Sebastjan Likar
Čarobnost časa
Verjetno ste že vsaj slišali, če si že niste kar ogledali čudovite baletne predstave, božične zgodbe po imenu Hrestač, pri kateri se je glasbeno podpisal mojster Čajkovski. Če na kratko obnovimo zgodbo, potem se bomo srečali s samim seboj … no, oprostite, pravzaprav je kakršna koli povezava glavnega junaka z vami in menoj, zgolj naključna. Ali pa tudi ne? Skopuh in oderuh je strah in trepet kraja, saj neusmiljeno pobere vse davščine in ostanke morebitnih dolžnikov.
Izmolze jih povsem do kraja in mu ni mar, kaj se z njimi zgodi potem. Ko se odpravlja spat, prešteva denarce, s katerim ga je nebo obdarilo. In to z zvrhano mero! Takole tajkunsko zgodbo bi verjetno nadaljeval (tukaj moramo povedati, da je, prav tako, kakršna koli podobnost s slovenskimi skopuhi in predvsem oderuhi poštenega ljudstva povsem slučajna!), če … če ne bi bil v sanjah opozorjen, kakor sam varuh Device in Božjega otroka, ki mu je bilo razodeto, naj ne hodi na stara pota. Nato spozna otroško preprostost in poštenost in na koncu odpusti dolgove dolžnikom in v vasi zaživi novo življenje. Novo že zaradi preprostega dejstva, da njegovi rojaki vidijo spremembo in ga sprejmejo.
Iz lepote božične pravljice se vrnimo nazaj v realno življenje, v sam skrajni rep adventa, ki se ga še držimo, čeprav iz marsikatere hiše že diši po potičnih dobrotah. Če ne domačih, pa vsaj kupljenih. Praznik, ki je torej pred vrati, se bo verjetno odvil povsem običajno. Kako bo pri vas? Morda pa je vaša zadnja skrb letos potica, ker ne veste, kaj bi dali vanjo. Morda kakšen hrestač hrešči na vrata, da bi izterjal, kar je upravičeno njegovo in noče verjeti, da mu nimate s čim vrniti. Če imate topel dom, streho in posteljo, pa so morda v vas skrbi premnogih. Kako bi še dokončali? Kako bi dan imel več ur? Kako bomo postorili vse in še več? Kako bom norme od tu in tam presegel? Komu vse moram še voščiti, če ne s staro konzervativno voščilnico, pa s progresivno virtualno knjigo obraza, ki bo na Facebooku povedala prav vse, kar želite sporočiti svetu in tudi tisto, kar želite zamolčati. Časa ni ali pa ga vsaj primanjkuje, pravimo. Zato bodo trgovine nujno morale biti odprte na sveti večer in praznični ali državni dan. Končno morajo tudi prodajalke služiti kruh s tem, da prodajajo meni v času, ko imam tako malo časa.
Podobni smo času vojne. Kakor da smo na sredi bojnega polja med kriki zadetih in pokanjem orožja smo se znašli. Nato pa se je nekdo spomnil: »Hej, saj je vendar božič!« In začne peti Sveto noč, blaženo noč. Salve utihnejo. Vojaki se solzijo in spomnijo nekdanjih dni in miru, ki si ga tako želijo. Morda imajo še trenutek ali pa vsaj pomanjševalnico trenutka časa, da pokropijo in pokadijo tisti košček obrambnega zidu in jame, iz katere napadajo. Spet se nekoliko solzijo ob slovesnem trenutku. Nato pa spet pade povelje in tudi nove rane se odprejo …
Tak je naš božič. Tak je praznik rojstva Odrešenika. Ne ustavimo se. Ne spremenimo se in nič ne spremenimo. Že res, Emanuel bo prišel tudi v NAŠ čas in kakršen že je, je naš in dovolj mu je teža dneva. Zato prihaja Odrešenik. Da nam odvzame breme, ki smo si ga sami naložili. Brez nas ne gre. Mi se moramo odločiti, da bomo kaj spremenili. Mi moramo napraviti svoj dolžni korak, da bo kaj bolje. Vedno bolj razumevam besedno zvezo, ki se mi je tokrat zdela obrabljena: Jezus prihaja, da nam prinese mir, ki ga svet ne more dati. Res ga ne more! Svet divja in odira. Skopari pa z milostmi in blagoslovi. In mi smo potegnjeni v ta svet tako močno, da ne slišimo, nimamo več časa in tudi ne vidimo lepote božične noči. Miru. Časa, ki se je ustavil. Zemlje, ki je pokleknila in sprejela Otroka in Stvarnika.
Bog, pošlji nam kdaj take sanje, kot si jih poslal skrbniku Svete Družine, pravičnemu Jožefu! Opomni me, naj se ustavim! Obvaruj me skrbi za vso popolnost, ki je tolikokrat praznost! Morda se me pa dotakne tudi zgodba Čajkovskega Hrestača, kjer se spreobrne najhujši vaški zakrnjenec. Marsikdo se v njem lahko prepozna. Če se hoče.
Blagoslova in miru božičnega časa vam želim, dragi poslušalci!
