Otroci so ljudem podarjali Jezusa
Slovenija Marjana Debevec
Otroci iz Gibanja fokolarov že več let zapored po vsem svetu pripravljajo akcijo z naslovom: Jezusa so postavili na cesto. Z želijo ljudi spomniti, da je božič predvsem praznik Jezusovega rojstva in ne le čas nakupov, obdarovanja, družinskega veselja in skrivnostnega ozračja. Akciji se vsako leto pridružijo tudi otroci iz Slovenije, ki so pretekli konec tedna Jezuščke podarjali na ljubljanski tržnici in po drugih krajih.
Otroci po vseh državah sveta vsako leto pripravijo tisoče majhnih Jezuščkov iz mavca, ki jih skupaj s sporočilom z naslovom "Jezusa so postavili na cesto" ponudijo na ulicah in trgih. S tem želijo spomniti na bistvo in resnični pomen božiča. Liza in Neli sta bili v skupini otrok, ki je Jezuse podarjala na ljubljanski tržnici. Za naš radio sta povedali, da so bili nekateri ljudje presenečeni, drugi pa so Jezusa z veseljem sprejeli. Obdarili so tudi nekega ubogega gospoda in mu prav tako podarili Jezusa.
Kot pravijo otroci, so si že ob izdelovanju Jezuščkov prizadevali, da bi delali v medsebojni ljubezni, da bi se Jezus rodil tudi med njimi in v njihovih srcih. Jezuščke so ponujali brezplačno, kar pa so zbrali prostovoljnih prispevkov, so jih darovali za revne otroke.
Otroci z omenjeno akcijo želijo odgovoriti na povabilo, ki je zajeto v meditaciji Chiare Lubich: oznanjati, kdo se je rodil.
Jezusa so postavili na cesto
Bliža se božič in mestne ulice se odevajo v luči.
Neskončna veriga trgovin, nežno, a pretirano bogastvo.
Levo od našega vozila je vrsta opaznih izložb.
Onstran stekla prijazno sneži: optična prevara. Dečki
in deklice sedijo na saneh, ki jih vlečejo severni jeleni
in Disneyeve živali. Potem spet sani in božiček in
jelenčki, pujski, zajčki, lutke in rdeči palčki. Vse se
lepo premika.
Ah! Tu so angelčki ... Toda ne! To so male vile, pred
nedavnim so jih izumili kot okras beli pokrajini.
Otrok s starši se vzpenja na konice prstov in kot začaran
opazuje.
Ne morem verjeti in v mojem srcu je skoraj upor: ta
bogati svet si je »prisvojil« božič in vse, kar ga obdaja,
ter Jezusa »postavil na cesto«! Rad ima božične
pesmi, okolje, prijateljstvo, ki ga vzbuja, darove, ki
jih ponuja, luči, zvezde, melodije. V božič je usmerjen
zaradi najboljšega zaslužka v letu. Na Jezusa pa
ne misli.
»Med svoje je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli ...«
»Zanj ni bilo prostora v prenočišču ...«, niti za božič.
Ponoči nisem spala. Zaradi teh misli sem bedela.
Če bi se še enkrat rodila, bi delala veliko reči. Če ne
bi ustanovila Marijinega dela, bi ustanovila gibanje,
ki bi ljudem pomagalo doživeti božič. Tiskala bi najlepše
voščilnice na svetu. Izdelovala bi kipe in kipce z
najbolj prefinjenim občutkom za umetnost. Snemala
bi pesmi, nekdanje in sedanje melodije, ilustrirala bi
knjige za otroke in odrasle o tej “skrivnosti ljubezni”,
pisala bi scenarije za predstave in filme.
Ne vem, kaj bi še naredila ...
Danes se zahvaljujem Cerkvi, da je ohranila češčenje
podob.
Ko sem bila pred petindvajsetimi leti v deželi, kjer je
vladal ateizem, je neki duhovnik izdeloval kipce
angelov, da bi ljudi spominjal na nebesa. Danes ga
bolje razumem. Takšno delovanje zahteva praktični
ateizem, ki povsod preplavlja svet.
To, da se ohranja božič, Novorojenega pa odrine na
stran, je seveda nekaj, kar žalosti. Naj vsaj po naših
domovih glasno oznanjamo, kdo se je rodil, in mu
pripravimo praznovanje kakor še nikoli.
Chiara Lubich
