov. Ste zaskrbljeni v zvezi s tem? In bolj splošno, kakšen je po vašem mnenju najboljši odgovor na grožnje islamskih skrajnežev? Hvala.

Papež

Najboljši odgovor je po mojem mnenju zmernost. Biti blag, preprost – kot kruh - nenapadalen. Tako mislim, so pa ljudje, ki tega ne razumejo. V zvezi z zaskrbljenostjo pa sem zares zaskrbljen glede vernikov. O tem sem že govoril z vatikansko varnostno službo: Na tem letu je gospod Giani, ki je zadolžen za to področje. On je obveščen o tem problemu. To me zelo skrbi. Pa me je strah tudi zase? Veste, da imam eno pomanjkljivost. To je precejšnja količina nezavedanja. O teh stvareh vem zelo malo. Nekajkrat sem si postavil vprašanje – kaj če bi se to meni zgodilo … In sem rekel Gospodu: Gospod, prosim te le za eno milost, ne povzročaj mi bolečine. Ob bolečini nisem pogumen, zelo sem boječ, vendar ne Boga. Kakorkoli, vem, da se sprejemajo varnostni in previdnostni ukrepi.

P. Lombardi

Hvala, svetost. Tudi mi vam želimo, da bi bili vedno tako vedri. Sedaj pa dajemo besedo Christophu Schmidtu iz nemške skupine. Pripravi pa naj se Sébastien Maillard. Nato pa bomo papeža vprašali, ali želi še nadaljevati.

Christoph Schmidt

Sveti oče, dober dan. Nam lahko kaj poveste o vašem obisku v budističnem templju, kar je bilo veliko presenečenje. Kakšen je bil razlog za ta nenapovedan obisk. Ali dobivate navdih iz te religije? Vemo, da so bili krščanski misijonarji do 20. stoletja prepričani, da naj bi bil budizem prevara, hudičeva religija. In še – kaj bi bilo lahko pomembnega v budizmu za prihodnost Azije?

Papež

Kako je prišlo do obiska in zakaj sem šel? Vodja tega budističnega templja je uspel doseči vladno povabilo, da me je pričakal na letališču. Je velik prijatelj kardinala Ranjitha in tam me je pozdravil in povabil na obisk v tempelj – tudi Ranjithu je rekel, naj me pripelje tja. Govoril sem s kardinalom, vendar ni bilo časa, saj sem ob prihodu zaradi utrujenosti moral izpustiti srečanje s škofi. Tistih 29 kilometrov pozdravljanja ljudi me je oželo kot cunjo – in torej ni bilo časa. Ko pa sem se vrnil iz Madhuja, se je pojavila priložnost. Kardinal je poklical in smo šli. V tistem templju so relikvije dveh učencev Bude. Zanje so zelo pomembne. Te relikvije so bile v Angliji in so jih uspeli dobiti nazaj … Kakorkoli, on me je prišel pozdravit na letališče in jaz sem ga obiskal v njegovi hiši.

Drugič. V Madhuju sem videl nekaj, kar si ne bi mogli nikoli misliti. Niso bili vsi katoličani, pravzaprav niti večina. Tam so bili budisti, muslimani, hindujci in vsi hodijo tja molit. Pravijo, da prejemajo milosti! V ljudstvu – in ljudstvo se nikoli ne moti – je nekaj, kar jih združuje. In če so tako naravno zedinjeni, da skupaj hodijo molit v neko svetišče – ki je krščansko, in spet hkrati ne samo krščansko – zakaj jih jaz ne bi smel iti pozdravit v budistični tempelj? Pričevanje v Madhuju je zelo pomembno. Pomaga nam razumeti smisel medverskosti, ki se jo živi v Šrilanki: med njimi je spoštovanje. So tudi skupinice fundamentalistov, ki niso ljudstvo: so ideološke elite, ki pa niso z ljudstvom.

In še o tem, da naj bi budisti šli v pekel. V času, ko sem bil otrok – pred 70-imi leti , - so tudi vsi protestanti šli v pekel. Tako se je govorilo. Spominjam se prve ekumenske izkušnje. Imel sem štiri ali pet let. Z babico, ki me je držala za roko, sem šel po cesti. Na drugi strani ceste sta po pločniku prihajali dve članici protestantskega združenja Vojska odrešitve, s klobukom in pentljo, kot so jih včasih nosili. Babico sem vprašal: „Babica, povej mi, so to redovnice?“ Odgovorila mi je: „Ne, so protestantke, ampak so dobre“. To je bilo prvič, da sem neko osebo slišal govoriti dobro o drugi veri, o protestantizmu. V tistem času so pri katehezah govorili, da gredo vsi v pekel. Mislim pa, da je Cerkev zelo napredovala v zavedanju spoštovanja vrednot – kot sem povedal na medverskem srečanju v Kolombu. Ko beremo, kar 2. vatikanski cerkveni zbor pravi o vrednotah v drugih religijah, spoštovanju, lahko rečemo, da je Cerkev pri tem zelo napredovala. Res je, brez sramu moramo priznati, da obstajajo temni časi v zgodovini Cerkve, saj smo tudi mi na nenehni poti spreobrnjenja od greha k večni milosti. In ta bratska medverskost, ki se vedno spoštuje, je milost. ...Sem še kaj pozabil? Je to vse? Vielen danke.

Pater Lombardi

Sébastien Maillard za francosko skupino.

Sébastien Maillard

Sveti oče, včeraj dopoldne ste med mašo govorili o verski svobodi kot temeljni človekovi pravici. Toda ob spoštovanju različnih verstev, do kam pravzaprav seže svoboda govora, ki je prav tako temeljna človekova pravica? Hvala.

