Molčati pomeni nositi del odgovornosti!

| 09.12.2014, 16:46

Ko sem v petek zvečer poslušal oddajo Nočno sonce, v kateri je kolegica Mateja Feltrin Novljan gostila pravnico Info hiše Natašo Pirc Musar in profesorico na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Sandro Bašič Hrvatin, sem se zdrznil že na začetku.

Verjetno veste, pa naj ponovim: oddaja je bila namenjena pogovoru o moči medijev, interneta in o pravici do zasebnosti. Mariborska zgodba, danes, žal, pokojnega ravnatelja, resnično prinaša vrsto vprašanj, na katera si moramo odgovoriti. Posamezniki in družba v celoti.

Ob novici, da si je eden glavnih akterjev afere vzel življenje, smo ostali brez besed. Priznam, v sebi sem bil vesel, da na našem radiu nismo podlegli črednemu nagonu medijev, ki je sledil le želji po množici klikov, odzivih ljudi, debatah, pogosto pa tudi po želji smešiti druge in iz vsega, kar se na tem ljubem svetu zgodi, narediti komedijo ... Tragični konec je imel ta medijski stand up. Končal se je s smrtjo! In zdaj? Komu je še smešno, koliko jutranjih programov je v dneh po tragični novici sploh poročalo o njej? Koliko na silo duhovitih humoristov je obžalovalo njihov nesmisel za humor? Koliko računalniških mojstrov je skušalo izbrisati sledi objav minulih dni?

In zakaj sem se zdrznil, onemel že na začetku omenjenega pogovora? Zato, ker je dr. Bašič Hrvatin dejala: del krivde za razplet zgodbe imate tudi mediji, ki ste molčali! No, rekla je, da ne bo uporabila izraza »krivda«, a tudi izraz »del odgovornosti nosijo tudi mediji, ki so molčali ...« je dovolj zgovoren. Moja prva reakcija v mislih je bila: nikoli ni prav! Če tuliš, je narobe, če molčiš, prav tako. Pa sem takoj dojel, da bi morali tuliti drugače od večine. Da bi morali opozarjati na napake drugih, se postaviti na stran človeka. Imamo torej lahko tudi mi slabo vest? Bi lahko spremenili potek zgodbe? Bi se obrnilo drugače, če bi obstajali mediji, ki bi glasno zaščitili zasebnost človeka in obsodili medijski stampedo, ki sta ga bila akterja deležna? Ne vem in bojim se, da nikoli ne bomo izvedeli.

V besedah, ki jih zdaj lahko prebiramo v raznih protestih in javnih pismih, se sodelavci Radia Ognjišče in naš program ne prepoznamo. Ko slišimo vprašanja v slogu: »Zakaj mediji reagirate le na sporne dogodke, zakaj si želite le senzacij ?«, se nam res zdi, da niso zastavljena nam, da ne mislijo na nas. Iskreno se trudimo, da bi prinašali dobro, res bi radi nastavili ogledalo lepemu dela sveta, nosili tolažbo, razumevanje, veselje ... Pa je to dovolj?

Zakaj smo se ob omenjeni zgodbi iz Maribora navidez potuhnili? Zakaj nismo odreagirali tako, kot bi se danes zdelo prav? Zakaj smo med seboj govorili, da ravnanje medijev ni zdravo, o tem pa nismo govorili naglas? Zakaj jaz sam v programu nisem dvignil svojega glasu in naglas povedal kaj si mislim in kaj me skrbi? Ne vem. Morda zaradi strahu, morda zaradi neznanja ... Ne vem zakaj! Pa mi je žal, ker sem dobro razumel besede, da del odgovornosti nosimo tudi molčeči. Danes je prepozno, a za primere, ki prihajajo še vedno pravočasno! Se bom ob čem podobnem znal prav odzvati? Bomo ob vsem, kar se vsakodnevno dogaja na spletu in v resničnem svetu, sploh še znali poiskati pravo presojo? Bomo sploh še hoteli razmišljati o vsem, kar se nabira v tem hitrem, pogosto gnilem svetu?

Spomnim se, ko so pred desetletji vzniknile prve komercialne televizije. Kako osupli smo bili, ko so poročali o nesrečah. Poročali od blizu, krvavo, pretresljivo! Nezaslišano se mi je zdelo, da si novinar drzne trkati po vratih hiše umrlega in s kamero, ki sili v obraz, glasno sprašuje: kaj čutite, kaj menite o pokojnem, kakšen je bil ... Groza! Pa sem se navadil. Spomnite se kako grozljivo se nam je zdelo, ko smo slišali poročila o družinskem nasilju, umoru v vasi ... Pa smo se navadili! In kako čuden se nam morda zdi pogovor o spletnem nasilju, nenavadno zapletena debata o tem kaj na spletu smemo in česa ne, kaj vse nam lahko zaradi naše nevednosti storijo v virtualnem vsakdanu! Pa se bomo navadili?

Tudi zato je prav, da dovolimo nekomu od zunaj, da nam zabrusi: tudi vi ste krivi! Ali pa: tudi v nosite del odgovornosti! Saj je vseeno. Slaba vest je zbujena, pognala me je v iskanje odgovorov. Morda je bila vsa tragika potrebna zato, da se zganemo, da si zastavimo vprašanja, da razmišljamo in obsodimo kar ni prav. Da se navadimo »ne molčati«, govoriti.

Govorim: se zavedate kakšna je vaša pravica do zasebnosti? Spoštujete pravico bližnjega do nje? Se zavedate kako pomembna so ta vprašanja za generacije, ki prihajajo za nami? Splet je praktično brez konca, brez meja, neobvladljiv, pogosto nevaren ... Vanj pa vstopamo tako nepripravljeni, nepodučeni. Otroci nas prehitevajo po desni, radi bi jim svetovali, jih celo nadzirali. A le zato, da bi jih obvarovali. Pa jih zmoremo? Jih sploh znamo? Sam, žal, odkimavam. Marsikdaj sem jaz tisti, ki sprašuje mladino kako in kaj. In pogovori, ki so bili sproženi, so dobri tudi za to, da se začnemo zavedati s kako pomembnim orodjem se igramo, ko kliknemo enter!

Predvsem pa: v stiskah in zapletenih življenjskih situacijah, odmevnih dogajanjih v družbi, se postavimo na stran človeka! Vsi, ne le mediji.