Papež

Hvala za pametno vprašanje. Mislim, da sta obe temeljni pravici: verska svoboda in svoboda govora. Vi ste Francoz, zato pojdimo v Pariz! Govorimo povsem jasno. Ne moremo skrivati resnice, da ima vsak pravico živeti po svoji veri, brez žalitev, svobodno. Tako delamo in želimo delati vsi. Drugič, ni mogoče žaliti, se vojskovati, pobijati v imenu svoje vere, torej v imenu Boga. To, kar se dogaja, nas nekoliko čudi. Pomislimo na našo zgodovino: koliko verskih vojn smo imeli! Pomislite na 'noč sv. Bartolomeja'... kako naj to razumemo? Tudi mi smo grešili glede tega. Toda ubijati v imenu Boga ni mogoče. To je sprevrženo. Ubijati v imenu Boga je sprevrženo. Mislim, da je to glavna stvar,kar zadeva versko svobodo: treba jo je živeti svobodno, brez žalitev, pa tudi brez vsiljevanja in pobijanja.

Svoboda govora. Vsakdo nima samo svobode, pravice, ampak ima tudi dolžnost, da pove, kar misli, da bi podprl skupno dobro. Dolžnost. Pomislimo na poslanca ali senatorja: če ne pove, kar misli, da je prava pot, ne sodeluje pri skupnem dobrem. Pa ne samo on, ampak tudi mnogi drugi. Dolžni smo, da odkrito povemo, da imamo to svobodo, vendar brez žalitev. Ni sprejemljivo odgovarjati z nasiljem, toda če bi gospod Gasbarri, moj velik prijatelj, grdo govoril zoper mojo mater, bi jih dobil s pestjo! To je normalno! Normalno. Ni mogoče izzivati, žaliti vero drugih, ni mogoče norčevati se iz vere. Papež Benedikt je v nekem govoru, ne spomnim se natanko kje, govoril o tej post-pozitivistični miselnosti, o post-pozitivistični metafiziki, ki na koncu vodi v prepričanje, da so verstva ali izrazi vernosti neke vrste podkultura, ki se sicer tolerira, vendar so nepomembne in ne spadajo v razsvetljeno kulturo. To je dediščina razsvetljenstva. Mnogi ljudje, ki slabo govorijo o verstvih, se norčujejo iz njih in recimo temu jemlje vero drugih kot 'igračko', ti ljudje izzivajo in lahko se zgodi, kar bi se zgodilo g. Gasbarriju, če bi grdo govoril zoper mojo mater. Obstaja meja. Vsaka vera ima svoje dostojanstvo, vsaka vera, ki spoštuje človeško življenje, človeško osebo. In ne morem se norčevati iz nje. To je ta meja. Vzel sem primer te meje zato, ker ima svoboda govora svoje meje, kot sem jih ponazoril s primerom moje matere. Upam, da sem uspel odgovoriti na vprašanje. Hvala.

Pater Lombardi

Hvala, vaša Svetost, zdaj se že pol ure pogovarjamo in smo napravili prvi krog čez vse skupine. Rekli ste nam tudi, da ste nekoliko utrujeni. Dajemo vam svobodo. Želite še nadaljevati? Sami nam povejte, kdaj želite končati. Sedaj imamo na spisku Joshuo McElweeja iz National Catholic Reporta.

Joshua McElwee

Sveti oče, hvala še enkrat za vaš čas. Večkrat ste govorili proti verskemu ekstremizmu, ali imate mogočne kakšno konkretno idejo, kako vključiti druge verske voditelje v boju zoper ta problem? Morda srečanje v Assisiju, kot sta jih imela papež Janez Pavel II. in papež Benedikt XVI.?

Papež

Hvala. Tudi ta predlog je bil dan. Vem, da nekateri delajo na tem. Govoril sem s kardinalom Tauranom, ki se ukvarja z medverskim dialogom, in on je to slišal. Vem tudi, da želja ni prišla samo z naše strani, ampak tudi od drugih, od velikih verstev in se torej o tem govori. Ne vem pa, če se že kaj dogaja z organizacijskega vidika, zagotovo pa je želja za to. Hvala.

P. Lombardi

Še zadnje vprašanje filipinske skupine. Tu je Lynda Jumilla Abalos, potem pa bomo papeža pustili, da počiva.

Lynda Jumilla Abalos

Dober dan, sveti oče. Žal mi je, da moja italijanščina ni tako dobra. Vaša svetost, pozvali ste k resnici, spravi v Šrilanki. Želim vas vprašati, ali podpirate komisijo za resnico v Šrilanki in v drugih državah, kjer potekajo notranji spori.

Papež

Ne poznam delovanja teh komisij. Vem pa, kako je svoj čas, po vojaški diktaturi delovala argentinska komisija. To sem podprl, ker je bila na dobri poti. Konkretno pa ne morem reči za te, saj jih ne poznam, podpiram pa vse napore za iskanje resnice in uravnotežene napore, ki pomagajo doseči sporazum. Ne želim, da bi se to interpretiralo kor politični komentar, vendar pozdravljam to, kar mi je povedal šrilanški predsednik. Dejal mi je, da želi nadaljevati delo za mir in predvsem za spravo. Nato je omenil še eno drugo besedo: treba je ustvariti harmonijo naroda. Harmonija je več kot mir in sprava. In je tudi lepša. Je tudi muzikalična. Poudaril je še, da bi ta harmonija spodbudila veselje in srečo. Mir, sprava, harmonija, veselje in sreča. Bil sem presenečen in rekel: „Rad to slišim, vendar to ni lahko.“ Nadalje je omenil še, da je treba priti v srce naroda. In s to zadnjo tako globoko mislijo bi rad odgovoril na vaše vprašanje. Samo, če pridemo v srce naroda, ki ve, kaj je trpljenje, ki ve, kaj je nepravičnost, ki je veliko pretrpelo v vojnah in diktaturah …. samo če pridemo tja – tudi narod zna odpuščati, - lahko najdemo prave poti za naprej. Komisije za preiskovanje resnice so sredstvo, ki lahko pomagajo, vsaj tako je bilo v Argentini. Vendar pa so še druge sestavine, ki jih moramo uresničiti, da lahko pridemo do miru, sprave, harmonije, sreče in pridemo v srce naroda. To mi prihaja na misel in uporabljam besede predsednika, ki so se mi zdele dobre.

P. Lombardi

Hvala , sveti oče. Mislim, da ste nam dali več kot dovolj gradiva za poročanje v naslednjih urah tega potovanja.

POGOVOR S PAPEŽEM NA LETU FILIPINI - RIM

P. Lombardi

Sveti oče, hvala, ker ste z nami, vidimo, da ste v odlični formi po teh dneh potovanja in se vam zahvaljujemo, da nam boste dali delo, saj nam boste s tem pogovorom dali delo za celoten čas poleta. Prvo vprašanje bo postavila Kara David iz filipinske skupine.

Papež Frančišek

Najprej vas pozdravljam, dober dan. Hvala za vaše delo. Potovanje je bilo naporno. Hvala za vse, kar ste doslej naredili.

Kara David

Dober dan, sveti oče. Oprostite, ker bom govorila v angleščini. Hvala, da ste obiskali našo deželo in dali veliko upanja Filipincem. Želimo, da bi se vrnili v našo deželo. Moje vprašanje je: Filipinci so se veliko naučili, ko so prisluhnili vašemu sporočilu. Ali je kaj, kar ste se vi naučili od Filipincev, iz vašega srečanja z nami?

Papež

Dotaknila se me je drža. Ne gre za protokolarno držo. To je bila iskrena drža in drža srca. Nekatere take drže ganejo do solz. Tam je vse: vera, ljubezen, družina, sanje, prihodnost …. Naj omenim dejanja očetov, ki so dvigovali otroke, da bi jih papež blagoslovil. Bilo jih je veliko. Dvigovali so otroke, ko sem se peljal po cesti. To se drugje ne dogaja. Kot bi ti očetje govorili: to je moj zaklad, to je moja prihodnost, to je moja ljubezen, za to je vredno delati, za to je vredno trpeti. Gre za pristno držo, ki se rojeva iz srca. Druga drža, ki me je ganila, je nenarejeno navdušenje, veselje, radost, sposobnost praznovanja tudi v dežju. To ni bilo ponarejeno veselje, naslikano. In v ozadju tega veselja je normalno življenje, skupaj z bolečino in težavami.

Dotaknila so se me tudi dejanja mam, ki so pripeljale bolne otroke oziroma nasploh mam, ki so pripeljale otroke. Mame niso dvigovale otrok visoko, ampak so jih držale v objemu. Torej, pripeljale so številne prizadete otroke, nekateri so bili tako prizadeti, da te kar osupne; … niso skrivale otroka, pripeljale so ga k papežu, da bi ga blagoslovil. To je moj otrok, takšen je, a je moj. Vse mame to vedo in tako delajo, a ganil me je predvsem način, kako so to pokazale.

Ganile so me torej drže očetovstva, materinstva, navdušenja, veselja. Obstaja beseda, ki jo težko razumemo, ker je bila preveč uporabljena za slabo ali slabo razumljena. A gre za besedo, ki ima vsebino: resignacija. Filipinci so narod, ki zna trpeti in je sposoben vstati in iti naprej. V pogovoru z očetom od Crystal, prostovoljke, ki je umrla v Taclobanu, sem bil spodbujen z njegovimi besedami: “umrla je v služenju”. Iskal je besede, da bi to sprejel. … Narod, ki zna trpeti – to sem videl, tako sem razumel drže.

Lombardi

Drugo vprašanje Jean-Louis de la Vaissière iz francoske tiskovne agencije za francosko skupino.

Jean-Louis de la Vaissière

Vaša svetost. Že dvakrat ste šli v Azijo. Katoličani v Afriki pa še niso bili deležni vašega obiska. V Srednjeafriški republiki, Nigeriji in Ugandi mnogi verniki, ki trpijo zaradi revščine, vojne, islamskega fundamentalizma, upajo na vaš obisk to leto. Želim vas vprašati, kdaj in kam mislite iti?

Papež

Odgovarjam hipotetično. Načrt je, da bi šel v Srednjeafriško republiko in Ugando. To leto. Mislim, da konec leta, zaradi vremena. Morajo preučiti vreme, da ne bo dežja, da vreme ne bo slabo. Zaradi ebole prihaja do zamude pri tem obisku. Zaradi možnosti okužbe je velika odgovornost pripravljati velika srečanja. Vendar v omenjenih dveh državah ni tega problema. Ti dve državi sta v načrtu za to leto.

Lombardi

Tretje vprašanje bo zastavil Salvatore Izzo iz italijanske agencije Agi

Salvatore Izzo

Sveti oče, v Manili smo bili v zelo lepem hotelu, vsi so bili zelo prijazni in dobro se je jedlo. Takoj, ko smo zapustili ta hotel, pa nas je – če tako rečemo – moralno napadla revščina. Videli smo otroke, ki so bili sredi smeti, obravnavani, kot bi sami rekli, kot smeti. Imam šestletnega otroka in me je bilo sram, da ti živijo tako slabo. Moj otrok, ki mu je ime Rocco, zelo dobro razume to, kar nas vi učite, ko pravite, da je treba deliti z revnimi. Ko gre v šolo, poskuša razdeliti malico med berače na območju. Zame je to veliko težje. Tudi za druge starejše ljudi je to težje. Samo en kardinal je pred 40-imi leti vse pustil in odšel med gobave. Léger. Moje vprašanje je sledeče. Zakaj je tudi kardinalom tako težko slediti takemu zgledu? Druga stvar, ki bi jo rad vprašal pa zadeva Šrilanko. Na poti na letališče smo videli številne favele. Gre za barake, naslonjene na drevesa. Praktično živijo pod drevesi. Večina jih je Tamilcev in so diskriminirani. Po napadu v Parizu ste rekli: obstaja osamljen terorizem in državni terorizem. Kaj ste mislili z državnim terorizmom? Meni je na misel prišel, ko sem videl trpljenje in diskriminacijo teh ljudi.

Papež

Ko me je ena od vas vprašala, kakšno sporočilo bom prinesel Filipinom, sem odgovoril: o revnih. To je sporočilo, ki ga danes daje Cerkev. Tudi to, kar vi pravite o Šrilanki, o Tamilcih, diskriminaciji, revnih, žrtvah te kulture metanja proč, je res. Danes ne mečemo stran papirja, samo tistega, česar ne rabimo. Stran mečemo ljudi. In diskriminacija je način metanja proč. Tu mi na misel prihaja podoba kast. Danes se to ne bi smelo več dogajati, a vendar je metanje proč nekaj normalnega.

Govorili ste tudi o razkošnem hotelu in nato barakah. V moji škofiji Buenos Aires je nastalo novo območje, ki se imenuje Puerto Madero, vse do železniške postaje, nato pa se začne “Villa Miseria”, revni, eden na drugem. V prvem delu je 36 razkošnih restavracij, v drugem je revščina. Eno območje povezano z drugim. Mi se navajamo na to. Tu smo mi, tam pa so odvrženi. To je revščina in mislim, da mora Cerkev vedno pogosteje dati zgled v tem, da zavrača posvetnost. Za nas posvečene, škofe, duhovnike, redovnike, laike, ki resnično verujejo, je največji greh, največja grožnja, posvetnost. Grdo je videti posvečenega, cerkvenega človeka, redovnico, ki je zapadel posvetnosti. To je grdo. To ni pot Jezusa. To je pot nevladne organizacije, ki se imenuje cerkev. Vendar taka nevladna organizacija ni Jezusova Cerkev. Zakaj Cerkev ni nevladna organizacija je druga stvar. A ko postane posvetna, postane nevladna organizacija in ni Cerkev. Cerkev je Kristus, ki je umrl in vstal za naše odrešenje, je pričevanje kristjanov, ki sledijo Kristusu. Škandal, ki ste ga omenili, je resničen. Velikokrat pohujšujemo kristjane, pa najsi bomo duhovniki ali laiki. Pot Jezusa je težka. Res je, Cerkev se mora očistiti.

Dali ste mi tudi misliti o državnem terorizmu. Da je tovrstno metanje proč kot terorizem. Nikoli nisem pomislil na to, mi pa daje misliti. Ne vem, kaj naj vam rečem. Je kot bi rekel: ne, ti ne, ti greš ven.

V Rimu je enkrat prišlo do naslednjega dogodka. Nek klošar je imel bolečine v trebuhu, revež. Ko imaš bolečine v trebuhu in greš na urgenco, ti dajo aspirin ali kaj podobnega ali te naročijo na pregled čez 14 dni. Prideš na pregled. Klošar je odšel k duhovniku, ta ga je videl in ga je ganilo, zato mu je rekel: “Peljal te bom v bolnišnico, ampak naredi mi uslugo: ko bom začel razlagati, kaj ti je, se delaj, da si se onesvestil.” Tako se je zgodilo. In šlo je za vnetje potrebušnice. Ta človek je bil zavržen. Če bi šel sam, bi ga zavrnili in bi umrl. Tisti duhovnik je bil zvit in je dobro pomagal. Bil je daleč od posvetnosti. … Ali je to terorizem? Lahko bi se mislilo, da je. Lahko se misli, ampak o tem bom še dobro premislil. Hvala. Čestitke tudi agenciji.

Lombardi

Četrto vprašanje, Jan-Christoph Kitzler iz Ard, nemškega radia.

Jan-Christoph Kitzler

Hvala, sveti oče. Za trenutek bi se rad vrnil k srečanju, ki ste ga imeli z družinami. Tam ste govorili o ideološki kolonizaciji. Nam lahko bolje razložite za pojem. Nato ste omenili papeža Pavla VI in v zvezi z njim posebne primere, ki so pomembni v družinski pastorali. Lahko navedete nekaj teh posebnih primerov ali poveste, če je potrebno odpreti, razširiti poti teh posebnih primerov.

Papež

Ideološka kolonizacija. Povedal bom samo primer, ki sem mu bil priča. Pred dvajsetimi leti, leta 1995, je neka ministrica za šolstvo prosila za veliko posojilo za gradnjo šol za revne. Dali so ji posojilo pod pogojem, da se v šolah uvede učbenik za otroke, ki je bil didaktično dobro pripravljen, vsebina pa je bila teorija spolov. Ženska je potrebovala denar, posojilo, a to so bili pogoji. Zvito je pristala in dala napisati nov učbenik, ponudila je oba in tako uspela … To je ideološka kolonizacija: vstopi v nek narod z idejo, ki nima nič z narodom; s skupinami naroda ja, ne pa s celotnim narodom. Kolonizirajo narod z neko idejo, ki spreminja ali želi spremeniti miselnost ali strukturo. V času sinode so se afriški škofje pritoževali nad tem, da se tako kot za določena posojila postavljajo pogoji. Povedal sem le primer, ki sem mu bil priča. Zakaj pravim “ideološka kolonizacija'? Ker izkoristijo priložnost in v narod vstopijo prek otrok. To sicer ni novost. Enako so delale diktature v prejšnjem stoletju. Vstopile so s svojo doktrino. Pomislimo samo na fašistično mladino ali Hitlerjevo mladino. Kolonizirali so narod, želeli so to storiti. Koliko trpljenja … Narodi ne smejo izgubiti svobode. Narod ima svojo kulturo, svojo zgodovino: vsak narod ima svojo kulturo. Ko kolonizatorski imperiji postavljajo svoje pogoje, poskušajo pri narodih izbrisati njihovo identiteto in jih narediti enake. To je globalizacija krogle. Vse točke so enako oddaljene od središča. Prava globalizacija – rad to rečem – ni krogla. Pomembno je globalizirati, vendar ne tako kot to ponazarja krogla, ampak kot polieder, kar pomeni, da vsak narod, vsak del ohrani svojo identiteto, svojo bit, ne da je pri tem ideološko koloniziran. To so 'ideološke kolonizacije'. Obstaja knjiga – oprostite, ker delam reklamo, - katere slog je na začetku nekoliko težak, ker je napisana leta 1903 v Londonu … Skratka, v tistem času je pisatelj videl tragedijo ideološke kolonizacije in jo opisal v tej knjigi. Naslov je: Gospodar Zemlje ali Gospodar Sveta. Avtor je Benson, ki jo je napisal leta 1903 in vam jo priporočam v branje. Ko boste to prebrali, boste razumeli, kaj sem vam želel povedati z 'ideološko kolonizacijo'. To je odgovor na prvo vprašanje.

Drugo – kaj sem želel povedati s Pavlom VI.? Odprtost do življenja je pogoj za zakrament zakona. Mož ne more podeliti zakramenta ženi in žena ne možu, če na tej točki ne soglašata. Če je možno dokazati, da se je ta ali oni poročil z namenom, da ni odprt za življenje, je tak zakon ničen, je razlog za ničnost zakonske zveze. Pavel VI. je to preučeval s komisijo, kako bi pomagal razrešiti številne primere in probleme ter razvozlal pomembne težave, ki se pojavljajo v družinski ljubezni.

Gre za vsakdanje probleme. Vendar je v to vpleteno še nekaj več. Nestrinjanje Pavla VI. ni bilo samo v zvezi z osebnimi težavami, o katerih je potem spovednikom svetoval, naj bodo usmiljeni, razumejo in odpustijo okoliščine ter naj bodo razumevajoči. Pred očmi je imel vsesplošni neomaltuzijanizem, ki se je širil. In kako se imenuje ta neomaltuzijanizem? To je manj kot 1-odstotna raven rojstev v Italiji in prav tako v Španiji. To je tisti neomaltuzijanizem, ki je stremel po nadzoru prebivalstva s strani oblasti.

To ne pomeni, da mora kristjan delati otroke kot po tekočem traku. Pred nekaj meseci sem v neki župniji grajal neko žensko, ker je bila osmič noseča po sedmih carskih rezih. “Ali želite sedem otrok pustiti sirot?” To je skušanje Boga. Gre za odgovorno starševstvo. To je pot: odgovorno starševstvo. Kar sem želel reči, je to, da Pavel VI. ni imel zastarele miselnost, ni bil zaprt. Ne, bil je prerok, ki nam je rekel: pazite se neomaltuzijanstva, ki prihaja. To sem želel povedati. Hvala.

Lombardi

Sporočam vam, da smo znova nad Kitajsko. Torej postaja že navada, da te tiskovne konference s papežem potekajo, ko letimo nad Kitajsko, kot se je to zgodilo, ko smo se vračali iz Koreje.

Peto vprašanje, Valentina Alazraki za špansko skupino.

Valentina Alazraki

Svetost, ko smo potovali iz Šrilanke proti Manili ste spregovorili o tem, da bi si Gasbarri zaslužil udarec, če bi žalil vašo mamo. Ta stavek je povzročil nekaj zmede in ga niso vsi dobro razumeli, saj je bilo, kot da ste morda nekoliko upravičevali nasilen odziv ob provokacijah. Nam lahko malce bolje pojasnite to, kar ste želeli povedati?

Papež

V teoriji lahko rečemo, da nasilen odziv na žalitev, provokacijo, ni dober in se ne smeš tako odzvati. V teoriji lahko rečemo to, kar nam pravi Evangelij, da je treba nastaviti še drugo lice. V teoriji lahko rečemo, da imamo svobodo govora in ta je pomembna. V teoriji vsi soglašamo, vendar pa smo ljudje in obstaja preudarnost, ki je ena od vrlin človeškega sobivanja. Ne morem nenehno žaliti, izzivati neko osebo, saj tvegam, da jo razjezim, tvegam nepravičen odziv. Vendar je to človeško. Zato pravim, da mora svoboda govora upoštevati človeško resničnost in zato pravim, da mora biti človek preudaren. Je kot bi rekel, da mora biti tudi vzgojen. Preudarnost je človeška vrlina, ki uravnava naše odnose. Grem lahko do določene meje … Želel sem reči, da se v teoriji vsi strinjamo: obstaja svoboda govora, nasilen odziv je vedno slab. Vsi se strinjamo s tem. Vendar pa smo v praksi vsi ljudje in tvegamo provokacijo drugih. Zato mora svobodo spremljati preudarnost. To sem želel povedati.

Lombardi

Šesto vprašanje Nicole Winfield iz Associated Press iz ZDA

Nicole Winfield

Sveti oče, v imenu angleške skupine bi vas znova rada vprašala o potovanjih to leto. Povedali ste nam že, da je predvideno potovanje v Ameriko. Omenili ste tri mesta: New York, Washington in Filadelfijo. S kanonizacijo Serre pa se sprašujemo ali je morda predviden tudi postanek v Kaliforiji ali ob meji z Mehiko. V zvezi z Južno Ameriko ste naši kolegici Elisabetti Piqué dejali, da so predvidena tri potovanja oziroma eno potovanje v tri južnoameriške države. Katere? Mislite osebno beatificirati nadškofa Romera, ki je bil nedavno priznan kot mučenec? To je vse.

Papež

Začel bom pri zadnjem vprašanju. Prišlo bi do vojne med kardinalom Amatom in msgr. Paglio (smeh), kateri od njiju bi vodil beatifikacijo. Jaz osebno ne: za blažene jih običajno razglasijo kardinal pristojnega ali katerega drugega dikasterija. Od zadnjega vprašanja pa prehajam k prvemu. V ZDA so mesta naslednja: Filadelfija za srečanje družin, New York, za katerega že imam datum, vendar se ga sedaj ne spomnim, obiskal pa bom Združene narode, in Washington. Ta tri mesta so. Všeč bi mi bilo iti v Kalifornijo za kanonizacijo Junipere Serre, vendar pa je problem čas. Potreboval bi dva dneva več. Slovesnost kanonizacije mislim opraviti v svetišču v Washingtonu. Gre za nacionalno stvar. Zdi se mi, da je v Washingtonu kip Junipere tudi na Kapitolu. Lepo bi bilo, da bi v ZDA vstopil iz Mehike. To bi bilo lepo znamenje bratstva in pomoč migrantom. Vendar sami veste, da obiskati Mehiko ne da bi obiskal Marijo pomeni tragedijo in bi tam lahko izbruhnila vojna.

Tudi tu bi potreboval tri dni več. Zato mislim, da bo ostalo pri prej omenjenih treh mestih. Poleg tega je še čas, da obiščem Mehiko. V zvezi s tremi latinskoameriškimi državami, ki so predvidena letos, pa je še vse samo osnutek – Ekvador, Bolivija in Paragvaj. Če bo Bog dal – nič še ni predvideno, pa bi prihodnje leto rad obiskal Čile, Argentino in Urugvaj. Tu manjka še Peru, za katerega ne vemo, kam bi ga dali.

Lombardi

Sedmo vprašanje, Carla Lim za filipinsko skupino:

Carla Lim

Dober dan, sveti oče. Zahvaljujem se vam, da ste navdihnili mojo deželo. V imenu filipinskega naroda se vam zares zahvaljujem. Oprostite, ker ne govorim italijansko. V nekaj govorih na Filipinih ste omenili korupcijo in da korupcija ljudem odvzema vire. Kaj lahko vaša svetost naredi za boj proti korupciji, ne samo v vladi, ampak morda tudi v Cerkvi?

Papež

Ta je bila pa močna! Korupcija po svetu je danes na dnevnem redu, koruptivna drža pa zlahka dobi svoje gnezdo v institucijah. Neka institucija ima namreč številne oddelke, veliko šefov in njihovih namestnikov, zato je tako lahko zapasti oziroma se tam ugnezdi korupcija. Vsaka institucija lahko temu zapade. Korupcija pomeni, da odvzameš ljudstvu. Skorumpirana oseba, ki vodi skorumpirane posle, vlada skorumpirano ali se pridruži drugim pri skorumpiranem poslu, krade ljudstvu. Žrtve so tisti, ki jih je prej omenil novinar, ki je govoril o razkošnem hotelu. Korupcija ni zaprta sama vase. Gre in ubija. Razumete? Korupcija je danes svetovni problem. Enkrat, okoli leta 2001 sem vodjo predsednikovega kabineta – vlade, za katero smo mislili, da ni bila tako skorumpirana, vprašal: Kakšen delež pomoči, tako gotovine kot hrane in obleke, ki jo pošiljate v notranjost države, pride na cilj?” Ta mož mi je takoj odgovoril: “35 odstotkov.” Tako mi je rekel. Leta 2001, v moji domovini.

Sedaj pa o korupciji v cerkvenih institucijah. Ko govorim o Cerkvi, rad govorim o vernikih, krščenih, celotni Cerkvi. In tu je bolje govoriti o grešnikih. Vsi smo grešniki. Ko pa govorimo o korupciji, govorimo o skorumpiranih ljudeh ali institucijah Cerkve, ki zapadejo v korupcijo. Obstajajo taki primeri. Spomnim se dogodka iz leta 1994. Malo zatem, ko sem bil imenovan za škofa v četrti Flores v Buenos Airesu, sta k meni prišla dva uradnika z ministrstva in sta mi rekla: “Tu imate veliko potreb, številne revne v Villas miserias. “Seveda,” sem rekel in pripovedoval. Onadva pa sta rekla: “Lahko pomagamo. Če želite lahko pomagamo s 400 tisoč pesosi. V tistem času je bilo razmerje med pesom in dolarjem 1:1. Torej 400 tisoč dolarjev. “In vidva to lahko priskrbita?” Ja, sta odgovorila. Poslušal sem, saj ko je ponujena vsota tako velika, ponudba skuša tudi svetnika. Nato sta nadaljevala: “Da pa bi to naredili, bomo denar položili na račun, nama pa boste potem dali polovico.” V tistem trenutku sem razmišljal, kaj naj naredim. Ali ju ozmerjam in brcnem tja, kamor sonce ne posije, ali pa se naredim neumnega. In sem se naredil neumnega. Rekel sem, vendar po resnici, da na vikariatih nimamo računa; vsoto morata vplačati na nadškofiji, kjer dobita potrdilo o vplačilu. Tako se je končalo. “Ah, nisva vedela … naju je veselilo” in sta šla. Pozneje sem razmišljal: če sta ta dva tako neposredno predlagala to - to je grda misel – je to zato, ker je nekdo drug pristal. Vendar je to grda misel. … Kuruptivno dejanje je lahko narediti. Vendar pa opozarjam: grešniki da, skorumpirani ne! Nikoli skorumpirani! Moramo prositi odpuščanja za tiste katoličane, tiste kristjane, ki pohujšujejo s svojo korupcijo. To je rana v Cerkvi; vendar pa je tu veliko svetnikov, grešnikov, ki so sveti, ne pa skorumpirani. Glejmo tudi na drugo stran, sveto Cerkev. Zagotovo so tudi skorumpirani …. hvala za pogum, da ste postavili to vprašanje.

Lombardi

Osmo vprašanje, Anaïs Feuga z Radia France za francosko skupino

Anaïs Feuga

Letimo nad Kitajsko. Ko smo prihajali iz Koreje, ste nam rekli, da ste na Kitajsko pripravljeni iti že jutri. Nam lahko v luči te izjave pojasnite, zakaj niste sprejeli Dalai Lame, ki je bil pred kratkim v Rimu, in na kakšni stopnji so odnosi s Kitajsko?

Papež

Hvala, da ste mi postavili to vprašanje. Za protokol državnega tajništva je običaj, da ne sprejema vodij držav ali ljudi tega ranga, ko se v Rimu udeležijo nekega mednarodnega srečanja. Na primer, ko je bilo srečanje na Fao, nisem sprejel nikogar. Zato ga nisem sprejel. Videl sem, da so nekateri časopisi pisali, da ga nisem sprejel zaradi strahu pred Kitajsko. To ni res. Dalailama je prosil za avdienco. Posredovan mu je bil nek datum. Prosil je že prej in ne za to srečanje. Smo v stikih. Razlog tokrat pa ni bil zavračanje osebe ali strah pred Kitajsko.

Smo odprti in želimo mir z vsemi. Kakšni pa so odnosi? Mah, kitajska vlada je spoštljiva. Tudi mi smo spoštljivi in delamo korak za korakom, kot se delajo stvari v zgodovini, kajne? Vedo, da sem jaz pripravljen sprejeti ali obiskati Kitajsko. To vedo.

Lombardi

Deveto vprašanje, Marco Ansaldo iz časopisa “Repubblica” za italijansko skupino

Marco Ansaldo

Sveti oče, na Filipinih ste opravili navdušujoče, zelo bogato potovanje. Rad pa bi se vrnil nazaj, tudi zato, ker terorizem vpliva na krščanstvo, katoličane v številnih predelih sveta. Ravno v teh dneh smo to videli v Nigru, vsekakor pa je primerov veliko. Ko smo se vračali iz Turčije, ste muslimanske voditelje pozvali k odločni obsodbi. Mislim, da do tega kljub vašim besedam ni prišlo.

Nekatere zmerne muslimanske države, na primer Turčija imajo bolj ali manj dvoumno držo do terorizma – na primer v zvezi z Islamsko državo in Charlie Hebdojem. Ne vem, ali ste v tem mesecu in pol kaj razmišljali o tem, kako iti še onkraj tega vašega poziva, ki ni bil sprejet, bil pa je pomemben? Vi ali nekdo v vašem imenu, tukaj vidim msgr. Becciuja ali kardinala Parolina, saj bo ta problem še naprej sprožal v nas vprašanja. Hvala.

Papež

Ta poziv sem tisti dan, ko sem odhajal v Šrilanko, ponovil diplomatskemu zboru. V govoru diplomatskemu zboru sem rekel – ne spomnim se točnih besed, - naj se verski, politični, akademski in intelektualni voditelji izrečejo. Tudi zmerno muslimansko ljudstvo to zahteva od svojih voditeljev. Nekateri so naredili nekaj v tej smeri. Mislim, da jim je treba dati tudi nekaj časa, saj zanje razmere niso lahke. Imam upanje, saj so med njimi številni dobri ljudje, številni dobri voditelji, zato sem prepričan, da bo do tega prišlo.

Lombardi

Deseto vprašanje, Cristoph Schmidt, za nemško skupino

Cristoph Schmidt

Sveti oče, najprej se vam želim zahvaliti za vse presunljive trenutke tega tedna. Prvič vas spremljam in želim reči tisočkrat hvala. Moje vprašanje pa je: Govorili ste o veselju, da je na Filipinih toliko otrok. Glede na ankete pa večina Filipincev meni, da je velika rast filipinskega prebivalstva eden najpomembnejših razlogov za veliko revščino v državi. Filipinska ženska v povprečju rodi več kot tri otroke v svojem življenju. Zdi se, da je katoliško stališče o kontracepciji eno redkih vprašanj, v zvezi s katerim se veliko število ljudi na Filipinih ne strinja s Cerkvijo. Kaj mislite o tem?

Papež

Mislim, da število 3 na družino, tako pravijo strokovnjaki, pomeni ohranjanje prebivalstva. Ko se to število zniža, pride do druge skrajnosti, ki se dogaja v Italiji, za katero sem slišal – ne ve, če drži – da leta 2024 ne bo denarja za pokojnine. Zato je ključna beseda, ki jo Cerkev vedno uporablja, tudi jaz: odgovorno starševstvo. Kako se to uresničuje? Z dialogom. Vsaka oseba, s svojim duhovnikom, mora poiskati način za odgovorno starševstvo. Primer, ki sem ga navedel malo prej o ženi, ki je pričakovala osmič in je sedemkrat že rodila s carskim rezom, je primer neodgovornosti.

Ta žena bi morda rekla: “Ne, jaz zaupam v Boga.” Vendar glejte, Bog ti da sredstva, bodi odgovoren. Nekateri so prepričani – oprostite izrazu – da če hočemo biti dobri katoličani, moramo biti kot zajci. Ne. Odgovorno starševstvo. To je jasno in zato so v Cerkvi zakonske skupine, strokovnjaki za to, duhovniki, in se išče. Poznam številne dopustne načine za uravnavanje rojstev. Dobro, da ste me vprašali o tem. Zanimivo pa je tudi nekaj drugega, kar je s tem povezano. Za revne ljudi je otrok zaklad. Res je, da moramo tudi tu biti pametni. Vendar pa je zanje otrok zaklad. Nekateri bodo rekli, da jim bo že Bog pomagal. Morda so nekateri pri tem nespametni, to je res. Zato poudarjam odgovorno starševstvo. Treba pa je videti tudi velikodušnost očeta in matere, ki v svojem otroku vidita zaklad.

Lombardi

Enajsto vprašanje. Elisabetta Piqué za špansko skupino.

Elisabetta Piqué

V imenu španske skupine imam dve vprašanji. Za vse je bilo to ganljivo potovanje, ljudi smo videli jokati ves čas v Taclobanu; jokali smo tudi mi novinarji. Dejali ste, da se mora svet naučiti jokati. Vse je bilo zelo močno. Naše vprašanje je: kateri trenutek je bil za vas najmočnejši? Drugo vprašanje pa je: s sklepno mašo ste se vpisali v zgodovino, presegli ste rekord Janeza Pavla II. na istem kraju. Tam je bilo 6 ali 7 milijonov ljudi. Kako to doživljate? Kardinal Tagle nam je pripovedoval, da ste ga med mašo, ob oltarju spraševali, koliko ljudi je tu. Kako torej doživljate to, da ste presegli rekord, da ste se v zgodovino vpisali kot papež z najbolj množično udeležbo pri maši v zgodovini?

Papež

Prvo vprašanje: najmočnejši trenutek. Tisti v Taclobanu, maša, je bil zame močan, zelo močan trenutek: videti vse Božje ljudstvo, ki stoji tam in moli po vsej tej katastrofi, misliti na moje grehe in na tiste ljudi... To je bil močan, zelo močan trenutek. Med tamkajšnjo mašo sem se počutil, kot da sem izgubil vso moč, skoraj nisem mogel spregovoriti. Ne vem, kaj se mi je zgodilo, morda razburjeost, ne vem, ampak nič drugega nisem čutil. Drugi močni trenutki so bile kretnje, vsaka kretnja. In ko sem šel mimo je nek oče dvignil otroka, in sem ga blagoslovil. On se je zahvalil ... zanje je bil blagoslov dovolj. In pomislil sem nase, ki imam toliko pričakovanj, želim to, želim ono... To mi je koristilo, ali ne? Močni trenutki. Tudi ko sem izvedel, da smo v Taclobanu pristali z vetrom, ki je pihal 70 km/h, sem resno vzel opozorilo, da moramo izstopiti takoj, ker je bilo nevarno. Toda nisem se bal, ampak sem bil samo previden. Zaradi velikega števila ljudi pa sem se res počutil izničen. To je bilo Božje ljudstvo, Gospod je bil tam. To je bilo veselje nad Božjo prisotnostjo, ki nam govori: dobro premislite, saj ste njihovi služabniki. Oni so glavni igralci.

Druga stvar je jok. To je ena izmed stvari, ki se izgubi, ko je preveč blagostanja, ne razumemo dobro vrednot, smo navajeni na krivico, na kulturo metanja proč. Sposobnost jokati - to je milost, za katero moramo prositi. V antičnem misalu je lepa molitev za jok. Približno takole gre: “O Gospod, ti, ki si storil, da je Mojzes s svojo palico iz skale priklical vodo, daj da bi iz kamna mojega srca pritekle solze”. Čudovita molitev! Kristjani moramo prositi za milost joka, zlasti dobro stoječi kristjani, in se razjokati nad krivicami in grehi. Jok te odpre za razumevanje novih stvarnosti ali nove razsežnosti stvarnosti. Tista deklica je edina postavila vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti: zakaj otroci trpijo? Veliki Dostojevski si ga je postavil in ni uspel odgovoriti nanj: zakaj otroci trpijo? Ona, s svojim jokom, deklica, ki joče. Ko pravim, da je pomembno, da imajo ženske večjo vlogo v Cerkvi, ni mišljeno samo v vlogi tajnice neke ustanove: kar je sicer v redu. Ne, one nam povedo, kako čutijo in gledajo na stvarnost, kajti ženske gledajo z drugega, širšega vidika. Še eno stvar bi tule izpostavil: to, kar sem na srečanju mladih rekel zadnjemu fantu, ki zares dobro dela, daje, organizira, pomaga revnim. Ne pozabite, da moramo tudi mi prositi njih, kajti revni nas evangelizirajo. Če reveže izključimo iz evangelija, ne moremo razumeti Jezusovega sporočila. Reveži nas evangelizirajo. “Grem oznanjat evangelij ubogim”. Da, toda dopusti, da ti tudi oni oznanijo evangelij, saj imajo vrednote, ki jih ti nimaš. To je več ali manj vse.

Zares se vam zahvaljujem za vaše delo, ki ga cenim. Vem, da je vaše delo za vas tudi žrtvovanje.